Statistično je stopnja rasti BDP vsota stopnje rasti prebivalstva in stopnje rasti produktivnosti. Torej če želimo zagotavljati spodobno stopnjo rasti BDP in s tem blaginje, moramo zagotoviti tako rast prebivalstva kot rast produktivnosti. V Sloveniji imamo pri obojem strukturni problem.

V tem komentarju se bom posvetil našim težavam z demografijo, naslednji teden pa težavam s produktivnostjo. V zvezi z demografijo imamo dve težavi. Prva je padajoča rodnost in posledični negativni prirast. Druga je selitveni prirast zaradi neto priseljevanja. Prva pomeni izumiranje Slovencev, druga pa proces popolne spremembe kulturne krajine v Sloveniji in porast ekstremnega desnega političnega populizma.

Slovenci izumiramo, od leta 2017 naprej je naravni prirast v Sloveniji negativen. Od leta 2020 v povprečju letno umre 4,700 prebivalcev več, kot se jih rodi. Število prebivalcev Slovenije sicer narašča, vendar zgolj zaradi selitvenega prirasta. Med letoma 2013 in 2025 se je število prebivalcev povečalo za 101 tisoč, vendar se je neto odselilo 36 tisoč slovenskih državljanov, priselilo pa 137 tisoč tujcev.

Od leta 2018 se v Slovenijo v povprečju letno neto priseli 12,800 tujcev. Delež tujega prebivalstva se je od leta 2008 iz 3,1 % potrojil na 10,2 % v 2025.

Ob nizki stopnji rodnosti projekcije kažejo, da bo do leta 2100 v Sloveniji le še 1,3 milijona prebivalcev na osnovi sedanje strukture. Po teh projekcijah bi leta 2100 v Sloveniji živelo več kot 31 % tujcev. Če pa upoštevamo, da imajo priseljenci (sedanji in prihodnji) višjo stopnjo rodnosti, pa to pomeni, da bo leta 2100 v Sloveniji okrog polovica prebivalcev tujcev.

Je problem, če bomo v Sloveniji rast gospodarstva zaradi izumiranja domačega prebivalstva zagotavljali s priseljevanjem iz Bosne, Kosova, Nepala in Indije? Za politično levico to ne predstavlja problema, ker predpostavlja homogenost domačega prebivalstva in priseljencev. Toda kulturno razslojevanje in enormni porast kriminala na Švedskem po spodletelem največjem eksperimentu integracije v Evropi nakazuje na problematičnost te predpostavke.

Problem pa je tudi ekonomski in javnofinančni. Trenutno »uvažamo« skorajda izključno nizkokvalificirano delovno silo za poklice, ki jih Slovenci nočemo več opravljati. Toda ta struktura priseljencev ne zagotavlja porasta inovacij in dviga rasti produktivnosti. Na drugi strani študije za nordijske države in Nizozemsko, ki temeljijo na spremljanju istih kohort prebivalstva čez več kot tri desetletja, kažejo, da povečan pritok priseljencev zelo raznolikih kultur prinaša neto negativni učinek na javne finance. Študije eksplicitno kažejo, da je neto fiskalni učinek priseljencev iz Evrope ali severne Amerike v njihovi celotni življenjski dobi močno pozitiven, medtem ko je neto fiskalni učinek priseljencev iz kulturno zelo različnih regij negativen. Razlog se skriva v tem, ker slednji opravljajo manj kvalificirana dela in plačujejo manj v javne blagajne in ker imajo več potomcev, ki bodo hkrati manj verjetno pridobili višje sttopnje izobrazbe in opravljali visoko kvalificirana dela. Posledica so nižji prilivi v javne blagajne in večji odlivi iz naslova socialnih transferjev. Z naraščanjem deleža tujega prebivalstva se zato stabilnost javnih financ poruši.

Politična desnica se tega zaveda. Zato imajo stranke nastajajoče desnosredinske koalicije demografske politike v svojih programih. Empirične študije nedvoumno kažejo, da se ekstremni desni populizem napaja na trendu naraščajočega deleža priseljencev. Brexit in prva Trumpova zmaga sta bila neposredno poganjana s »problemom priseljencev«. Evropska politična krajina – od francoske NR do nemške AfD – temelji na problermatiziranju priseljencev. In te stranke bodo čez nekaj let prevzele oblast.

Torej, če želimo kvalitetno gospodarsko rast in politično stabilnost, jo moramo temeljiti na domačem prebivalstvu in selektivnem »uvozu« delovne sile z visoko kvalifikacijo in s podobnim kulturnim pedigrejem. Takšnim, ki omogoča integracijo. Ne sliši se lepo, toda odraža dejstva.

Glede demografije zato potrebujemo jasne in ciljane strategije. Na področju uvoza delovne sile so politike dokaj enoznačne. Na področju spodbujanja rodnosti pa je problem bistveno večji, ker so mlajše generacije izgubile željo po razmnoževanju. Še več, kot kažejo analize, smo priča »recesiji parnerstev«, kot je problem lucidno poimenoval John Burn-Murdoch v Financial Timesu. Gre za trend, da mladi vse redkeje vstopajo v trajne, zavezujoče partnerske odnose, redkeje živijo skupaj, se poročajo ali imajo otroke. Ta trend je močan tudi v Sloveniji. V zadnjem desetletju in pol se je delež enočlanskih družin povečal na več kot tretjino. Hkrati pa se je delež družin brez otrok povečal iz 24 na 30 %.

Ta trend poganja preplet ekonomskih, družbenih in psiholoških dejavnikov: ekonomska negotovost, visoki stroški bivanja in daljše izobraževanje odlagajo skupno življenje, večja individualna neodvisnost pa zmanjšuje potrebo po partnerstvu. Hkrati se spreminja sam model odnosov, saj mladi pogosteje izbirajo fleksibilne oblike intimnosti brez skupnega bivanja ter manj aktivno vstopajo v zmenkarsko dinamiko zaradi nizke samozavesti in digitalizacije socialnih stikov.

Ta fenomen je povezan tako z nižjo rodnostjo kot z dobrobitjo, osamljenostjo, socialno neenakostjo in duševnim zdravjem. Rotkirchova v zadnji analizi poudarja, da je partnerstvo močan napovednik dobrobiti, zlasti v starejših letih.

Potreben je premislek glede politik spodbujanja rodnosti. Tradicionalne družinske politike niso več dovolj, potrebne so tudi politike, ki podpirajo samo oblikovanje partnerstev. Politike bi morale resno obravnavati ne le ekonomijo, pač pa tudi vprašanja odnosov, bližine in človeške povezanosti. Zlasti je potrebna večja pozornost digitalnemu okolju, ki danes odločilno oblikuje način življenja, razmišljanja, čustvovanja in ravnanja mladih. Med ekonomskimi ukrepi pa je na prvem mestu zagotavljanje dostopnih stanovanj za mlade pare, saj stabilno skupno bivanje spodbuja trajnost odnosov. Iz trajnosti odnosov se razvije družinska zveza. Iz nje pa rojevanje otrok. Nato sledijo ciljne spodbude za rojevanje – višje davčne olajšave, zastonj vrtci in šolanje.

Te politike so drage. Toda alternative so še dražje. Hkrati pa ima spodbujanje rodnosti nedvoumne pozitivne učinke na rast in blaginjo, preusmerjanje javnih sredstev v vojaške izdatke pa gospodarsko rast in blaginjo zmanjšuje.

_________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku