Odziv zahodnih držav na rusko invazijo v Ukrajini je bil absolutno predvidljiv – in absolutno neučinkovit. Jasno, zahodne države bi intervenirale brez lastnega vojaškega angažmaja in brez zaustavitve uvoza nafte in plina iz Rusije, pač pa zgolj s pošiljanjem vojaške in humanitarne pomoči. In s sankcijami. Problem pa je, da so ekonomske in finančne sankcije, v arzenalu od prepovedi izvoza tehnologije, nezmožnosti zadolževanja na Zahodu do izključitve ruskih bank iz mednarodnega plačilnega prometa, povsem neučinkovite na krajši in srednji rok. To so ZDA že naredile leta 1962 s Kenendyjevim “Trade Expansion Act”, čemur so se pridružile ostale zahodne države v Kenendyjevi trgovinski rundi v okviru GATT (1964). Toda nekdanja Sovjetska zveza je propadla šele tri desetletja kasneje. Sankcije delujejo izjemno počasi, vplivajo predvsem na obubožanje prebivalstva, pri čemer pa se predpostavka, da se bodo lačni prebivalci uprli avtokratskemu režimu, nikakor ne izide. Glejte samo Kubo, nekdanjo Sovjetsko zvezo, Venezuelo in Severno Korejo. Tovrstne sankcije so zgolj piarovska poteza zahodnih politikov v priznanju nemoči ali pomanjkanja želje po kaznovanju agresorja.
V primeru Rusije bi bila najbrž edina zares boleča in edina kratkoročno delujoča sankcija, če bi se zahodne države zares lotile korupcije v lastnih vrstah. Torej če bi se lotile sankcioniranja pranja in skrivanja ruskega denarja v zahodnih državah. Edina delujoča sankcija proti Putinu bi bila takojšnja zamrznitev njegovega premoženja ter premoženja ruskih oligarhov in ruskih podjetij v zahodnih državah. Toda to bi pomenilo priznanje, da “Londongrad”, švicarske in ciprske banke, športni klubi ter prevzemi in veliki gradbeni projekti na Zahodu temeljijo na gnilih temeljih umazanega ruskega denarja.
Po ocenah treh ekonomistov (Filip Novokment, Thomas Piketty and Gabriel Zucman) naj bi imeli ruski oligarhi po podatkih iz 2015 v tujini spravljeno premoženje v vrednosti 85% ruskega BDP. In to je največja slabost sodobne ruske politične in gospodarske elite, to jo zares dela izpostavljeno.
Pa smejo zahodne države to rusko izpostavljenost izkoristiti? Paul Krugman v New York Timesu trdi, da pravna podlaga za to obstaja, denimo ameriški zakon Countering America’s Enemies Through Sanctions Act. Britanska vlada je ta teden na podobni osnovi že zamrznila sredstva treh ruskih oligarhov.
Torej možnosti za učinkovito ukrepanje proti ruski agresiji obstajajo, vprašanje pa je, ali obstaja tudi volja za to. Preveč zahodnih politikov in gospodarske elite je povezano z ruskim umazanim denarjem. In če bi se vlade zahodnih držav lotile sankcioniranja umazanega ruskega denarja v tujini, bi se morale slejkoprej lotiti tudi sankcioniranja skrivanja denarja lastnih elit v davčnih oazah. Torej učinkovito sankcioniranje Rusije zahteva, da se Zahod loti tudi čiščenja korupcije v svojih lastnih vrstah. Težka bo.
There are two uncomfortable facts here. First, a number of influential people, both in business and in politics, are deeply financially enmeshed with Russian kleptocrats. This is especially true in Britain. Second, it will be hard to go after laundered Russian money without making life harder for all money-launderers, wherever they come from — and while Russian plutocrats may be the world champions in that sport, they’re hardly unique: Ultrawealthy people all over the world have money hidden in offshore accounts.
What this means is that taking effective action against Putin’s greatest vulnerability will require facing up to and overcoming the West’s own corruption.
Can the democratic world rise to this challenge? We’ll find out over the next few months.
Vir: Paul Krugman, New York Times
DAMIJAN blog 
Še ena od analiz temelječih na popolnoma napačnih predpostavkah.
Zahod domneva, da je v Rusiji tako kot na Zahodu kjer politiko vodijo milijarderji. V Rusiji jo vodi “nomenklatura” tj, varnostni in birokratski aparat. Putin ni noben diktator, ki sam upravlja državo, je samo najbolj eksponirani predstavnik nomenklature. Njegov stavek iz leta 1999, ko je kot nov predsednik obislak FSB: “Javljam se vam iz nove dolžnosti.” to najbolje ilustrira. Podobno je s Xi-jem in Kitajsko komunistično partijo na Kitajskem. Denar ruskih oligarhov (ki jih ima Kremelj sicer tesno na “špagi” – spomnite se kako so pred leti za nekaj milijard razlastili lastnike ruske Sisteme) ni nujno denar s katerim razpolaga ruska država ali ima vpliv nanj.
Sankcije so popolnoma brezzobe ker si Zahod resnih sankcij ne more privoščiti. Onemogočiti izdajo ruskih obveznic na zahodnih trgih – Rusi ne rabijo nobene izdaje svojih obveznic na zahodnih trgih ker imajo najbolj zdrave državne finance od vseh velikih držav in je država na finančnem računu neto upnik (ob kolosalnem 5% presežku trgovinske bilance).
Sankcije na področju visoke tehnologije. Na področju vesoljske tehnike nima zahod ničesar kar Rusi ne morejo proizvesti sami, avio tehnologije po boleči izkušnji z MC 21 in Suhoj Superjet-om ne bi Rusi kupili niti, če bi jo zahod ponujal s popustom, V laserski tehnologiji so rusi pionirji te tehnologije (vem, bil sem podpredsednik Fotone, bivše Iskra Elektrooptike).
Na področju procesorjev se je Ruski zaostanek izjemno zmanšal. Če je bila generacija Elbrus procesorjev še za 3 do 5 krat počasnejša od Intelovih ekvivalentov, je nova serija Ararat samo še nekaj deset % slabša. Poleg tega gre za RISC procesorje (podobne applovemu M1 procesorju kjer so programske optimizacije v realnosti še bistveno bolj učinkovite). Vsa ruska državna uprava deluje na lastnih operacijskih sistemih (Alfa -verzija Unix-a), lastni komunikacijski opremi, vojska pa tudi na lastnih programskih jezikih.
Swift se da zelo lepo omejiti na način kot so to banke počele nekoč. S faksom in pisnimi sporočili ali uporabo CIPS (China Interbank Payment System).
Ima pa Rusija izjemen potencial za izjemno boleče kontrasankcije, ki jih niso na široko oznanili , vendar že potekajo. Rusija je proizvajalec 2/3 svetovnega obsega amonijevega nitrata, Ključne komponente gnojil. Ves izvoz je ustavljen do začetka aprila. Glej:
https://www.zerohedge.com/news/2022-02-17/two-thirds-what
Spomnite se, da so zaradi energetske krize konec 2021 stale tovarne umetnih gnojil v Evropi. Zakaj že je šel brazilski predsednik Bolsonaro v Moskovo tik pred vojno, kljub hudemu ameriškemu nasprotovanju? Da bi si zagotovil umetna gnojila. Da brazilci ne bi bili lačni. Z okupacijo Ukrajine bo Rusija kontralirala več kot 1/3 svetovnega trga žit. Me prav zanima kako se bodo države pridruževale ameriškemu bojkotu, ko jim bo grozila lakota. Cel bližnji vzhod je odvisen od Ruskega in ukrajinskega žita. Da se ne bi kdo slučajno zmotil: nafte in energentov je več kot dovolj, glavni problem v svetu je hrana in umetna gnojila. Medtem ko so američani v Siriji zavzeli relativno nepomebna naftna polja vzhodno od Evfrata, so si Rusi dali plačati svojo pomoč s kontrolo nad enimi od največjih zalog fosfatov v svetu. Točno so vedeli zakaj.
Kaj pa vojaški pritisk na Rusijo? Ne bi izgubljal besed. Tisti, ki še vedno gojijo neke iluzije o vojaški premoči NATO-a, naj si pogledajo samo spodnjo primerjavo resničnih televizijskih oglasov za profesionalne vojake na Kitajskem, Rusiji in ZDA:
Army Recruitment Ads: China vs Russia vs USA” on YouTube
Pazite samo, da se ne boste uscali od smeha (še posebej, ko boste brali komentarje). Ustreznejše podobe degeneracije zahodnih družb boste težko našli. Tisti, ki so bili še v JLA ,bodo to razumeli še v nekoliko večji meri. Ali pa spodnji prikaz pripravljenosti boriti se za lastno državo:
https://brilliantmaps.com/europe-fight-war/
Rusi, v določeni meri pa tudi Kitajci, so se enostavno odločili, da pustijo Zahod za sabo. Ne bodo se sploh ukvarjali z nami več kot je potrebno in da omejijo negativne vplive. Bodočnost je tako ali tako v Aziji. Da se razumemo:
Vse kar Evropejci prodamo Rusom lahko le-ti kupijo v Aziji, in vse kar mi kupimo od njih lahko oni prodajo v Aziji (glej samo Power of Sibiria 2 (Sila Sibira 2) – ta bo šel na Kitajsko iz istih plinskih polj kot gre plin sedaj v Evropo). Na dolgi rok nas ne rabijo.
Všeč mi jeVšeč mi je