Tudi minister Počivalšek ima problematičen odnos do resnice

Minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek ima, podobno kot predsednik vlade Miro Cerar in minister za infrastrukturo Peter Gašperšič, “specifičen odnos do resnice. V zadnjem intervjuju v Mladini je natrosil kar nekaj izjav, ki niso skladne z dejstvi. Naj opozorim samo na dve.

Prva se nanaša na to, kdo je v resnici izgradil sedanji (industrijski) tir Koper – Divača. Na trditev novinarja, da je sedanji (edini) tir izgradila Luka Koper, se je odzval, da to ni res in da ga je zgradila država. Na ponovljeno vprašanje, je bil še bolj vehementen, rekoč: “Takrat so se vsi odločili, da bodo tir naredili, in so ga“:

Ampak Luka Koper se z drugim tirom ukvarja ves čas, prvega so si celo sami zgradili.

To ne drži. Prvi tir je zgradila država.

Luka ga je plačala, ponavljajo, in pa še, da je bil odnos države do njih že od nekdaj mačehovski.

Prvi tir je zgradila država. Tedaj še bolj kot danes. Takrat so se vsi odločili, da bodo tir naredili, in so ga. Kako, niti ni bilo tako pomembno.

Gre seveda za neresnico. Minister ne ve, o čem govori. Resnica je, da sta bili najprej proti ustanovitvi koprskega pristanišča tako zvezna kot slovenska republiška vlada (zato so ga lokalni gospodarstveniki izgradili mimo politične volje), in povseme enaka zgodba se je ponovila pri izgradnji sedanjega tira Koper – Divača: obe ravni oblasti (zvezna in republiška) sta bili proti gradnji železnice, zato je njegovo izgradnjo pred 50 leti financirala Luka Koper sama. Takoj zatem je finančno izčrpano Luko morala sanirati država in odkupiti izgrajen tir. Tukaj (Petrinja_Razvoj Luke Koper_1997) lahko preberete dejansko kronologijo izpod peresa prvega direktorja Luke, Danila Petrinje, ki podrobno opisuje trnovo pot do ustanovitve koprskega pristanišča in kasneje izgradnje železniškega tira navkljub nasprotovanju oblasti. Kot lahko vidite, se odnos slovenske politike do koprskega pristanišča in železniške infrastrukture do njega vse do danes ni spremenil.

Druga najbolj problematična izjava ministra za gospodarstva se nanaša na pomen izvoza za gospodarstvo. Jasno je, da je izvoz izjemno pomembna komponenta agregatnega povpraševanja, torej BDP, toda nikakor ne držijo ministrove izjave, da “75 odstotkov naše rasti naredijo izvozniki” in da so “od 39,5 milijard BDP-ja lani 31,5 milijarde naredili izvozniki“. Minister pač očitno ne ve, o čem govori. Ne pozna metodologije izračuna BDP in meša jabolka in hruške. K rasti BDP izvoz lani ni prispeval 75%, pač pa le okrog 40%. Minister očitno ne ve, da se BDP izračunava po neto principu, torej se sešteva samo ustvarjena dodana vrednost v vseh fazah proizvodnje blaga in storitev (odštejejo se vrednosti vmesne proizvodnje, torej inputov v naslednjo fazo). V nasprotju od tega pa se izvoz beleži po bruto principu – kot bruto vrednost izvoza, torej kot seštevek vrednosti inputov in dodane vrednosti. Pri tem pa se v inputih skriva precejšen delež uvoza. Zato je pri uporabi številk o vrednosti izvoza treba biti pazljiv in jih ni mogoče neposredno primerjati z vrednostjo BDP. Če hočete ugotoviti pravo vrednost izvoza, morate iz bruto vrednosti izvoza izločiti tujo dodano vrednost (vrednost v tujini dodane vrednosti pri uvoženih inputih) in upoštevati samo domačo dodano vrednost. To naredimo s pomočjo uporabe input-output tabele.

Preden navedem, kakšen je dejanski delež izvoza v BDP, je treba povedati, da ima minister Počivalšek težave že s samimi osnovnimi številkami. Številke, ki jih je navedel glede vrednosti BDP in izvoza namreč ne držijo. BDP v letu 2015 ni znašal 39.5 milijard evrov, pač pa je po podatkih Statističnega urada znašal celo milijardo manj – 38.5 milijard evrov (tekoče cene). Še večji kiks pa se je ministru zgodil pri navajanju vrednosti izvoza: vrednost izvoza v 2015 ni znašala 31.5 milijard evrov, ampak je po podatkih Statističnega urada znašala kar dobrih 7.5 milijard evrov manj – 23.9 milijard evrov.

No, če želimo ugotoviti, koliko je v letu 2015 izvoz dejansko prispeval k BDP, moramo iz bruto vrednosti izvoza (23.9 milijard evrov) izločiti tujo dodano vrednost in nato tako dobljeno domačo dodano vrednost primerjati z vrednostjo BDP (ki po definiciji meri samo doma ustvarjeno domačo vrednost). Če vzamemo standardizirane mednarodne podatke o domači in tuji dodani vrednosti WIOD (World input output database), zadnji podatek je za 2011 (vendar so ti podatki dokaj stabilni skozi čas), je delež domače vrednosti v slovenskem izvozu znašal 63.4%. To pomeni, da je vrednost domače vrednosti slovenskega izvoza v 2015 znašala okrog 15.2 milijardi evrov. Če to (domačo dodano) vrednost izvoza primerjamo z vrednostjo BDP (38.5 mlr evrov), ugotovimo, da je v letu 2015 izvoz k BDP prispeval 39.4%, kar je seveda daleč od ministrovih 75%. Preostanek BDP ustvarijo domača zasebna poraba, potrošnja države in investicije podjetij (po izdatkovni metodi). Ta prispevek izvoza k BDP po letu 2009 narašča, saj je tradicionalno znašal okrog ene tretjine. To je posledica dejstva, da so po začetku krize domače komponente BDP še vedno depresivne, torej ker domače povpraševanje raste počasneje od tujega.

Minister Počivalšek je pri opletanju z neresničnimi izjavami in številkami, ki so daleč od resnice, v dobri družbi. Ključni predstavniki te vlade imajo zelo problematičen odnos do resnice. Moram priznati, da sem bil nekajkrat neprijetno presenečen, ko sem iz ust predsednika vlade Cerarja, ministra Gašperšiča in zdaj že bivšega državnega sekretarja Dragonje slišal ponavljajoče se neresnice ali brutalne manipulacije. In minister Počivalšek temu “kodeksu” vlade očitno verno sledi.

Kako lahko ljudje z izpričanim problematičnim odnosom do resnice vodijo to državo, pa je seveda vprašanje za volilce.

2 responses

  1. “Kako lahko ljudje z izpričanim problematičnim odnosom do resnice vodijo to državo, pa je seveda vprašanje za volilce.”

    Saj ni največji problem odnos do resnice. Ljudje tam enostavno ne razumejo, ne znajo in kar je še huje; sploh se ne zavedajo, da ne znajo. Sploh ne vejo kaj bi MORALI znati, da bi lahko odgovorno opravljali funkcijo, ki jim je zaupana.

    Ko enkrat to vidiš in izkusiš od blizu ti je marsikaj bolj jasno. Situacija je v 90% dosti bolj banalna kot se zdi opazovalcu od zunaj.

  2. Ja, se strinjam. Nekompetentnost je ključna slabost, neverjetno je, kakšni šarlatani so na vodilnih mestih. Temu pa sledijo zasebni interesi, ki jih hočejo na poziciji uresničiti. Oboje skupaj pa vodi v način delovanja, ki temelji na lokavosti, manipulacijah in lažeh.

%d bloggers like this: