Po volilnem porazu republikancev se znova ugiba o odstavitvi Donalda Trumpa. Demokrati bi v predstavniškem domu izglasovali ustavno obtožbo, del republikancev bi v senatu podprl odstavitev in preostanek mandata bi prevzel JD Vance. Vance je za izgubo obeh domov kongresa javno okrivil vojno proti Iranu in od njenih zagovornikov v lastni stranki zahteval, naj povedo, ali je bila vredna te cene. Trump je odgovoril, da bi se za napad odločil še enkrat.
Sam bi stavil, da bo Trump zdržal do konca mandata. Trmast je kot mula, preživel je že dve ustavni obtožbi, tretja pa bi mu dala nasprotnika, s katerim lahko obračunava še dve leti. Naspidiran, da ne bi šel v zgodovino kot luzer, bo tudi po izgubi kongresa trmasto vztrajal pri odločitvah, s katerimi je oslabil ZDA. Njegova naloga demontaže ameriške hegemonije še ni bila končana.
Trump zelo očitno ne razume strateške geopolitične igre, ki jo igra, ker se je slučajno znašel v vlogi prvega moža Amerike. Igra svojo standardno kšeftarsko igro z namenom maksimiranja svojih lastnih finančnih interesov. kjer pa zaradi vloge – v kateri se je znašel po nesrečnem spletu zgodovine – lahko uporablja bistveno večji in močnejši indstrumentarij pritiska. Pri sledenju maksimizaciji svojih zasebnih interesov pa z zlorabo institucionalne moči svoje države ruši temelje globalne moči te iste države.
Trumpova temeljna ekonomska napaka je bila domneva, da ameriški trgovinski primanjkljaj s Kitajsko daje Washingtonu pogajalsko premoč. Večji kupec lahko dobavitelju narekuje pogoje, če ga lahko zamenja. Ameriška industrija pri redkih zemljah in trajnih magnetih te možnosti ni imela. Peking je na carine odgovoril z izvoznimi omejitvami, Washington pa se je moral pogajati, da bi svojim proizvajalcem zagotovil nadaljnjo dobavo. Po oceni ekonomistov ameriške centralne banke v New Yorku so skoraj 90 % bremena ameriških carin iz leta 2025 nosila ameriška podjetja in potrošniki. Del stroška domnevne zaščite ameriške industrije je tako naložil prav podjetjem, ki v ZDA proizvajajo z uvoženimi sestavnimi deli. Preostanek pa svojim, v veliki meri bivšim, volilcem.
V Iranu je bila napaka še dražja. Napad na Iran je Trumpov poskus poplačila dolgov finančnim sponzorjem njegove kampanje iz izraelskega lobija. Toda cena za to je astronomska. Tako zasebna kot na ravni ZDA. Skozi Hormuško ožino gre v običajnih razmerah približno 20 % svetovne ponudbe nafte. Ko je vojna omejila plovbo, so se zvišale tankerske voznine in zavarovalne premije za vojno tveganje. Zaradi negotovosti glede trajanja motenj so rafinerije iskale nadomestne dobave in s tem dvignile ceno tudi nafti, ki skozi ožino sploh ne potuje. Če je pred vojno z Iranom cena nafte znašala 70, je naslednjega pol leta nihala naravni med 95 in 120 dolarjev za sodček. Visoke cene goriv pa so se vrnile nazaj domov in prizadele Trumpove volilce. Če hoče Trump zmanjšati negotovost na naftnem trgu in ceno nafte ter cene goriv na črpalkah za Trumpove volilce znova približati predvojni ravni, se mora zdaj s Teheranom pogajati o končanju vojne in varni plovbi skozi ožino. Teheran zdaj ponovno odprtje ožine pogojuje z odpravo ameriške blokade in omilitvijo sankcij. ZDA morda lahko uničijo del iranske vojaške infrastrukture, ne morejo pa zmagati vojne, zato za obnovitev prometa in cen goriv na predvojni ravni potrebujejo dogovor z državo, ki so jo napadle. Z napadom je Trump povečal iransko pogajalsko moč prav pri sankcijah, s katerimi je nameraval Iran prisiliti k popuščanju. Trump je na teh vmesnih volitvah že plačal osebno ceno te napake. Toda cena na ravni države, ki jo zastopa, bo bistveno višja – od prisilnega umika ZDA iz Bližnjega vzhoda, potencialnega uničenja Izraela, do izgube strateškega nadzora nad nafto in petrodolarskim sistemom.
Evropske in azijske zaveznice so imele dobre gospodarske razloge za sprejemanje ameriškega vodstva. ZDA so jim odprle svoj trg in varovale pomorske poti, po katerih so se oskrbovale z energijo. Trump jim zdaj s carinami omejuje izvoz v ZDA, z vojno v Zalivu pa draži oskrbo z energijo. Zakaj bi te države v ameriškem interesu omejevale trgovino s Kitajsko, če jim Washington hkrati omejuje dostop do lastnega trga? Trump od zaveznic pričakuje sodelovanje pri osamitvi Kitajske, sam pa jim daje dober razlog za tesnejše sodelovanje s Pekingom.
Kitajska je industrijsko in tehnološko osnovo za prevzem vodilne vloge v svetu gradila tri desetletja. Trump ji zdaj olajšuje politični del tega prehoda. Dlje ko bo vztrajal, več razlogov bodo imele zaveznice za samostojno politiko do Kitajske in težje bo doma dobiti večino za naslednjo ameriško vojno.
Torkove volitve so politični obračun stroškov Trumpove zlorabe hegemonije z eskalacijo uporabe sile, ker je precenil dejansko moč Amerike. Trumpu, ki je dobil volitve z obljubo, da bo Ameriki povrnil nekdanjo veličino, bo namesto veličine očitno pripadla zgodovinska vloga, da ugasne luči ameriške prevlade in na svetovni prestol posadi Kitajsko.
