Proračunska gibanja (3): Leto izjemnega proračunskega primanjkljaja in izjemne rasti plač

Bine Kordež

Pred dnevi sem objavil dva teksta o proračunu Republike Slovenije. V tekstih sem predstavil pomembnejše spremembe v letošnjem proračunu glede na lani ter tudi primerjavo višine proračunskega primanjkljaja z primanjkljajem drugih držav v EU. V javnosti je najbolj znan podatek, da naj bi letošnji primanjkljaj znašal 4,2 milijardi evrov ali skoraj desetino BDP (tako je zapisano v sprejetem proračunu). Po zadnjih razpoložljivih podatkih bo primanjkljaj precej nižji, a devetmesečne primerjave v okviru EU kažejo, da je kljub temu skoraj najvišji med vsemi državami Evropske Unije. V Sloveniji znaša 9-mesečni proračunski deficit 7,1 % lanskega BDP v enakem obdobju, povprečje za EU pa je precej nižje in sicer 3,9 % BDP.

Ti podatki vsekakor presenečajo, saj naj bile po različnih primerjavah naše državne pomoči manj obsežne kot so napovedovali v nekaterih drugih državah (Nemčija, Avstrija na primer). Na prihodkovni strani so bila do septembra v Sloveniji gibanja sicer podobna kot velja za povprečje EU, pomembno višji pa so pri nas izdatki proračuna, predvsem za razne oblike pomoči (subvencije). Podatki o proračunskih gibanjih posameznih držav EU tako kažejo, da smo za razne oblike pomoči podjetjem in posameznikom (“subsidies”) v Sloveniji do septembra namenili največji delež BDP med vsemi državami EU. To se je konec koncev odrazilo tudi v dvigu povprečnih plač in pokojnin v letošnjem letu. Po oceni bo letošnja povprečna neto plača skoraj 6 % višja kot lanska, povprečna pokojnina z vsemi dodatki pa okoli 8 %.

Ker ni rasti cen, ti odstotki predstavljajo tudi realni dvig plač oz. pokojnin, kar je največji letni skok v zgodovini samostojne Slovenije. In to v letu, ko bomo na drugi strani beležili tudi skoraj rekordni padec bruto domačega proizvoda, torej skupnega “zaslužka” ali ustvarjene dodane vrednosti v državi! Objektivno gledano so razne oblike državne pomoči dejansko omogočile precejšnje povečanje dohodkov (ali vsaj njihovo zadržanje na nekdanji ravni) skoraj vseh skupin ljudi. V takih razmerah obsežne “delitve denarja” in pomoči je res kar težko razumljivo, da ob tem vseeno prebiramo o povečanih socialnih stiskah določenega kroga ljudi. Ko govorimo o stotinah milijonov državnih izplačil, bi morali poskrbeti tudi za tiste mejne primere, ki so bili morda izpuščeni, ker za to potreben denar pri tem vsekakor ni problem.

Dejstvo je, da trenutne razmere na finančnih trgih ter popolnoma drugačno razumevanje dolga in zadolževanja omogoča državam (tudi Sloveniji), da lahko skoraj brez omejitev najemajo posojila za financiranje tekočih potreb. V parlamentu je ob sprejemanju proračunov sicer potekala debata o petih milijonih za ta ali drug namen, o financiranju tega ali onega projekta – s tem ali pa bo končni proračunski deficit tri, štiri ali pet milijard, pa se pravzaprav ni nihče obremenjeval. Povečanje izdatkov vse politične stranke razumljivo podpirajo, finančni minister pa ima tudi odprto denarnico za kakršenkoli obseg potreb – razen za tiste, za katere iz drugih (ne finančnih) razlogov oceni, da niso nujni.

Tipičen primer takšnega pristopa so letošnja dogajanja s pokojninami. Da je rast pokojnin v preteklih letih precej zaostala, ni dvoma, tudi da smo lani dali najmanjši delež BDP za ta namen v zgodovini in prav tako se vsi strinjamo, da so posebno najnižje pokojnine odločno prenizke. Ta dejstva poznamo že nekaj let, a smo tudi v najboljših gospodarskih razmerah vodili težke razprave ali se pokojnine lahko dvignejo še za kakšen dodaten odstotek ali ne. Finančni minister je bil ves čas pod grožnjo fiskalnega pravila (skoraj ustavne obtožbe) za vsakih dodatnih deset milijonov evrov izdatkov. Danes, ko razmere za upokojence niso nič slabše kot lani ali predlani pa finančni minister brez zadržkov izplača dodatnih 70 milijonov eur dodatkov, razumljivo ob polni podpori vseh parlamentarcev. In enako bi bilo tudi, če bi dodali še 100 milijonov. Res – zakaj pa ravno 70 mio (decembra, enako je bilo tudi marca)?

Za vsa dodatna izplačila imamo vedno zadosti argumentov, o povečanem dolgu pa se tako več ne sprašujemo. Spremenjene monetarne politike dobesedno vzpostavljajo pogoje, da ti dolgovi držav še dolgo ne bodo bremenili. Brez ovir bodo lahko še desetletja v knjigah, zaradi nizkih obrestnih mer (tudi negativnih), pa tekočih izdatkov za obresti v proračunu sploh ne bo. Zaradi tega so takšna izplačila in pomoči ne samo nujne temveč tudi smiselne. Težava je letos v tem, da ljudje tega dodatnega denarja niso mogli ali hoteli potrošiti (na bankah so se letos depoziti prebivalstva povečali za 1,5 milijarde evrov). V primeru, da bi to ljudje potrošili, bi bil padec BDP lahko pol nižji, pa tudi proračunska slika boljša. Upajmo, da bo pomemben del tega denarja šel v potrošnjo naslednje leto in pripomogel k ponovnemu dvigu BDP.

Ne glede na razmere, ko višina proračunskega primanjkljaja skoraj ni pomembna, pa bom v tem tretjem delu pisanja o proračunu vseeno pogledal tri zadnje sprejete proračune (za leta 2020 – 2022) na nekoliko drugačen način. Podrobnejši podatki (kogar zanimajo) so prikazani v tabeli na koncu teksta, v opisu pa nekaj najbolj pomembnih dogajanj in načrtov. V medijih se proračun običajno prikazuje po porabnikih, po ministrstvih. In tam seveda nek izdatek 4,7 milijarde evrov za finančno ministrstvo ne pove veliko. Zato so v spodnji tabeli ločeno prikazane “redne” proračunske postavke. Te med prihodki zajemajo osnovne davčne prilive (od potrošnje in dohodkov) ter nedavčne prihodke. Med odhodki pa so plače in materialni stroški javnega sektorja, subvencije podjetjem in transferji posameznikom (razlike za pokojnine, družinski prejemki, nezaposleni, boleznine in drugi izdatki za socialno varnost) ter rezerva. Tako dobimo “osnovni” proračunski rezultat kot posledica tekočih gibanj, nato pa temu dodamo še sredstva EU in izdatke za investicije (to dvoje je močno povezano) ter plačane obresti, da dobimo končni proračunski presežek ali primanjkljaj.

Letos oktobra je torej finančno ministrstvo v sprejem predlagalo 4,2 milijarde primanjkljaja, kar je državni zbor tudi potrdil. Ta številka je zajemala tudi 1,2 milijardi rezerv kot “bianco” menica vladi za nepredvidene izdatke. Kot kažejo desetmesečni podatki, bo letošnji primanjkljaj okoli 3,3 milijarde, skoraj 900 milijonov evrov nižji (!). Seveda je to še vedno kar 3,5 milijarde slabše kot lani (milijarda ali 11 % manj prihodkov ter 2,5 milijard več odhodkov), a bistveno manj od predvidevanj. Kot kaže tabela, so vse razlike na “rednem” delu bilance, medtem ko pri EU sredstvih, investicijah in obrestih kakšnih večjih odstopanj letos glede na lani ni. Kaj je največ prispevalo k omenjenemu 3,5-milijardnemu izpadu v proračunu, je podrobneje opisano v drugem delu teksta o proračunu, zato tega ne bi ponavljal.

Pri tem najbrž ni odveč ponoviti, da vse navedene proračunske številke pomenijo samo dejanske denarne transakcije, torej nižje prilive ali tudi odloge plačil (npr. davka na dobiček) ter vsa izplačila v posameznem letu. Niso pa v znesek zajeta na primer razna poroštva, kot garancijska shema. Ta sicer ni bila niti izkoriščena, a tudi če bi bila, ne pomeni odliva za proračun v času izdaje garancije temveč šele, če in ko bo garancija unovčena enkrat v naslednjih letih.

Sicer je pozitivno, da proračunski primanjkljaj verjetno ne bodo tako visok kot so na ministrstvu predvideli le dva meseca nazaj, vseeno pa tako nerealno načrtovanje odpira nekaj dilem o upravičenosti oblikovanja tako velikih rezerv. Ko sem o letošnjem proračunu prvič pisal letošnjega marca, ob nastopu epidemije, sem po pesimističnem scenariju ocenil primanjkljaj na 3,2 milijarde evrov, kar kaže, da bo precej bližje dejanskim gibanjem kot pa so bila nedavna predvidevanja MF.

Leto se zaključuje in letošnja gibanja so torej že kar dobro znana, bolj zanimiv pa je pogled na sprejeta proračuna za naslednji dve leti. Na proračuna s skupno dodatnih 4,35 milijarde minusa o čemer je bilo še manj razprave. Kje je torej razlog, da ima ministrstvo za finance tudi v naslednjem letu, ko se sicer načrtuje 4 do 5 % ponovna rast BDP, odprto denarnico za dodatnih 2,76 milijard evrov višje izdatke glede na prihodke (ter še za 1,6 milijard v 2022)? V tabeli je podoben prikaz po skupinah, kot opisano zgoraj, pogledali pa smo primerjavo z letom 2019, torej z “običajnim” letom.

Proracun 2020-22

Po načrtih naj bi torej naslednje leto imeli še vedno za 300 milijonov manj prihodkov kot v 2019 (kar približno ustreza napovedim gibanja BDP), lanskoletne prihodke pa naj bi ujeli v letu 2022 (kot tudi BDP). Ta gibanja so torej približno pričakovana. Večja odstopanja pa so pri rednih odlivih. Kot kaže tabela, naj bi imeli naslednje leto še vedno kar za 2,5 milijard ali tretjino več izdatkov kot v letu 2019. Od tega naj bi za izplačila plač in ostalih stroškov v javnem sektorju (zdravstvo, šolstvo, javna uprava) porabili kar 600 milijonov evrov ali 16 % več kot lani. Bistveno višji pa naj bi bili tudi transferji ljudem za pokojnine in ostale izdatke za socialno varnost (870 milijonov ali 37 %). Ob tem pa si je vlada zagotovila še 500 milijonov dodatne rezerve, kar vse naj bi naslednje leto poslabšalo proračunsko sliko iz rednega dela za 2,8 milijard glede na lani.

V drugem delu proračuna so predvideni tudi za milijardo evrov višji izdatki za investicije, a to primanjkljaja naj ne bi povečalo. Povečanje investicijskih vlaganj naj bi namreč v celoti pokrili s povečanim črpanjem EU sredstev. Po projekcijah večino iz rednega proračuna in naslednje leto le 300 milijonov iz novega Evropskega sklada za okrevanje (postavka “ostala prejeta sredstva iz proračuna EU”).

Zanimivo je, da naj bi po predvidevanjih finančnega ministrstva še tudi čez dve leti za transferje ljudem (vključno z razliko pri pokojninah) iz proračuna namenjali kar tretjino več kot lani. Ob tudi dodatnih 700 milijonih za plače in stroške javnega sektorja, naj bi zato proračun tudi še v letu 2022 v rednem delu izkazoval kar za 1,6 milijard evrov slabšo sliko kot na primer lani (proračunski prihodki naj bi se sicer takrat že dvignili na nivo leta 2019). Prav tako naj bi imeli v proračunu tudi v letu 2022 za dobro milijardo več investicijskih vlaganj, večinoma pokrito s sredstvi EU – iz rednega proračuna sicer manj, a bi koristili že 600 milijonov iz Sklada za okrevanje.

Finančno ministrstvo torej ocenjuje, da bodo proračunski prihodki v dveh letih ponovno zrasli na nivo lanskega leta (podobno kot se predvideva za BDP). Kljub temu pa naj bi v naslednjem letu in v letu 2022 namenili skupaj kar 4 milijarde evrov več sredstev za potrošnjo v javnem sektorju in transferje ljudem ter podjetjem. Vlada si je tako močno odprla manevrski prostor za skoraj neomejeno povečevanje izdatkov (in pomoči). Razumljivo to pravzaprav vsi podpirajo in si obetajo prilive iz tega večjega kolača – potem, ko smo rekli “adijo” fiskalnemu pravilu in omejitvam, na katere je vladajoča stranka še lani, ko še ni bila na oblasti, strogo prisegala.

Res so razmere danes drugačne in k sreči si v tokratni krizi lahko privoščimo bistveno večje izdatke in zadolževanje (vsaj tako se lahko razume proračunske načrte) – a najbrž bo vseeno ponovno potrebna večja skrbnost pri načrtovanju izdatkov. Tako kot smo zadnja leta tudi ob kakšnih manjših, a upravičenih izdatkih bili plat zvona, kako se nam bodo sesule javne finance in poslušali opozorila doma in iz tujine, tako gremo sedaj večkrat v drugo skrajnost. Povečani izdatki v višini nekaj milijard evrov so postali običajna praksa. Glede na razmere so zaenkrat upravičeni, vprašanje pa je, če tudi še naslednji dve leti.

3 responses

  1. Pogrešam Cost-Benefit analizo.
    Če trdite: »Povečani izdatki v višini nekaj milijard evrov so postali običajna praksa. Glede na razmere so zaenkrat upravičeni, vprašanje pa je, če tudi še naslednji dve leti.«, bi človek pričakoval malo več kot »dobro« statistiko.
    Pri »Cost« še vedno pogrešam analizo (https://damijan.org/2020/09/04/carovnije-v-bdp-in-proracunu-kaj-se-nam-letos-res-dogaja-v-ekonomiji-in-javnih-financah/#comments), kdo ima dejansko korist od te krize. Tale »segedin« dvig plače za 6% je za marsikoga prav žaljiv. Pri tem seveda ne mislim na g. Kordeža oziroma njegov članek, ki samo povzema ugotovitve.
    Pri »Benefit« pa se je treba vprašati, ali je ta zapitek imel kak smisel. To sicer presega vsebino tega članka, pa vseeno (glede na zaključno misel, je to ključnega pomena):
    https://www.aier.org/article/lockdowns-do-not-control-the-coronavirus-the-evidence/

  2. V krajšem članku seveda ni možno zajeti vseh vidikov v zvezi s proračunskimi gibanji in BDP in v treh delih pisanja sem izpostavil najbolj ključne ugotovitve.

    Lahko samo ponovim osnovno ugotovitev, da so se zaradi državnih pomoči povprečne plače letos precej povečale, enako pa tudi pokojnine in to je eden ključnih razlogov visokega proračunskega primanjkljaja, tudi v primerjavi z EU. Seveda pa potem lahko raziskujemo podrobneje, v katerem segmentu je prišlo do večjega povečanja plač. Da torej poskusimo preveriti, ali gre za povečanje samo v kakšnem delu, drugje pa beležimo upad plač. Te podatke tudi spremljam, a jih ne prikazujem podrobneje, če ni zaznati kakšnih večjih odstopanj. Če bi navajal vse podatke (kot jih v nadaljevanju) bi bil članek nepregleden.

    Glede na izpostavljene dileme torej nekaj dodatnih pojasnil (seveda še vedno ne vsa). Predvsem se je potrebno zavedati, da se podatek o povprečni plači nanaša samo na zaposlene pri pravnih osebah. Teh je okoli 750 tisoč od skupaj okoli milijon zaposlenih ljudi v raznih oblikah zaposlitve oz. zavarovanja. Največja skupina zaposlenih, katerih prejemki se ne upoštevajo pri izračunu povprečne plače so vsi samostojni podjetniki in zaposleni pri njih, nato pa še vse druge oblike zavarovanj od kmetov, študentov, nezaposlenih, starševskih nadomestil…). Vsi ti prejemniki in prejemki niso vključeni v izračun povprečne slovenske plače, tako da ta seveda ne odraža vseh dogajanj pri dohodkih ljudi, vseeno pa se upošteva pri vseh analizah in tudi kot osnova (npr. za rast pokojnin). Večina tega manka podatka o povprečni plači (da zajema samo zaposlene v pravnih osebah), sploh ne pozna.

    Deloma se te ostale prejemke (plače) lahko oceni na osnovi vplačil pokojninskih in zdravstvenih prispevkov, deloma se zbirajo tudi v statistiki plač kot “plače pri registriranih fizičnih osebah”, a nekega celovitega uradnega podatka ni. Sam sem zbiral nekaj teh podatkov in v zadnjih letih so ti prejemki rasli celo nekaj hitreje kot uradna povprečna plača, seveda pa so pomembno nižji od plač pri pravnih osebah (kar 40 %). Ocenjujem da tudi zaradi tega, ker je v tem segmentu precej več “sivega” izplačevanja plač. Po uradnih podatkih so prejemki pri fizičnih osebah letos porasli za 1 %, zadnje mesece so 3 – 4 % višji kot lani v istih mesecih.

    Najbolj pomembni so torej podatki o plačah pri pravnih osebah in povprečna bruto plača v obdobju januar-september letos je 5,7 % višja kot isto obdobje lani (zadnje mesece 5 % višje). Od tega je rast v javnem sektorju v povprečju do septembra 6,9 % (zdravstvo 16 %, šolstvo 5 %, javna uprava z vojsko in policijo 8 %), v zasebnem sektorju pa 4,6 %. Tudi zasebni sektor torej beleži kar visoko rast plač, tudi zadnje mesece (september npr 5,2 %). Še podrobnejši pogled po dejavnostih pokaže, da rast beležijo praktično v vseh sektorjih med 4 in 5 %, padec je edino v gostinstvu (- 2,0 %). Še nekaj višja pa je rast neto plač in to kar 6,7 %, prav tako povprečno do septembra letos (zasebni sektor 6,0 %, javni 7,3 %).

    Ti podatki torej kažejo, da je prišlo do povečanja plač v vseh segmentih. Seveda so podjetja, kjer rasti ni bilo ali celo znižanje, a na drugi strani potem pač veliko podjetij, kjer je bila rast višja. Prav tako bi lahko ocenili, da ni prišlo do kakega večjega povečanja pri višjih plačah, prej obratno zaradi dviga minimalne plače v začetku leta. Podrobnejše podatke o tem pa bomo na žalost lahko pogledali šele sredi naslednjega leta, ko statistika objavi tudi strukturne podatke o plačah. A kot rečeno, tudi tu ni za pričakovati kakih presenečenj, temveč sorazmerno rast v vseh dohodkovnih razrednih, raje nekaj večjo v nižjih (kot je primer zadnji dve leti).

    Podobna so gibanja tudi pri pokojninah. Izplačane pokojnine letos bodo 6,2 % višje kot lani, kar ob 0,8 % povečanju števila upokojencev, pomeni 5,4 % povprečno rast. Ta je tudi več ali manj za vse enaka (vse pokojnine se usklajujejo enotno). Dodatno pa je bil že marca izplačan en dodatek v skupnem znesku 66 mio eur (najnižjim pokojninam), naslednji teden pa bodo odločali o še enem v enaki višini in ni dvoma, da bo potrjeno. To je dodatnih 2,8 % rast povprečne pokojnine (seveda le pri nižjih, a tu toliko več), skupaj letno pa 8,2 %.

    To je torej nekaj podrobnejših podatkov o gibanju plač in pokojnin iz česar lahko sklepamo, da je dejansko prišlo kar pri pretežnem delu zaposlenih do precejšnje rasti povprečnih plač. Pri nekaterih sicer še več, pri drugih manj, a ne bi mogli zaključiti, da je pri nižjih plačah dvig manjši. Ocenjujem, da bil verjetno v povprečju celo še nekaj višji. Pri pokojninah pa sploh.

    Tisto kar mogoče bolj zaskrbljuje (kar sem tudi omenil), da pa pri vsej pomoči, pri vseh povečanjih plač in pokojnin še vedno lahko prebiramo o socialnih stiskih določenega kroga ljudi. Nobenih ovir ni, da bi tudi za najbolj ranljive in prizadete skupine namenili dodatne denarje – zakaj pa tega ne znamo, pa je že drugo vprašanje, na katerega nimam odgovora.

    • Hvala za hiter in izčrpen odgovor. Glede na situacijo so vsi ti podatki zame »nerazumljivi« (predvsem dvig tudi v zasebnem sektorju). Ne vem, ali je pravilno, da se namesto večje pomoči sektorjem, ki so na robu obstoja, v teh časih tako dviguje plače vsem ostalim. Glede na to, da se denarja zaradi vseh ukrepov niti ne da trošiti (kot bi si želeli) in se predvsem kopiči v obliki depozitov prebivalstva.
      Nič nimam proti dvigu plač (zdravstvo, šolstvo, javna uprava), imam pa pomisleke v smislu vzdržnosti situacije in nesorazmerne razporeditve bremena krize. V tej situaciji nekaterim kriza celo ustreza. Koliko časa pa bo ta balonček še zdržal? Se nam čez noč lahko spremenijo pogoji zadolževanja? Vprašanj je še veliko, pa ne sodijo v to temo.

%d bloggers like this: