Slovenska filharmonija kot prototip oblastniške arogance

Stanko Štrajn

Moda je ne le način oblačenja, temveč tudi način obnašanja in ravnanja. Včasih je bilo moderno, da imaš kot priden Slovenec zidanico in vinograd, da prideluješ vino in veseljačiš s prijatelji. Pred 40 leti je bilo moderno, da smo si tedanji študenti kupili abonma za filharmonične koncerte in je bila dvorana zasedena do zadnjega sedeža. Pred leti je bilo normalno, da imaš službo za nedoločen čas, sedaj pa je moderno da delaš prekarno ali pa da zaslužiš svoj vsakdanji kruh recimo s špekulacijami na finančnih trgih, ali da rudariš po spletu. Če je bilo nekoč moderno, da si pridelaš hrano na svoji njivi je ta navada pozabljena, saj je aktualno, da si nakradeš krompir na tuji njivi. Zlasti je moderno zlorabiti priložnost če jo imaš, da si kaj prilastiš legalno in legitimno iz javnih sredstev.

Slovenska filharmonija vsako leto pripravi abonmajske koncerte in do sedaj smo abonenti državljani in davkoplačevalci abonmajske vstopnice naročili, plačali in jih prejeli po pošti, ali pa smo jih lahko kupili na blagajni Slovenske filharmonije, ne da bi morali čakati v vrsti. Te lepe navade sem bil deležen več kot 40 let, kolikor redno uživam v odlični glasbi našega filharmoničnega orkestra in zbora. Sprememba, ki sem jo zaznal v dolgih letih, se kaže v spremembi občinstva. Če so nekoč sedeže na koncertih zasedali študentje in ljudje srednjih let in so bili starejši poslušalci v manjšini, je sedaj obratno in so mlajši poslušalci in tisti srednjih let v manjšini, odločno pa prevladujemo upokojenci. Če je bila nekoč dvorana polno zasedena je v zadnji letih zasedenost vedno manjša in se zgodi, da je več kot pol dvorane prazne.

Tudi letos smo bili stalni abonenti povabljeni k nakupu vstopnic, ki so glede na preteklo leto praktično 50% dražje, pri čemer smo bili po elektronski pošti obveščeni, da lahko kupimo svoje abonmaje od 1.9. do 10.9. 2020, in sicer med 11. in 13. uro in med 15. in 17. uro. Če odštejemo 4 dni na račun sobot in nedelj, nam je Filharmonija omogočila nakup abonmajev v 6. dnevih po 4 ure na dan, torej imamo možnost priti do vstopnic natanko 24 ur. Ko sem ugotovil ta nov moderen pristop do prodaje abonmajskih vstopnic, sem se takoj podal v lov za abonmajskimi vstopnicami.

Prvi dan, ko je bilo možnost kupiti vstopnice sem po polurnem čakanju v vrsti na ulici pred vhodom v Filharmonijo ugotovil, da potrebujem neko številko vrstnega reda za nakup vstopnic. Vratar mi je izročil listek s vpisano številko 254 in štempljem Filharmonije in mi razložil naj se po telefonu pozanimam, kdaj bi bil približno po tej številki na vrsti. Po dveh dneh telefoniranja sem ugotovil, da je telefon zaseden, ali pa ga nihče ne dvigne. Zato sem ponovno poizkusil srečo in se po dveh dneh postavil v vrsto starčkov, ki so že kakšno uro ali dve potrpežljivo čakali na svoje abonmaje pred Filharmonijo. Vratar je pred vrati potrpežljivo preprečeval vstopiti v hram slovenske glasbe vsem, ki niso imeli ustrezne številke, manj potrpežljivo pa je odgovarjal na vprašanja, kdaj naj kdo pride da bo približno na vrsti in ne bo čakal več kot dve uri, ali pa da ne bo čakal dve uri in se mu bodo vrata pred nosom zaprla, ker bo potekel delovni čas prodaje vstopnic. V tem primeru se seveda lahko postavi v vrsto naslednji dan in tako naprej, dokler ga ne mine potrpljenje in ostane brez abonmaja. Slovenska filharmonija pa brez denarja, ki bi ga za nakup plačal za celo leto v naprej, čeprav vsakdo ve, da se lahko ponovi lanska izkušnja in da zaradi COVID 19 in ukrepov naše Vlade nekaj ali celo vsi koncerti odpadejo. Vratar je pravzaprav le svetoval, naj čakajoči poskusimo priti po vstopnice na primer v ponedeljek, ker je takrat nemara možno, da bomo prišli na vrsto, a gotovo to ni in ni mogoče napovedati kdaj, če sploh bo mogoče kupiti abonmajsko vstopnico.

Vidimo, da se Slovenska Filharmonija obnaša moderno, to je tako kot se do državljanov obnašajo organi oblasti. Veselo naj plačujemo davke in vstopnice, zato, da bomo nemara deležni prijetne glasbe in da bomo deležni blagodati pravne in socialne države.

Nikakor ne želim napisati nič slabega o članih orkestra in zbora Slovenske filharmonije, saj le ti nimajo druge pristojnosti, kot da vrhunsko muzicirajo in pojejo. Moje zgražanje in ogorčenje je usmerjeno na vodstvo Slovenske Filharmonije, ki ga je ustoličila slovenska trenutno vladajoča koalicija, ki vlada po diktatu Janeza Janše, zanj pa kulturno politiko vodi njegov kulturni minister dr. Vasko Simoniti.

Vodstvo Slovenske Filharmonije je uspelo izumiti modern način prodaje abonmajev, ki bo število poslušalcev gotovo zmanjšal in verjetno tudi pomladil, saj bomo upokojenci v velikem številu obupali in se sprijaznili, da je nakup abonmajske vstopnice nekaj podobnega kot čakanje na sprejem v dom starejših občanov. To je pač neka sreča, ki si je deležen, če si dovolj dementen, da si že pozabil, kako je bilo nekoč in da tako, kot je bilo ne bo nikoli več, kar nam je preroško napovedal tedanji predsednik Milan Kučan v slavnostnem govoru ob dvigovanju slovenske zastave na slovesnosti ob razglasitvi samostojnosti Slovenije pred 30. leti.

Gotovo so težave kot smo jim izpostavljeni pri nakupu abonmajskih vstopnic dokaj nepomembne, saj bomo namesto koncertov v živo še vedno lahko te koncerte poslušali na radiju Slovenije na programu ARS, seveda, če tudi RTV ne bo sledila modernosti časa in bo na primer prenehala predvajati posnetke filharmoničnih koncertov, ker na primer za takšno predvajanje ne bo več imela finančnih možnosti, kar se lahko zgodi, če bo Državni zbor sprejel zakone, ki jih je v svoji vnemi pripravil za Vlado minister Simoniti. Vendar pa je primer Filharmonije nadvse nazoren, ker nam nazorno simbolizira vso ignoranco, prezir, aroganco slovenske zakonodajne in izvršne oblasti do slovenskih državljanov.

Moderno je kot kaže homeopatsko načelo: »manj je več«. Za več denarja manj muzike, manj veselja, manj svobode, manj demokracije. Za več zlorab javnih pooblastil manj dostojnega življenja. Za več davkov manj delovnih mest in manj kulture. Za več prispevkov manj zdravstvenih pravic in več čakalnih vrst v zdravstvu. Za več socialnih prispevkov manj socialnih podpirancev. Več kot plačamo za zaščitna sredstva, manj imamo zaščite pred virusi. Za več vplačil v stanovanjske sklade manj mladih srečnežev z rešenim stanovanjskim vprašanjem. Za več denarja za vojsko, manj varnosti. Za več javnega denarja, manj kilometrov tretje razvojne osi in manj tirov drugega tira Divača- Koper in tako naprej v nedogled.

Kdor bi naštel vse, kar nam primer Slovenske filharmonije tako nazorno kaže, bi moral imeti računalniški algoritem za spremljanje vseh modernih pojavov, ki si jih v neizmerni domišljiji uspejo zamisliti slovenski politiki. Ta moda se nato kot CORONA virus širi iz Državnega Zbora in Vlade Republike Slovenije na vse nivoje družbenega življenja. Vse javne institucije se očitno ne morejo upreti okužbi s tem virusom zlorabe oblasti, ki je nedvomno moderna kuga mlade slovenske demokracije. Ali bomo našli ukrepe, ki bodo uspešno ozdravili bolezensko okužbo spiralnega padanja v primitivno družbo revežev, kjer ni prostora ne za kulturo, ne za dostojno materialno varnost ljudi, kaj šele za zdravstveno varstvo in za dostojno starost, nam bodo odgovorile naslednje volitve, ki bodo modne trende obrnile v drugo smer in postavile princip za manj zlorab, korupcije in arogance več uveljavljanja javnega interesa.

Ali bo takrat Slovenska filharmonija ponudila na dostojen in posloven način abonmajske vstopnice po principu za manj denarja več muzike in ali se bo dvorana spet napolnila bo seveda odvisno ne le od uprave Slovenske Filharmonije, temveč od dirigiranja oblasti, ki si jo bomo izvolili in si jo zaslužimo.

2 responses

  1. “Za več javnega denarja, manj kilometrov tretje razvojne osi in manj tirov drugega tira Divača- Koper in tako naprej v nedogled.”

    Oho. A se da tole izjavo (v kontekstu ‘lomastenja’ nove vlade) argumentirati z dejstvi?

  2. Kdor si vzame čas in pregleda zelo nazorno zbrane vse pomembne podatke o gradnji slovenskih avtocest v knjigi:” GRADNJA SLOVENSKIH AVTOCEST V OBDOBJU 1994-2009″ in zbrane podatke primerja z podatki javno objavljenega Investicijskega programa za drugi tir Divača – Koper ali se poglobi v podatke DARSOVIH računovodskih izkazov za čas, odkar je DARS postal koncesionar, bo našel dovolj argumentov za ugotovitev, da smo priča homeopatski uporabi načela : MANJ = VEČ. Zlasti je potrebno primerjati vrednosti del po enotah mere in hitrost izvajanja del, ter predvsem stroške, ki jih 2TDK in sedaj še DARS beležita zato, da za veliko javnega denarja z podporo Vlade in resornega ministrstva naredita bore malo.

    Knjigo Gradnja slovenskih avtocest je založila DRC Družba za raziskave v cestni in prometni stroki v Ljubljani leta 2010.

%d bloggers like this: