Privatizacija NKBM – kupujemo burek ali banko?

Da ne bo pomote, izjemno sem vesel, da se je vlada odločila in da končno začenja s privatizacijo NKBM. To je izjemen korak za to vlado in ga močno podpiram. Močno se strinjam tudi, da privatizira Telekom in Zavarovalnico Triglav ter prične z drugo fazo privatizacije NLB. Močno se strinjam, da vlada te postopke začne še letos. Ker se nam naslednje leto obeta politični preobrat in povratek na oblast socialistov iz SD in nekdanje LDS, je pomembno, da ta vlada privatizira ali vsaj začne s privatizacijo večine podjetij v državni lasti, sicer privatizacije vsaj dva mandata več ne bo. Toda pri tem hvalevrednem procesu privatizacije vladi nikakor ne smemo dopustiti, da pozabi na korektnost in transparentnost vseh postopkov.

Ko prebiram medijske zapise o postopku privatizacije NKBM, si ne morem kaj, da se mi ne bi utrnila paralela s Križanowskim in ponudbo Petrola za prevzem Istrabenza. Zadeva se zdi podobno v naglici in šlampasto pripravljena, neargumentirana in postopkovno nekonsistentna. Kot da fantje v življenju ne bi še ničesar privatizirali, kot da ne bi imeli na voljo tujih pravnih in finančnih strokovnjakov, ki so opravili že na desetine tovrstnih transakcij po vsem svetu.

Postopek procesa privatizacije NKBM se vleče že dobri dve leti – od prvotnih konceptov, pridobitve političnega soglasja, formalnih priprav postopkov do začetka same privatizacije. Toda v vsem tem času vladnemu think-tanku še vedno ni uspelo pripraviti neke logično konsistentne argumentacije, kaj želi s privatizacijo NKBM doseči za samo banko, zakaj se je odločila za natanko takšno obliko privatizacije, zakaj prodaja samo 49% banke, zakaj si ne želi strateškega lastnika, ali sploh in zakaj prodaja celotno skupino NKBM, kdaj in če sploh bo druga faza privatizacije NKBM itd.? Še huje, vlada sploh ne ve, po kateri ceni prodaja NKBM! Ali pa nam ne želi povedati.

Kako naj vlada pričakuje, da bo dobila zadovoljiv interes kupcev za delnice NKBM, če kupci niti ne vemo, kaj kupujemo ter po kateri ceni in koliko delnic kupujemo? Bi vi nasedli prodajalcu sumljivega slovesa, ki vam želi prodati nek prehrambeni proizvod, pri čemer pa se noče izjasniti niti ali gre za burek, hamburger ali jastoga na žaru?! Tudi cene in količine vam noče izdati, že vnaprej pa od vas zahteva, da mu pustite bančno kartico, s katere si bo sam pobral vaš denar! Takšnega prodajalca bi seveda zelo na hitro in grdo poslali nekam.

Kot potencialni kupec delnic in bodoči delničar NKBM zato od vlade kot prodajalca zahtevam, da mi jasno odgovori na naslednja vprašanja:

Prvič, kaj vlada sploh prodaja? Ali prodaja v paketu banki NKBM in Poštno banko ter Zavarovalnico Maribor, in kaj je s Pozavarovalnico Sava?

Drugič, kakšna je dolgoročna poslovna strategija (skupine?) NKBM? Kaj je njihova vizija, bodo lokalna ali regionalna ali mednarodna banka, bodo stavili na »retail« ali na »corporate« bančništvo, bodo razvijali bančno-zavarovalniške storitve in katere, bodo iskali strateške povezave s tujim partnerjem? Če, zakaj in na katerem področju?

Tretjič, zakaj vlada prodaja NKBM v dveh fazah, zakaj v prvi fazi samo 49%, zakaj ne išče strateškega lastnika že v prvi fazi, kdaj in komu bo prodala naslednjih 26%, kako dolgo namerava ostati država kontrolna lastnica NKBM?

Četrtič, po kateri ceni, po katerem večkratniku knjigovodske cene vlada prodaja NKBM?

Petič, zakaj nam daje samo dva dneva (med vikendom) časa (med izdajo prospekta in začetkom javne prodaje), da se podučimo o subjektu nakupa? Jaz bi se želel o tej naložbi posvetovati z mojim finančnim svetovalcem, kar pa mi ta naglica vlade onemogoča. Mar je NKBM v tako slabem stanju, da vlada želi, da se na hitro odločim po sistemu videno – kupljeno?

Zato prosim g. Bajuka ter njegove domače in tuje svetovalce, da mi kot potencialnemu kupcu in delničarju NKBM odgovorijo na zgornja vprašanja. Te odgovore želim dobiti v privatizacijskem prospektu in želim jih imeti vsaj dva tedna, preden se začne formalni postopek javne prodaje delnic NKBM. Ne želim si tako šlampastega prospekta, kot si ga je privoščil Križanowski ob prevzemni ponudbi za Istrabenz. Želim si resen prospekt, s konkretnimi odgovori.

Če ne bom dobil zadovoljivih odgovorov, pač ne bom kupil delnic NKBM. Toda kupili jih ne bodo tudi mnogi bistveno bolj pomembni kupci – veliki finančni vlagatelji, potencialni strateški lastniki. In na koncu naj se gospodje politiki ne čudijo, če bodo dobili takšne kupce, kot so jih dobili pri Telekomu. Kakršna ponudba, takšni kupci.

2 responses

  1. Moram reči, da se strinjam z avtorjem glede diletantskega načina s katerim želi vlada privatizirati NKBM, ne delim pa avtorjevega veselja ob privatizaciji nasploh. Privatizacija podjetij da, vendar ne za vsako ceno. V času prejšnjih vlad je morda privatizacija potekala počasi, za nekatere prepočasi, smo se pa s tem morda izognili nepremišljenim prodajam, izognili smo se sindromu nekaterih drugih tranzicijskih držav, predvsem pa je slovensko gospodarstvo, ter družba kot celota pridobila čas, da si opomore od gospodarske krize v kateri se je znašla ob osamosvojitvi. Cena za prodajo primernih podjetij je danes zagotovo višja, kot bi bila pred desetimi leti. Če drugega ne, na ceno ugodno vplivajo indeksi tveganja in ocene gospodarskega okolja, ki so po vstopu v EU nedvomno boljše. Prav tako ugodno vpliva občutek varnosti, ki ga na nek način zagotavlja dejstvo, da se kršitve pri postopkih prodaje sedaj obravnava po evropskih standardih in ne nazadnje tudi pred evropskimi sodišči.
    Skratka upam, da bodo prodaje potekale počasi in premišljeno, predvsem pa upam, da sedanja vlada ne bo v paniki pred porazom na prihodnjih volitvah, na hitro razprodala vse kar se da in razliko med tržno dosegljivo in dejansko doseženo ceno, v obliki razno raznih provizij, nagrad, delovnih mest in podobnega, vnovčila za krepitev lastnih strankarskih struktur.

  2. Moje osebno mnenje je da je privatizacija podjetja kot je Telekom ena velika neumnost. Argumentiral bom pa zadevo tako. V večini zahodno evropskih držav so podjetja ki so hrbtenica gospodarstva v državni lasti (telekomi, železnice etc.) Ker za državo je bolj važno da fukncionirajo, pa tudi če ne ravno z nevem kakšnimi tržnimi dobički. Ker v trenutku ko so v zasebni lasti, lastnika zanima samo dobiček, in zgodi se da začne zapirati določene možnosti. Oziroma na tak ali drugačen način manjšati izgubo.
    Na koncu se zgodi primer velike britanije ki je v 70ih ali 80ih privatizirala železnico, in jo zdaj kupila nazaj v znatno slabšem stanju in totalno neuporabno. nerentabilne železniške postaje ukinjene, zmanjšanje št vlakov etc. In zdaj mora taista velika britanija noro veliko denarja vlagat da spet odpre vse kar so privatniki zaprli ker ni nosilo denarja.
    Podobna zgodba je v telekomih. Kjer drzava privatizira podjetje, nakar se zaradi varčevanja špara povsod, v omrezje se preneha vlagati sredstva in po 10ih 20ih letih je omrezje tako v razsulu, da ga je država primorana kupiti nazaj če zeli imeti kakrsno koli omrezje, ter zaceti vlagati ogromna sredstva za obnovo omrezja.
    Mogoce so to črni scenariji, vendar se ponavljajo.
    Ali pa elektrarne v Kaliforniji…. ko je nakoncu prislo do redukcij elektricne energije…
    menim da bi bilo treba trezno premisliti katera podjetja so za privatizacijo in katera ne.

%d bloggers like this: