Janša, pogovori se s sindikati glede inflacije

Prejšnji petek je ob predstavitvi jesenskih gospodarskih napovedi evropski komisar za denarne zadeve Joaquin Almunia Sloveniji podelil ukor. Slovenska inflacija je namreč v letošnjem letu, takoj po vključitvi v evro območje, nesramno poletela v nebo, letos naj bi na letni ravni znašala blizu 4% (ob lanskih 2,5%). Hkrati s trendno rastjo inflacije se gospodarska rast umirja. To je slab zgled za ostale kandidatke za sprejem v evro območje. Kajti to povišano inflacijo bi marsikdo utegnil interpretirati kot učinek uvedbe evra, kar bi bila slaba reklama za evro. Evro je že sam po sebi dežurni krivec za mnoge makrogospodarske in finančne težave v državah, ki niso bile dovolj disciplinirane pri izvajanju svojih makroekonomskih politik, predvsem Portugalske, Nemčije in Francije.

Rast indeksa cen življenjskih potrebščin, merjena s CPI, postaja v Sloveniji vse bolj zaskrbljiva. V strokovni javnosti je bilo v zadnjih mesecih kar nekaj razhajanj v pogledih o vzrokih inflacije. Izpostavljeno je bilo nekaj vzrokov za hitro rast inflacije – od uvedbe evra, nenadzorovane rasti nadzorovanih cen, rasti cen nafte in ostalih energentov, rasti cen hrane do močnejše konjunkture v Sloveniji. Evropska komisija in Banka Slovenije sta enotni v oceni, da uvedba evra ni kriva za inflacijski pospešek, saj sta obe ocenili, da naj bi evro prispeval le okrog 0,3 odstotne točke k letošnji rasti CPI. Tudi obe domači analitski instituciji – Banka Slovenije in Umar – sta enotni v oceni, da glavni razlogi hitre rasti cen v letošnjem letu tičijo predvsem v hitri rasti svetovnih cen nepredelane hrane, surovin in energentov. Razlikujeta pa se glede »stopnje zaskrbljenosti« nad inflacijo ter njenimi makroekonomskimi implikacijami oziroma posledično glede potrebnosti sprememb makroekonomskih politik.

Preden si pogledamo makroekonomske razsežnosti previsoke inflacije ter implikacije za makroekonomske politike, si na poglejmo še vzroke za višjo inflacijo v Sloveniji glede na primerljive države. Če rast CPI razdelimo na nekaj glavnih vsebinskih komponent (slika 1), se hitro pokaže, da so dinamiko indeksa CPI v letošnjem pri nas določale predvsem cene sezonskih izdelkov (sadja in zelenjave) in cene storitev, ki so vse do avgusta sledile dinamiki cen hrane, pijač in tobaka (kasneje pa zaostale). Nasprotno pa je bila rast cen industrijskih izdelkov (brez energentov) zelo skromna in je indeks CPI držala navzdol. Z drugimi besedami, do konca septembra je na povišanje stopnje inflacije najbolj vplivalo povišanje prispevka rasti cen tako predelane (1,3 odstotne točke) kot nepredelane hrane (0,6 odstotne točke). Prispevek rasti cen storitev je znašal 1,7 odstotne točke v septembru, prispevek cen energentov -0,1 odstotne točke, prispevek cen industrijskih proizvodov brez energentov pa 0,1 odstotne točke. Vzrok visoke inflacije v Sloveniji do oktobra letos torej (še) ne more biti pregrevanje gospodarstva, saj bi se to odrazilo v višji rasti cen vseh industrijskih izdelkov, kar pa se ni zgodilo.

medletne-stopnje-rasti-cen.jpg

Odločilni za višjo inflacijo so torej eksogeni šoki predvsem zaradi rasti svetovnih cen hrane ter cen sezonskih storitev (počitniški aranžmaji). Za razumevanje nenavadno visokega vpliva cen hrane na inflacijo si velja pogledati dinamiko rasti cen hrane v ostalih članicah EU. Glede rasti cen hrane (slika 2) ima Slovenija v letu 2007 podobno dinamiko kot denimo Madžarska in Estonija ter bistveno višjo kot ostale nove in stare članice EU. Cene hrane v Sloveniji so »eksplodirale« po marcu 2007 ter ostale na visoki ravni vse do septembra 2007, podobna »eksplozija« rasti cen hrane se je zgodila tudi v Madžarski, Češki, Slovaški in Poljski. Toda zadnje tri države so rast cen hrane spravile pod kontrolo že maja letos in cene hrane uspele zadržati le malce nad nivojem iz leta 2005. Le Sloveniji in Madžarski tega ni uspelo, z julijem se jima je pridružila še Estonija.

medletna-rast-cen-hrane-v-eu.jpg

Zakaj Sloveniji ni uspelo zajeziti cen hrane? Velik del odgovora se skriva v primerjavi rasti cen nepredelane in predelane hrane. Slovenija in Poljska sta doživeli skorajda identičen šok glede cen nepredelane hrane z vrhom v maju letos (slika 3). Tovrsten dvig cen nepredelane hrane, vendar v manjši meri, je doživela tudi Avstrija in ostale članice EU. Toda razlika med Slovenijo in ostalimi članicami je v tem, da so se cene pridelkov v Sloveniji v 2- do 3-krat večji meri vgradile v končne cene predelane hrane kot v ostalih državah. Za primerjavo: v Sloveniji so se od januarja do septembra cene živilskih izdelkov dvignile za 7,4%, V Poljski za 4,7%, v Avstriji pa le za 2,9%. Zaskrbljujoče je to, da medtem ko se je cenovni šok pri pridelkih že povsod polegel, pa se v Sloveniji trend rasti cen živil še naprej vzpenja, bistveno hitreje kot v ostalih članicah EU. Vzroki za to so lahko različni – od zadrževanja rasti cen živilskih izdelkov v obdobju 2004-2005 zaradi konkurenčnih cenovnih pritiskov po vstopu v EU, od nekonkurenčne strukture predelovalne živilske industrije, pa do nekonkurenčne strukture slovenske trgovine, ki dovoljuje tako hiter prenos cen proizvajalcev živil v maloprodajne cene. Rečeno po domače, domača živilska industrija je izkoristila rast cen kmetijskih pridelkov za nadproporcionalni dvig cen živilskih izdelkov, česar pa domača trgovinska mreža ni preprečila, ampak je pri tem sodelovala z ohranjanjem enake relativne višine marž. Države z bolj konkurenčno strukturo živilske industrije in trgovine so se temu šoku izognile prav zaradi delovanja tržnih mehanizmov. Če bi pri nas imeli bolj konkurenčno strukturo trgovine, bi ta lahko (podobno kot v Avstriji) absorbirala precejšen delež kratkoročnega dviga cen hrane z znižanjem marž (ob bolj trajnih cenovnih šokih pa bi se seveda tudi v bolj konkurenčni trgovinski strukturi cene hrane postopoma prenesle v inflacijo).

cene-hrane-v-slo.jpg

Odgovor glede vzrokov visoke inflacije letos v Sloveniji je torej precej preprost, kar pa še ne pomeni, da so rešitve glede znižanja inflacije oziroma oblikovanja ustreznih makroekonomskih politik trivialne. Slovenija bo v naslednjih mesecih in letih podvržena resnim tveganjem cenovne nestabilnosti in posledičnega zmanjševanja makroekonomske konkurenčnosti. Vzroki za to so številni. Prvič, treba je vedeti, da bo Slovenija zaradi dohitevanja v razvitosti (realne konvergence) vsaj še naslednjih 15 let imela višje stopnje inflacije od povprečja v evro območju. Po oceni Banke Slovenije naj bi bil ta učinek do sedaj okrog 0,8 odstotne točke letno, kar pomeni, da naj bi se inflacija skladna s procesom realne konvergence v Sloveniji v naslednjih letih gibala med 2,5 in 3%.

Drugič, letošnja inflacija bo višja že samo zaradi »statistike«, ker se bodo sedanje višje cene goriv obračunavale glede na nizko osnovo v zadnjih mesecih prejšnjega leta.

Tretjič, kljub temu, da je večina letošnjih izvornih inflacijskih pritiskov zunanje narave, pa se ti šoki vse bolj vgrajujejo v cene proizvajalcev. Po eni strani zaradi dviga cen surovin. Primer tega so cene proizvajalcev živil, ki so po aprilu letos začele prehitevati trend rasti cen celotne industrije, zelo strm skok pa se je zgodil septembra. Po drugi strani zaradi visoke konjunkture ter zapolnjenih kapacitet. Tako od začetka 2007 cene proizvajalcev v lesni, pohištveni, kovinski, gumarski in usnjarski industriji naraščajo hitreje od povprečja industrije. Skupna nizka rast cen industrijskih izdelkov je trenutno še posledica zelo nizke rasti cen v kemični, strojni, avtomobilski in tekstilni industriji ter proizvodnji električnih aparatov.

In četrtič, leta 2002 je vlada z namenom doseganja maastrichtskega inflacijskega cilja dosegla dogovor s sindikati javnega sektorja o zaostajanju rasti plač ter kasnejšem (po letu 2006) hitrejšem usklajevanju rasti plač. Ta dogovor je letos ta vlada začela izpolnjevati. Seveda bo to, tako po oceni Evropske komisije kot Banke Slovenije, privedlo do dodatnih inflacijskih pritiskov zaradi povečanega povpraševanja. Seveda pa to lahko za seboj potegne spiralo plačnih zahtevkov tudi predstavnikov gospodarskih sindikatov, spodbujenih z visoko inflacijo. S tem bi prišlo do enormnega povišanja stroškov dela, dodatnih inflacijskih učinkov ter zmanjševanja mednarodne konkurenčnosti.

Kaj se v tej situaciji da narediti? Če bi Slovenija še imela samostojno monetarno politiko, bi seveda lahko nekoliko lažje odgovorila na ta cenovna tveganja in zmanjševanje konkurenčnosti, denimo tudi z dvigom referenčnih obrestnih mer ali z zmanjšanjem depreciacije domače valute. Kot članica evro območja pa ima Slovenija bistveno zožene možnosti vplivanja. Dvig referenčnih obrestnih mer s strani ECB bi lahko nekoliko vplival na ohlajanje slovenskega gospodarstva, vendar do tega zaradi znane krize s hipotekarnimi krediti še ne bo tako kmalu prišlo. Tako Sloveniji praktično ostaneta le dve možnosti. Prva je, da z razumno politiko plač v javnem sektorju ter z dogovorom o plačni politiki s sindikati gospodarstva drži stroške dela še naprej pod rastjo produktivnosti in s tem zmanjšuje pritiske na dvige cen v menjalnem sektorju. Druga pa je, da z razumnim omejevanjem javne porabe ter odhodkovno bolj restriktivnima proračunoma za leti 2008 in 2009 omeji možne negativne posledice inflacijskih pritiskov v naslednjih dveh letih.

Čeprav vlada ni kriva za letošnjo visoko inflacijo, pa je izjemno pomemben njen pravočasni, premišljen in odgovorni odziv nanjo. Vlada mora svoje makroekonomske politike naravnati tako, da bo lahko ustrezno absorbirala cenovne in konkurenčne šoke v prihodnjih mesecih. Pomembno je, da vlada spozna, da mora voditi občutljivo plačno in previdno fiskalno politiko, če se želi izogniti portugalskemu scenariju. Sedanji predlogi ekspanzivno naravnanih proračunov za 2008 in 2009 ne predstavljajo odgovornega odziva vlade na grožnje cenovne nestabilnosti ter zmanjšanja konkurenčnosti slovenskega gospodarstva na srednji rok.

Potrebna je torej velika discipliniranost, solidarnost in odgovornost tako socialnih partnerjev kot vladne fiskalne in plačne politike, da se nam ne zgodi portugalski scenarij. S tega vidika bi jaz zelo priporočil predsedniku vlade, da se sestane s predstavniki sindikatov in da se udeleži sobotnih protestov sindikatov ter vznemirjenim udeležencem nalije čistega vina glede inflacije in potrebnih makroekonomskih politik ter jim predstavi svoj predlog ukrepov. Verjamem, da se sindikalne voditelje ter javnost da prepričati v potrebnost nekaterih ekonomskih politik, tako kot leta 1999 glede pokojninske reforme ali leta 2002 glede plačne politike. Toda treba je iti pred njih in se z njimi pogovoriti. Ne glede na to, da obstaja velika možnost, da ga udeleženci demonstracij izžvižgajo, pa bi predsednik vlade moral pokazati toliko poguma, socialne občutljivosti in voditeljske odgovornosti za iskanje skupnih rešitev. S tem bi nenazadnje pokazal, da mu je mar za socialne težave državljanov in volilcev in da se trudi poiskati odgovorne rešitve za nastalo situacijo. Seveda pa je treba najprej zategniti pas pri vladni porabi in dati javnosti potreben vzor. Volilci bi znali to ceniti. Konec koncev pa se bodo protestov prav gotovo udeležili predstavniki levih strank in novo izvoljeni predsednik države. Predsednik vlade bi z ignoriranjem teh protestov samo še dodatno navrtal svojo vladno barko in svojo politično prihodnost ter dvignil rating opozicijskim strankam.

2 responses

  1. Zelo korektno, objektivno. Država bi lahko oligopole omejila tudi z informacijski nadzorom marž v trgovini in živilsko predelovalni industriji. Že zgolj spremljanje marž in njihovo objavljanje bi prispevalo k transparentnosti in prispevalo k zajezitvi oligopolnih rent.

%d bloggers like this: