Nesrečni guverner

Sloveniji manjka še nekaj desetletij preden bo postala zrela demokracija, kjer so se politiki sposobni brez javnega kreganja in pranja umazanega perila dogovoriti o imenovanju kandidatov za vodenje ključnih nadzornih institucij v državi, kot so denimo centralna banka, računsko sodišče, ustavno sodišče itd.

Ekonomisti so sicer soglasni, da je prav zaradi kompleksnosti nalog treba pri imenovanju guvernerja Banke Slovenije upoštevati predvsem kriterije strokovne kompetentnosti in izkušenj kandidatov, ne pa njihove politične pripadnosti, toda želja oblasti po nadzorovanju nadzornikov oblasti je prehuda skušnjava.

V primeru imenovanja guvernerja Banke Slovenije, ki je po ustavi in v skladu evropsko zakonodajo neodvisna pri vodenju monetarne politike, pa slovenske politike zanima predvsem možnost vplivanja na odločitve centralne banke glede podeljevanje licenc finančnim institucijam, članom uprav finančnih ustanov ter soglasja k lastniškim in kapitalskim konsolidacijam poslovnih bank.

Občutek je, da sedanja vlada želi na guvernerskem položaju nekoga, ki bo bolj servilen do njenih načrtov glede oblikovanja nacionalnih finančnih stebrov.

17 responses

  1. Časi, ko je bilo za javne funkcije dovolj, da si strokovno ustrezal so na žalost mimo. Tako kot v “razvitih” demokracijah bo pomembno tudi, da bo kandidat najmanj v naprej lojalen, če že ne simpatizer katerekoli vladajoče struje, ali vsaj jasno levo-desno opredeljen. Predsednik države se danes predvsem in zgolj zoperstavlja predsedniku vlade. V takih razmerah je katerikoli kandidat slab, kot pravi Jože, problem je zgolj, da se ne zmenijo brez tega brezpotrebnega javnega trušča…

  2. Jep, podeljevanje licenc in soglasja k lastniškim in kapitalskim konsolidacijam so bistvo tistega, kar bi vlada(joča koalicija) rada imela pod nadzorom. Berem danes … http://24ur.com/naslovnica/novice/slovenija/20070219_3090338.php … da se z Rantom niti pogovarjati nočejo. Kajpak, kaj naj bi pa ga vprašali ti ‘izvedenci’ za denarne zadeve.
    Na drugi strani, Drni je zadevo odigral, vsaj v drugi fazi, na moč netaktno in nespretno, da ne rečem nekorektno. Kaj bi ga pa stalo iti v poslanske klube (razen tega, da bi se moral pogovarjati z bitji ‘nižje stopnje zavedanja’), jim povedati, jih poslušati in na koncu reči, fantje, niste me prepričali, predlagam tega in tega.

  3. Najslabše pri tej stvari je, da Rant sploh ni tako slab, čeprav deluje rahlo anemično in birokratsko. Definitivno se razume v položaj, je vpliven in dovolj moder. Z dobrimi nameni bo predsednik države dosegel, da bomo dobivali zgolj še “veoma ambiciozne”, sicer visoko inteligentne, vendar politične nerazvite, vodljive kandidate, kot so Turk, Jazbec, mar ne, Jože? Boli…

  4. Emil, ja, problem je podoben kot v času pred letom 1990, ko so večinoma uspevali le ambiciozni, politično primerni in vodljivi kadri brez hrbtenice. So seveda tudi svetle izjeme… Kar se tiče guvernerja, se mi zdi pomembno to, da imamo sistem, ki čimbolj preprečuje morebitne zlorabe v politične namene. Ko bo nadzor nad bančnim sistemom in podljevanjem bančnih licenc dovolj reguliran in podrejen presoji in nadzoru s strani evropskih inštitucij, tako kot je vodenje monetarne politike po vstopu v evro območje, bo morda vseeno, kdo bo guverner. Jaz bi si danes vseeno želel, da guvernersko mesto zasede nekdo z veliko strokovno kompetenco, z veliko moralno integriteto in trdno osebnostjo ter politično neodvisen. Moram priznati, da če bi imel možnost izbire, bi izbiral med markom Kranjcem in Egonom Zakrajškom.

  5. Moralna integriteta in trdna osebnost, pa nekaj politične pismenosti (ne govorim o opredeljenosti) je najmanj toliko pomembno kot strokovne kompetence. Zakrajšku tukaj, bi dejal po občutku, nekaj manjka v primerjavi s Kranjcem. Kolikor si drznem ocenjevati, je MK legendarno neomajen, strokovnosti mu pa itak ne manjka. Naredimo kampanjo, jpd?

  6. Zame je vsa ta debata o politični neodvisnosti guvernerja vsekakor precej čudna. Definitvno se je ne da tako natančno opredeliti kot neodvisnosti centralne banke. Ker se ta nanaša na postopke vodenja denarne politike in na institucijo in ne guvernerja, je debata lahko lažja in predvsem ekonomsko bolj utemeljena. S preferenčno listo kandidatov, ki jih omenjate se strinjam. Vendar je po moje celotna debata o politični neodvisnosti kandidata za guvernerja sicer odraz trenutnih razmer v Sloveniji. Morala pa bi biti drugačna. Problem pri nas je v tem, da katerekoli politične barve (ali dojemljivosti za politično barvo) guverner bo, na vsaki strani mu bo politična srenja ploskala, če se bo obnašal domačijsko pri podeljevanju licenc, dovoljevanju prevzemov, itd. Ko bo situacija taka, da se bo zavedal, da bo določena interesna (ali politična, če hočete) skupina zahtevala njegovo glavo takrat, ko se ne bo obnašal nediskriminatorno in strokovno, potem bomo lahko bolj normalno govorili o primernosti guvernerja. Pri vprašanjih nadzora nad bančnim sistemom namreč ni tako jasnega ekonomskega temelja o tem zakaj bi moral biti guverner popolnoma nedojemljiv za izražanje interesov okolja. Sedaj je pač država pomemben lastnik v finančnem sektorju, s to lastnino upravljajo politiki in zato imajo toliko za povedat potencialnemu guvernerju kaj bi radi imeli. Ko se to spremeni, bo tudi domačijska mentaliteta manjši problem. Stvar ni utopija. Še celo v Italiji so Fazia ravno politiki “prepričali”, da se mora spokat, ker je bil koruptiven in kršil evropski pravni red. Če pogledamo poslovne rezultate njihovih največjih bank, je jasno, da niso več tako “kmetavzarski” kot smo še nedavno mislili, da so. Skratka, zdi se mi, da je debata o politični neodvisnosti debata o simptomih in zdravilu zanje. Vzroki anomalij pa so drugje.

  7. Guvernet mora imeti strokovne in politične kompentece. To je vse. Mora biti predvsem dovolj dober, da prepriča tiste, ki so ga politično postavili, da ga ne smejo siliti v neumnosti. Zato pa rabi zelo veliko strokovnosti in karizme. Ne gre zato, da se ne ukloni, ampak, da prepriča, kar je v našem primeru, dokler bodo bajuki in rupli še v igri posebna mojstrovina. Osebno celo menim zato, da so politične-managarske kompetence celo pomembnejše kot čiste monetarne (jasno, ne smeš pa biti analfabet, daleč od tega). Tega profila pri nas skoraj ni. Politika vleče nase zgolj povprečneže in povzpetneže ter premalo ljudi, ki bi delali strokovno-politično karijero. Komisar Janez, pa Šuki, pa mi kvazi znanstveniki, ki se bolj ukvarjamo z državo, kot pa s tem, kar bi se morali…

  8. Igor, imam dva komentarja na tvoj komentar. Prvič, seveda se strinjam s tabo, da guverner BS ne more biti nedojemljiv na stanje v gospodarstvu in družbi. Tudi pri vodenju monetarne politike je nujno dojemljiv za stanje konjunkture, torej se odloči, kdaj znižati obrestne mere, da bi spodbudil rast in kdaj zvišati obrestne mere, da bi preprečil gospodarsko pregrevanje in s tem ogrozil cenovno stabilnost, h kateri je primarno zavezan. v naši družbi, kjer ima država najpomembnejšo vlogo kot lastnik večinskega dela bančnega sektorja, je guverner seveda dojemljiv za to stanje, to je zanj izhodišče za ravnanje. Seveda pa guverner ne more biti ravnodušen, če denimo pride bajuk z idejo, da bi NLB sprivatiziral tako, da bi recimo 30% delnic NLB po diskontni ceni “prodal” konzorciju politično primernih domačih lastnikov, ki se bodo že za “odkup” teha lstniškega deleža morali dokapitalizirati na tujih kapitalskih trgih. Hkrati pa, ker ne bodo imeli niti za burek več, ne bodo imeli kapitala, da bi financirali razvoj in širjenje NLB predvsem na tujih trgih. V tem primeru mora biti guverner zelo trden in, kot pravi Emil, z argumenti prepričati politike, da to ni dobra rešitev za dolgoročni razvoj slovenskega bančnega trga ter za financiranje naše gospodarske rasti v prihodnosti. In drugič, zaradi morebitnega dvoma v politično neodvisno delovanje guvernerja glede podeljevanja bančnih licenc in dajanja soglasij k lastniškim konsolidacijam in koncentracijam, bi guvernerju seveda “sistemsko” lahko odvzeli te pristojnosti in jih prenesli na neko drugi inštitucijo, ki bi nadzorovala finančne inštitucije v državi. Toda s tem nisi trešil ničesar, kajti če bo šefa te nove nadzorne inštitucije imenovala vlada, bo s tem na velika vrata vstopila v nadzor same sebe in bodo politične zlorabe še toliko bolj možne. Meni se zdi ključno, da prav postopek imenovanja guvernerja (pa naj bo to sedanji način, ko ga predlaga predsednik države, potrdi pa DZ, ali pa če bi kandidate, ki bi se prijavili na razpis v DZ morali potrditi z 2/3 večino) v precejšnji meri izloči možnosti nastavljanja politično odvisnih kandidatov. In ker običajno osebe naredijo neko funkcijo kredibilno in ne nujno obratno, se mi zdi pomembno, da guverner BS postane nekdo, ki ima ob vseh strokovnih referencah in kompetencah tudi moralno integriteto in izkazano osebno držo, ki zagotavlja, da bo ravnal zgolj na podlagi strokovnih argumentov in v skladu s svojo vestjo. Poglej si razliko med nekdanjim evropskim komisarjem za konkurenco Montijem ter našim varuhom monopolov Plahutnikom! Osebnosti naredijo neko funkcijo kredibilno in zaupanja vredno.

  9. Ja, ok, sem malce razmišljal o tem. Dejansko je mogoče najti stvari v litetarutri o neodvisnosti centralne banke pri vodenju denarne politike, ki bi jih lahko uporabili tudi pri vprašanjih nadzora nad finančnim sistemom. Namreč, kar nekaj let nazaj, ko centralne banke niso bile kot po tekočem traku neodvisne (Bank of England je npr. popolno neodvisnost dobila šele 1997), so se ljudje na akademskem nivoju kar precej razpisali o potrebnih lastnostih guvernerja (Rogoffov conservative central banker, itd.). Od tod tudi popularna debata o jastrebih in golobih. Celo za našega Mitjo se je Financial Times spraševal ali bo ECB dobila jastreba (ali kako drugo ptico) v svet ECB.

    Skratka, ja, mislim, da se sedaj vsi strinjamo, da b rabili “jastreba” tudi z vidika nadzora nad finančnim sistemom. Ključno vodilo pa bi mu moralo biti tisto, kar se tudi lahko dobro ekonomsko utemelji: finančna stabilnost. Vse politične frke jo pravilom oslabijo, saj pri finančni stabilnosti najbolj deluje čista tržna logika.

    Sicer v ta segment ne sodi odločanje po kakšnem diskontu bodo “ta naši” dobili državne banke, ker na dogovor o ceni centralna banka ne more vplivati. Kredibilen guverner lahko samo samoiniciativno gre pred javnost in pove svoje mnenje. Če bo res kredibilen, mnenja ne bo mogoče spregledati.

  10. Pa še to: “Jastreb” z vidika nadzora finančnega sistema si bi v naših razmerah zelo verjetno poponoma zaprl vrata za kasnejšo službo. Ne samo v finančnem sektorju, mogoče še kje drugje. Torej bi to lahko bil le nekdo, ki se bi po poteku mandatu neposredno upokojil ali pa bi bil sposoben dobiti job na mednarodnem trgu. Kako je s kandidati zdaj?

  11. Zabavno, kar praviš, Igor: ‘“Jastreb” z vidika nadzora finančnega sistema si bi v naših razmerah zelo verjetno poponoma zaprl vrata za kasnejšo službo.’
    Zabavno zato, ker seveda drži, hkrati pa razkriva tvojo in mojo (pa še koga) ‘ujetost’ v tukajšnji ‘vladajoči diskurz’. Ta se, se bojim, ne bo tako kmalu vsaj malo, nikoli pa bistveno spremenil. Pametni (lastniki kapitala) bi se morali vendar tepsti za ‘jastreba’, človeka, ki ni popuščal in je imel za to argumente. Volcker ni popuščal politiki (OK, šlo je za inflacijo in ne nadzor), Pöhlovi konflikti s Kohlovo vlado so šli v legendo …
    Če je izbira za takšnega človeka po mandatu samo pokoj ali tujina, groza …

  12. Igor in Vojko, zadeva ni nujno tako brezupna. Oba moja favorita, Kranjec in Zakrajšek, sta glede tega on the safe side. Poleg tega mandat guvernerja traja 6 let in če JJ res dobi še en mandat (več bo težje dobil, saj bodo do 2012 že vidni tudi rezultati njegove sedanje kratkovidne politike glede usklajevanja pokojnin in garancij za DARS in železnice), ga bo novi guverner preživel za pol leta. Če bo torej novi guverner argumentirano nastopal proti “domačijski” politiki stebričenja Janševe vlade, bo takorekoč heroj za naslednjo vlado. Ni panike, nič ni večno, štejejo le strokovno utemeljena dejanja in osebna poštenost.

  13. Mislim, da se iz konflikta med premierom in predsednikom države dela preveliko zdraho. V resnici stvari sploh niso tako grozne. Glede na to, da mora predsednik predlagati kandidata, parlament, ki ga bolj ali manj nadzoruje premier pa potrjuje, je očitno, da moramo imeti soglasje obeh institucij. Če bi na celotno situacijo gledali z vidika teorije iger, kjer agenti predvidijo izid v vseh prihodnjih korakih, bi se racionalni agenti najprej dogovorili o kandidatu, nato bi ga predsednik predlagal, parlament pa potrdil. Vseh kolobocij, ki so povezane s konfliktov sploh ne bi bilo. V tem smislu predsednik ne ravna racionalno. Seveda pa ima v ozadju kalkulacijo, da bo na ta način diskreditiral vlado, vršil pritisk in morda dosegel sebi bolj želenega kandidata. V tem primeru se lahko spomnimo Hickovega modela pogajanj med sindikati in delodajalci. Rezultat je odvisen od tega kakšne stroške imata eden in drugi agent. V tem kontekstu gre za to, da če ima predsednik majhne stroške (npr. ugleda), bo vztrajal dlje pri pogajanjih. Seveda enako velja za premiera oziroma parlament. Zato bo odvisno od javnega mnenja oziroma medijev, ki bodo to mnenje kreirali, kateri izmed njiju bo dlje vztrajal. Največja nevarnost v celotni situaciji je predsednikova relativno omejena racionalnost, saj se zdi da mu je vseeno. Hkrati pa je premier zelo trmasta osebnost, ki ne bo hotela priznavati omejene racionalnosti. Definitivno bo zanimivo in zabavno. Pač še ena učna ura iz demokracije pred našimi očmi.

  14. ‘Največja nevarnost v celotni situaciji je predsednikova relativno omejena racionalnost, saj se zdi da mu je vseeno. Hkrati pa je premier zelo trmasta osebnost, ki ne bo hotela priznavati omejene racionalnosti.’
    Hm, Sašo, a trmasta osebnost pa ni omejeno racionalna? Mislim, da imamo v obeh primerih oziroma na obeh straneh opraviti z omejeno racionalnimi.
    Če domnevam, da predsednik ne misli več kandidirati, je morda bolj ‘neomejen’ v svoji omejenosti kakor premier.
    Drugače rečeno, če predsednik cepeta z nogami in izsiljuje, zna vendar nazadnje več izgubiti premier (institucija, BS oziroma guverner, bo pa kolateralna žrtev).

  15. Vojko, absolutno je tudi Janša kot trmasta oseba omejeno racionalen. Vendar pa zaenkrat nastopa z bolj trdnimi argumenti. Janša ima na svoji strani javnost, saj Drnovšek s številnimi nenavadnimi potezami, ki so zelo naklonjene LDS (npr. pomilostitev Danila Kovačiča ipd.) znižuje lastno kredibilnost. Janša to ve in bo to tudi izkoriščal. Mislim, da bo nataknil kalimerovski obraz in se relativno dobro držal. (Pa ne da bi za kogarkoli navijal.) Sicer pa bo čas pokazal. Situacija pa še vedno zahteva, da se strinjajo.

  16. Situacija brez dvoma zahteva, predvsem pa ustava, zakoni in ‘dobri običaji’, sodelovanje in usklajevanje med institucijami. (Strinjanje je nekaj več.)
    Sedanji nosilec funkcije predsednika je tej instituciji naredil določeno škodo, ni dvoma, tudi njegova (osebna) verodostojnost bi lahko bila bistveno višja. In premier bo to hotel, legitimno, izkoristiti.
    Potem prideva do javnosti. Praviš, da ima premier javnost (v tem primeru) na svoji strani. Hm, ima jo, a ‘svojo’ polovico (kot v vseh drugih primerih). ‘Druge’ polovice ne bo prepričal, pa če predsednik stori še nekaj neumnosti. Med tema ‘polovicama’ nas je nekaj takih, ki ne navijamo. Vsekakor premalo, da bi na obe strani naredili pritisk.
    Situacija pa zahteva usklajevanje.

%d bloggers like this: