Čarovnije v BDP in proračunu: Kaj se nam letos res dogaja v ekonomiji in javnih financah

Bine Kordež

Dogajanja v ekonomiji in javnih financah v letošnjem letu v celoti odstopajo od dosedanjih izkušenj in trendov. Zaznamoval jih je predvsem največji padec gospodarske aktivnosti v samostojni Sloveniji, saj se je ustvarjeni BDP v drugem kvartalu glede na lani znižal kar za 13 %. Na drugi strani pa istočasno beležimo tudi največje povečanje prejemkov prebivalstva in depozitov na bankah. V drugem kvartalu se je tako povprečna neto plača zaposlenih pri pravnih osebah povečala za več kot 10 %, zaradi česar je ob manjšem padcu zaposlenosti (1,3 % ali 18 tisoč oseb), povečala tudi masa izplačanih neto plač teh ljudi za 9 % oz. za okoli 400 mio EUR glede na lansko prvo polletje. V istem času (v prvem polletju) so prebivalci povečali tudi vloge v bankah za 1,25 milijarde EUR.

Na podoben način pa  prav tako odstopajo dogajanja v proračunu Republike Slovenije. V zadnjih petih mesecih trajanja krize je v proračunu nastala kar 2,2 milijardna “luknja”, prav tako največja v vsej zgodovini. Torej visok minus, ki pa so ga na ministrstvu brez težav pokrili z nekaj milijardami novih posojil. Ob tem je zanimivo spremljati odzive fiskalnega sveta, ki je še lani ob visoki gospodarski rasti svaril za vsakih sto ali dvesto milijonov preseganja izdatkov, letos pa ob milijardnih povečanjih in primanjkljaju teh tveganj sploh ne omenja.

Vsekakor gre za izjemne številke in milijardna odstopanja od ustaljenih (običajnih) gibanj, ki pa – zanimivo – izzovejo le malo vsebinskih komentarjev in ocen. Tudi v strokovnih ter resnih medijih praktično skoraj ni bilo kakšne bolj poglobljene ocene razen “prepisa” informacij SURS-a ali vlade. Milijarda več ali manj je postalo skoraj nepomembno vprašanje, vsaj tako lahko razumemo objavljanje pomembnih novic. Za tiste, ki pa jih poleg sendvičev, zastonj kosila ali dražjih mask vseeno zanima nekaj več o teh izjemno pomembnih gibanjih za naš bodoči položaj, pa v nadaljevanju nekoliko podrobnejši prikaz teh številk. Ne gre samo za velike vsote, temveč tudi za zelo neobičajne spremembe, kakršnih do sedaj nismo poznali.

Čarovnije v izračunu BDP

Najprej nekaj o gibanju BDP, kot najpomembnejšem kazalcu naše gospodarske aktivnosti. Pri tem bom v tekstu izpostavil samo nekaj ključnih številk, na koncu pa je tudi tabela z vsemi obravnavanimi področji finančnega položaja Slovenije. V ponedeljek smo tako izvedeli, da je naš BDP v drugem kvartalu realno upadel za 13 % glede na isto obdobje preteklega leta, kar je približno primerljivo s sosednjimi državami in celo nekaj manj od povprečja EU. Nominalno smo tako ustvarili približno 1,5 milijarde EUR manj kot lani v drugem kvartalu in tudi v celotnem prvem polletju. Omenjam nominalne zneske zaradi primerjave z drugimi kategorijami (plače, depoziti, proračun), ki jih seveda spremljamo samo v nominalnih (dejanskih) zneskih in ne izločamo učinka inflacije (ta je sicer nizka in je vplivala samo na dober odstotek razlike).

BDP spremljamo na različne načine, preko vrste potrošnje (izdatkovna metoda), po gospodarskih dejavnostih (proizvodna metoda) ter tudi po delitvi te ustvarjene dodane vrednosti (dohodkovna metoda). Pri tem vsi trije načini izračuna in prikaza prinesejo enak rezultat. Če izhajamo iz potrošnega vidika (prebivalci, država, investicije in izvoz) je v letošnjem letu prebivalstvo potrošilo kar 1,3 milijarde manj kot lani v prvem polletju, torej pravzaprav pretežni del omenjenega zmanjšanja BDP. Zato je SURS tudi izračunal, da je bil prispevek izpada potrošnje prebivalstva v drugem kvartalu celo 11,4 odstotne točke od skupnega upada 13 %.

Takšen prikaz nekoliko zavaja, saj seveda nižja potrošnja prebivalstva ni glavni “krivec” upada BDP. Res so prebivalci potrošili 1,3 milijarde EUR manj, a ta manjša potrošnja pomeni tudi manj nakupa uvoženih proizvodov in storitev, zaradi česar se je zaradi manjše potrošnje prebivalcev dodana vrednost (BDP) znižal za kakih 5 odstotnih točk. Manj pa smo zaslužili tudi v tujini (sicer za to porabili tudi manj uvoženega blaga), kar je BDP dodatno znižalo za kakih 7 odstotnih točk, za dodatni dve pa še nižje investicije. Država je “k sreči” porabila skoraj enako kot lani in zaradi tega se BDP ni dodatno znižal.

Podobno sliko dobimo tudi, če pogledamo BDP po dejavnostih, kjer je bil delež ožjega javnega sektorja (šolstvo, zdravstvo, sociala in javno uprava) vedno okoli 16 %. Ker v tem delu ni prišlo do upada aktivnosti (celo 6 % rast v prvem polletju), se je zato BDP v tem delu povečal za odstotno točko (delež javnega sektorja pa na 19 %). Izpad pa je bil seveda v gospodarskem sektorju (v drugem kvartalu celo 15 % manj ustvarjene dodane vrednosti) in to je tudi z manj plačanimi davki prineslo omenjeni upad letošnjega BDP.

Zanimiva pa so gibanja, če BDP pogledamo še iz dohodkovnega vidika. Tu se gleda, koliko ustvarjene dodane vrednosti (BDP) namenimo ljudem za njihovo delo (plače, pokojnine in ostali prejemki iz sedanjega in nekdanjega dela), koliko je poslovnega presežka (amortizacija, obresti, dobički lastnikov podjetij) in koliko gre za davke. Od omenjenega letošnjega izpada dodane vrednosti v višini 1,5 milijard EUR, so po izračunu BDP izdatki za plače ostali praktično enaki. Pri tem so zaposleni so v javnem sektorju dobili celo 250 mio EUR več, v gospodarstvu pa toliko manj. Presenetljivo naj se ne bi znižal tudi poslovni presežek, bilo pa je manj plačanih davkov (400 mio EUR). Bistvena razlika od dosedanjih gibanj pa je kar za milijardo več odštetih “subvencij na proizvodnjo”.

Prav ta postavka pa je bila v izračunih BDP do letošnjega leta pravzaprav zanemarljiva, gibala se je okoli 100 mio EUR na kvartal. Po metodologiji gre za “plačila države tržnim proizvajalcem”. Kaj te številke dejansko pomenijo? Da smo letos sicer ustvarili okoli 1,5 milijarde EUR manj, a smo si (prebivalstvo in tudi podjetniki) preko manjših davkov in subvencij vseeno razdelili približno enako kot lani (se pravi, država nam je dala subvencijo). V tem delu gre za pomembno razliko od dogajanj v prejšnji krizi, ko država ni tako močno posredovala in so bili ljudje in podjetja v večji meri prepuščena sebi in tudi utrpela večje izgube in izpade prejemkov. Ob tem je potrebno dodati, da navedeni zaključki veljajo za ekonomijo in prebivalstvo kot celoto, seveda pa posamezni segmenti družbe čutijo precejšnje negativne posledice pandemije (tisti s pozitivnimi učinki so kot običajno seveda tiho).

Vse navedene spremembe v gibanju BDP se razumljivo potem odražajo tudi v drugih, bolj otipljivih kategorijah ekonomije. BDP je pač nek izračun, ki ga pripravijo v določenih institucijah, ljudje pa seveda vidijo (in praktično občutijo) plačo, delovno mesto in denar na računu, nekoliko pa tudi sliko javnih financ.

Po izračunih BDP so torej sredstva za zaposlene ostala približno enaka, čeprav pa dejanska gibanja kažejo nekoliko boljšo sliko. Kot rečeno, se je povprečna neto plača v drugem kvartalu povečala kar za 10,5 % (bruto za 9 %), v celotnem prvem polletju pa za 6 %. Ta dvig seveda velja samo za zaposlene v pravnih osebah, katerih prejemki so osnova za izračun povprečne plače v Sloveniji. Potem imamo še okoli 150 tisoč samozaposlenih in zaposlenih pri fizičnih osebah, kjer so prejemki v povprečju precej nižji, okoli 30 % (nekaj objektivno, še več pa verjetno tudi zaradi izogibanja davkom in neevidentiranih izplačil), a podrobnejših podatkov o teh gibanjih ni..

V drugem kvartalu se je število zaposlenih v pravnih osebah sicer znižalo za 1,1 % (vseh zaposlenih za 1,2 %). A ker je bilo povprečno število zaposlenih v prvem letošnjem polletju vseeno približno enako kot lani, so se njihovi skupni neto prejemki v tem času povečali kar za 370 mio EUR. Na slabšem so bili seveda tisti, ki so izgubili delo (med nezaposlene se je vpisalo 18 tisoč ljudi ali 2 % aktivne populacije) ter tudi segment samozaposlenih zaradi razmer na trgu. Kljub temu pa so bili prejemki vseh zaposlenih glede na gibanje plač kar precej višji kot lani in finančni položaj večine ljudi (gledano skupaj) se je pravzaprav izboljšal. Trditev je sicer malo v nasprotju s splošnim zaznavanjem, a to potrjujejo dejanski podatki pa tudi (bolj na tiho) komentarji ljudi. Seveda govorimo o celoti in povprečju, ob tem da pa se posamezniki soočajo s precejšnjimi težavami.

Seveda sedaj sledi vprašanje, kako pa da je prebivalstvo ob toliko višjih prejemkih potrošilo kar 1,3 milijarde EUR manj in s tem povzročilo največji padec gospodarske aktivnosti? Tu najbrž ni odveč ponoviti, da ekonomija države pač deluje drugače kot gospodinjstvo, kjer ima varčevanje pozitivne učinke na finančni položaj družine. Če pa se v državi ne troši, potem tudi ni zaslužkov na strani drugih oseb, manj je ustvarjenega in manj na voljo za delitev. In to se nam je pravzaprav zgodilo letos. Kljub prejemkom, ljudje niso trošili –  zaradi previdnosti, pa tudi fizičnih omejitev gibanja. To je potem v veliki meri prispevalo k padcu BDP, a na drugi strani odrazilo tudi na računih bank. V prvem polletju so se tako depoziti prebivalstva povečali kar za 1,25 milijarde EUR in tu je ostal pretežni del višjih prejemkov in manjše potrošnje. Za ponovni dvig gospodarske rasti bo torej pomembno tudi, ali bodo ljudje te finančne presežke v bodoče zopet potrošili. Pri tem je zanimivo, da so svoje likvidnostne rezerve povečali tudi v podjetniškem sektorju, v odstotkih celo več, sicer pa za 600 mio EUR.

Čarovnije v proračunu

Kot tretji vidik teh gibanj pa nam ostane še državni proračun, ki je omogočil finančno vzdržnost podjetij ter višji nivo zaposlitev in plač ljudi. Kot rečeno, je so ta gibanja v vsega petih mesecih trajanja epidemije (marec-julij) povzročila za 2,2 milijardi EUR proračunskega primanjkljaja (najvišji celoletni primanjkljaj do sedaj je znašal 1,7 milijard v letih 2009 in 2010). Zaradi manjše gospodarske aktivnosti je v tem času izpadlo 800 mio EUR prihodkov (največ davek na dobiček, DDV) glede na isto obdobje lani, za 1,5 mio EUR pa je bilo tudi več izdatkov (predvsem transferji podjetjem, posameznikom in ZPIZ). Torej zneski, ki so se nam približno v takšni višini pojavljali v zgoraj navedenih gibanjih BDP in plač.

Če so ta gibanja pričakovana, pa vseeno preseneča, da je vlada za zadnjih 5 mesecev tega leta predvidela še dodatni 2 milijardi primanjkljaja (2,25 milijard več kot lani v istem obdobju). V juliju letos so bili namreč proračunski prihodki že celo nekaj višji kot julija lani in formalno skoraj izravnan proračun (samo 36 mio EUR minusa). To je sicer rezultat odločitve, da smo letos upokojencem izplačali dodatek že v juniju, lani pa je teh 140 mio EUR upokojenskega “regresa” obremenilo julijski proračun. A tudi s tem popravkom, bi bil letošnji julij za slabih 200 mio EUR slabši kot lanski, ker so pač prilivi že odraz precejšnje umiritve razmer, subvencije pa se še plačujejo.

Zakaj je kljub temu vlada v rebalansu predvidela, da bo do konca leta vsak mesec kar 450 mio EUR več izdatkov kot lani (skupaj 4,2 milijardi EUR v celem letu 2020)? Pravega odgovora pravzaprav ni (niti nihče ni postavil vprašanja). Kot izpostavljam na začetku, smo do teh številk postali popolnoma indiferentni – “milijarda gor ali dol” sploh ni več posebno vprašanje. Kolikor pač zmanjka, bomo najeli posojil (izdali obveznic) in proračun zaprli! In tudi fiskalni svet je v zadnjem poročilu samo izračunal koliko je bilo dodatnega izpada v proračunu in koliko so ukrepi (dodatna proračunska izplačila) zagotovila manjši padec BDP kot sicer. O kakšnih tveganjih, o katerih smo prebirali preteklo leto, pa ni bilo niti besede.

Z zgornjimi, nekoliko bolj podrobnimi podatki sem poskušal predstaviti nekatere vidike dogajanj v našem gospodarstvu in javnih financah od nastopa krize. Vsekakor je bilo ukrepanje vlade (pomoči, izplačila), s katerim je poskušala v čim večji meri ublažiti posledice krize, upravičene in smiselne. Položaj prebivalstva kot celote se je (vsaj začasno) pravzaprav celo izboljšal. K sreči na plan nismo potegnili raznih ZUJF-ov in podobno. Vseeno pa je zanimivo, kako se  danes javne finance obravnavajo popolnoma drugače, bistveno manj problematično kot lani, čeprav so bile pred letom razmere bistveno boljše. To nakazuje tudi, da so bili pristopi lani včasih mogoče preveč kritični, a tudi, da smo letos občutek glede javno-finančne vzdržnosti kar malo pozabili. In da ima aktualna vlada kljub krizi pravzaprav bistveno boljše pogoje za uravnavanje javnih financ, saj ima skoraj bianco odprte menice na finančnem področju. Kakšne posledice pa bo vse to pustilo dolgoročno, pa je že drugo (in zahtevnejše) vprašanje.

Na koncu še tabela z nekaj ključnimi podatki o opisanih gibanjih, za tiste, ki radi pogledajo tudi konkretne številke).

BDP-proracun_Q2-2020

One response

  1. Plače so v tej zgodbi sicer še najmanjši problem (dokler jo seveda še imaš). Bi bilo pa dobro narediti malo bolj podrobnejšo analizo, kdo ima dejansko višjo plačo.
    Vir: Glas gospodarstva plus, julij–avgust 2020
    Povprečna bruto plača pri pravnih osebah se je v mesecu marcu 2020 medletno povečala za 0,3 %, od tega predvsem zaradi rasti v sektorju država (4,9 %), medtem ko je v zasebnem sektorju upadla za 1,4 %. V zdravstvu in socialnem varstvu je bila zaradi kriznih dodatkov marca medletna plača višja za 9 %.
    Kako že pravi rek: »Če je vojna, je vojna za vse«. Pa je res? Marsikomu je očitno v interesu, da se ta »Casedemic« nadaljuje, čeprav je vse več dokazov, da temelji na napačnih predpostavkah/meritvah:
    https://www.bbc.com/news/health-54000629

%d bloggers like this: