Obvezno branje: Tadej Kotnik o čudežnosti sanacije GB brez dokapitalizacije in še bolj čudni skrivnostni metodologiji BS

Če ste slučajno spregledali ta odlični članek Tadeja Kotnika v Financah. V njem Kotnik opisuje, kako narazen so šle cenitve višine kapitalske luknje v domačih bankah in kasnejše dejansko stanje. Vendar ne zaradi dokapitalizacij bank. Kotnik opisuje, kako se je čudežno rešila Gorenjska banka, ki se je uprla odločbi Banke Slovenije glede potrebne dokapitalizacije in nenadoma od 328 milijonske luknje prišla do prekapitaliziranosti (16.6% kapitalska ustreznost) brez enega samega evra dokapitalizacije. In Kotnik opisuje, s kakšnimi disclaimerji se je ogradil Ernst & Young Svetovanje d.o.o. (in ne Ernst & Young Revizija d.o.o. !!!) od ocen izračunane kapitalske luknje.

Vse skupaj je še dodaten razlog, ki meče dolgo senco na sanacijo bank in ki zahteva razkritje metodologije in posamičnih vrednotenj posamičnih sredstev posamičnih bank v kronološkem zaporedju.

Banka Slovenije vse odtlej ognjevito zatrjuje, da decembra 2013 ni prav nič precenila kapitalske luknje v domačih bankah, temveč je bilo takrat vanje vplačanega natanko toliko davkoplačevalskega denarja, kot so ga nujno potrebovale, in niti evra več. Do marca letos je to trditev »dokazovala« s sklicevanjem na rezultate preizkusov bank, ki jih ECB izvedla lani jeseni – citiram s strani 36-37 poročila ECB o teh rezultatih (Aggregate Report on the Comprehensive Assessment, ECB, 26. oktobra 2014) – »v tesnem sodelovanju z nacionalno centralno banko«. Ti rezultati, ki jih v omenjenem poročilu ECB najdemo na strani 153, so za konec leta 2014 napovedali NLB kapitalsko ustreznost v višini med 8,6 in 13,8 odstotka, NKBM med 11,4 in 15,2 odstotka, nato pa nadaljnje poslabševanje obeh ustreznosti do leta 2016, kar je Banka Slovenije prikazovala kot »dokaz«, da je bil izračun kapitalskih primanjkljajev, opravljen decembra 2013, objektiven.

Zdaj že tri mesece vemo, da ta »dokaz« nima ničesar skupnega z realnostjo, saj je dejanska kapitalska ustreznost ob koncu leta 2014, ki sta jo potrdila zunanja revizorja in ji ECB kot nadzornica NLB in NKBM ne oporeka, pri NLB znašala 22,7 odstotka, pri NKBM pa 25,8 odstotka (Letno poročilo NLB in Skupine NLB za leto 2014, str. 45; Letno poročilo Skupine Nove KBM in Nove KBM, str. 9) – torej približno dvakrat toliko, kot je napovedoval »dokaz« Banke Slovenije.

Banka Slovenije se je zato v »dokazovanju«, da kljub vsemu v izračunih kapitalskih primanjkljajev decembra 2013 ni nič pretiravala, morala umakniti za zadnji okop, ki ji še preostane – k trditvi, češ da so rezultati NLB in NKBM sicer res bistveno boljši od takratnih predvidevanj, a zgolj zato, ker ju je tako strokovno in uspešno sanirala in stabilizirala.

A kako je potem mogoče razložiti, da Gorenjska banka, ki naj bi decembra 2013 potrebovala dokapitalizacijo v višini 328 milijonov evrov, pa vse do danes ni dobila niti evra svežega kapitala, še vedno posluje in dosega kar 16,6-odstotno revidirano kapitalsko ustreznost!?

»disclaimerji« iz cenitve premoženja Gorenjske banke, ki jo je EY pripravil strogo zaupno za Banko Slovenije, a se je do nje dokopala tudi Gorenjska banka:

»EY poudarja, da ne zagotavlja revizijskega mnenja v skladu z mednarodnimi računovodskimi standardi in da se namen, obseg in rezultati pregleda poslovanja razlikujejo od namena, obsega in rezultatov revizijskih pregledov«;

»EY ne prevzema nobene odgovornosti ali obveznosti za predstavljene rezultate«;

»EY pojasnjuje, da rezultati temeljijo na omejenem obsegu podatkov, vnaprej dogovorjenem z Banko Slovenije, in opozarja, da so lahko zavajajoči glede na celotno dejansko stanje«;

»EY poudarja, da rezultati temeljijo na izbranem vzorcu in prejetih pojasnilih [Banke Slovenije], in da bi bili lahko drugačni, če bi v vzorec zajeli druge podatke ali prejeli drugačna pojasnila«;

»EY ne prevzema nobene odgovornosti za izgube, ki bi jih rezultati lahko povzročili tretjim osebam«.

Vir: Tadej Kotnik, Finance

4 responses

  1. Kotnik je dregnil v zadevo, ki bistveno presega slovenske okvire. Je pa za razumevanje naše politične scene (pa tudi evropske), bistvena.

  2. Gledano z druge strani, in še kakšna dva koraka nazaj v genezi naše krize, se zadeve vidijo kot kolaps finančne strokovnosti in strokovnega ravnanja na vseh ravneh že veliko prej, ne pa šele pri dokapitalizacijah bank.

    Na ravni podjetij in bank imamo ZGD+ZFPPIPP+KPFN ter niz bančnih predpisov in standardov ter procedur. Če bi se finančniki držali zgolj te regulative in finančni položaj podjetij presojali v skladu z zakonodajo, in ne zgolj producirali računovoskih bilanc ter sopesnili poslovnih poročil, naša podjetja v letih 2005 in dalje večine kreditov ne bi vzela. Seveda se ob tem postavlja tudi vprašanje strokovnosti revizijskega dela. Konec koncev je KPFN izdal Inštitut za revizijo in zavezuje revizorje pri njihovem delu (in seveda tudi vse, ki se ukvarjajo s finančno funkcijo). Pa vendar zahtev po poročanju in potem presoje finančnih položajev podjetij v revizijah skoraj ni zaslediti. Večinoma se najdejo samo skopa računovodska poročila, ki v pisnem delu prepisujejo definicije pojmov iz računovodskih standardov, in pa poslovna poročila, večinoma na ravni prostih spisov. Po mojem vedenju dlje od pojmov ranga “veselica” stroka ni prišla. Strokovnemu svetu Inštituta za revizijo pa so predsedovala močna strokovna imena – tudi v kritičnih konjunkturnih letih, ko se je vrtela finančna “veselica”.

    Tudi naše banke, če bi presojale finančni položaj podjetij v vseh njegovih razsežnostih in spoštovale svoje predpise, večine kreditov ne bi dale. Bančni del zgodbe sedaj predstavnica BS vidi kot “naklepno slepoto”. Vendar tudi Banka Slovenije, če bi bila na nivoju, ne bi dovolila tako obsežnega zadolževanja, če bi le čitala lastne strokovne izdelke in poročila. Če že ni zazanala problemov na ravni strokovnosti načina finančnega dela v bankah, bi jo moralo strezniti vsaj skokovito naraščanje finančnega vzvoda podjetij, panog in celotne ekonomije. To skokovito naraščanje je bilo v kričečem nesorazmerju z razvojno in rastno sposobnostjo slovenskega gospodarstva. Gre tudi tu za “naklepno slepoto” ali za kaj tretjega?

    Drug način pogleda, pravno in z vidika ukrepanja, ter tudi z vidika refleksije stroke (upam si trditi) učinkovitejši tako za banke in bančni sistem, še bolj za podjetja, je “finančna malomarnost”, ki je oblika malomarnosti profesionalnega finančnika, ki je zavezan k finančni profesionalnosti skozi zakonodajo. Dobrega in skrbnega gospodarstvenika, kar je sicer tudi zakonska zahteva, brez profesionalnega finačnika sploh ne more biti.

    Če je strokovnost že obstajala, potem pa je v celoti zdrknila njena operacionalizacija v realnem življenju. Stroka ima torej izobraževalen ali ravnalen deficit ali pa oboje. Še hujši problem pa je po mojem mnenju pomanjkanje samorefleksije stroke. Kakršnekoli samorefleksije finančne stroke do sedaj še nisem zasledil. Če kritičnega pogleda ne zmore niti stroka, kako naj ga potem zmorejo ostale institucije za prepotrebno jasno in dosledno sanacijo ?

    Lep pozdrav, Igor

  3. Igor, ni šlo za stroko. Slovenci smo v desetletju po 1991 pa vse do konca 2004 makroekonomsko (finančno-fiskalno, razvojno je že bolj vprašljivo) za evropske razmere vzorno vodili svojo ekonomijo in se znali tudi upreti neoliberalnim pritiskom, ki bi naredili podobno škodo kot so jo v vzhodni Evropi.

    Leta 2004 je bilo potrebno “nadoknaditi zamujeno” in načrtno zapeljati Slovenijo v dolžniško krizo(podobno kar so po 1991 naredili z vsemi VE državami), ki bi vzpostavila pogoje za kasnejšo privatizacijo ekonomije oz. prevzem kontrole nad ključnimi podjetji ekonomije s strani tujcev. Z namenom, da se vzpostavi eno tako pridno vbogljivo vazalno državico kakršne so bolj ali manj vse vzhodno evropske. Slovenija je po obsegu svoje ekonomije “immaterial”, kot primer kako lahko celo tako mala ekonomija samostojno razvija svoj industrijski in finančni sektor, pa izjemno moteč in nevaren zgled.

    Igor, za to se je šlo. Zato po mojem nerazumna blokada Banke Slovenije (ki ji je očitno lojalnost do ECB bolj pomembna kot lojalnost do lastnega naroda) sanacijskih ukrepov Ministrstva za finance (nekaj tega sem videl oz. doživel na lastne oči). Kasnejša “sanacija bank” je samo nadaljevanje teh aktivnosti. Slovenci Banki Sloveniji v obdobju po osamosvojitvi marsikaj dolgujemo, ampak to kar so v Banki Slovenije počeli od Kranjca naprej, pa je za bruhat. Od gnusa.

  4. Spoštovani Marko,

    seveda je to kar pravite možna razlaga, a to kar pravim jaz je orodje in tudi podlaga za ukrepanje v okviru našega obstoječega pravnega reda in že znanih spoznanj stroke. Za ukrepanje in sanacijo “izdaje” se nam ni treba nič novega izmišljevati na strokovnem ali pa pravnem področju. Najmanj nezadostne so zgolj razlage na neulovljivem področju ideologije ter etike in morale (kar radi počnejo naši ideologi in se izogibajo operativnosti) ko pa je na voljo orodje, ki govori o malomarnosti in z njim povezano obratno dokazno breme in odškodninska odgovornost. Vsak strokovnjak mora namreč znati pojasniti svoja strokovna in profesionalna ravnanja drugače ni strokovnjak ampak malomarnež in šarlatan – naklepni ali nenaklepni – zakon tega ne razlikuje ampak pravi, da hujša malomarnost pomeni tudi kazensko odgovornost malomarneža.

    Sam cel čas govorim o sanacijskih orodjih in ne o razlagah (z njimi ne tekmujem ker jih je več kot dovolj). Zgolj razlage o velikih zarotah zlobne razvite okolice in o naših lakajih nas v resnici delajo neoperativne. Kar še enkrat preberite svoj tekst – proti komu in kako pa bi sanacijsko in sankcijsko operativno učinkovito za to kar se je zgodilo in v okviru našega pravnega sistema vi ukrepali na osnovi svoje razlage ?

    Lep pozdrav, Igor

%d bloggers like this: