Andrew Korybko
Iran is poised to gradually return to the US-led Western order within certain limits exactly as Iran’s moderate faction has long wanted, its hardline faction has successfully preserved the armed forces and their missile stockpile, while Israel achieved none of its goals in its most epic defeat ever.
Iran and the US plan to sign a Zarif-inspired memorandum of understanding (MoU) on ending the Third Gulf War this Friday in Switzerland. The exact details aren’t yet known, and Fortune reported that there were at least three competing texts, but all of them “include similar elements around reopening the vital Strait of Hormuz waterway, giving Iran sanctions relief and opening the door to longer-term negotiations around its nuclear program.” That’s already enough to arrive at several very important conclusions.
For starters, reopening the strait without Iran’s wartime petroyuan toll booth in place would represent a significant concession by the Islamic Republic, whose media surrogates celebrated this model as an historic multipolar milestone. The same goes for resuming negotiations on its politically sensitive nuclear program. The sanctions relief in exchange might arguably be worth it, however, judging by this estimate here of the profound economic-financial damage caused by the US’ (imperfect) blockade.
On that topic, it was explained here in late March that “The US will have lost the Third Gulf War if China can still rely on Iran as a reliable low-cost energy supplier while turning the yuan into a global reserve currency that challenges the petrodollar”, so preventing both is imperative from the US’ perspective. With the petroyuan reportedly out of the picture, that leaves Iran’s oil export dependence on China, but sanctions relief could help gradually redirect its sales (such as to India) without disrupting the market.
Likewise, if reports about a $300 billion reconstruction fund for Iran are true (even if the final sum is much lower but still tens of billions of dollars), then US and Gulf investments in Iran’s energy industry could lead to them controlling its exports. It was assessed in January that “The US Wants To Replicate The Venezuelan Model In Iran”, which would be on the path to implementation in that scenario. The resultant interdependence could advance collective security and facilitate the US’ regional withdrawal.
Iran’s moderate (“reformist”) and hardline (“principalist”) factions would therefore achieve some of their goals, the first with respect to sanctions relief and the second with regards to preserving the country’s (arguably battered) armed forces as well as their missile stockpile, not to mention their political system. Nevertheless, the factional balance would have shifted in the moderate’s favor since the US wouldn’t sign a MoU if the moderates couldn’t control “rogue” hardliners, who could potentially rekindle the war.
It can therefore be concluded that the moderates beat the hardliners in Iran’s deep state power struggle, but this was due to the US and Israel killing dozens of top hardline figures, after which their respective institutions (especially the IRGC) were weakened and ultimately tamed by the moderates. To be sure, “rogue” hardliners – regardless of their relationship to the IRGC – could still sabotage the MoU, but Trump 2.0 feels comfortable enough that they won’t otherwise it wouldn’t go through with the signing.
A new regional era is emerging whereby the Third Gulf War might very well lead to Iran’s gradual reincorporation into the US-led Western order, albeit within limits, which lays the groundwork for better ties with its Gulf neighbors. In that scenario, Israel would stand to lose since it could no longer divide-and-rule Iran and the Gulf, nor would the US have its back if Israel resumes hostilities with Iran due to the recent revival of the possibly irreconcilable Trump-Bibi rift. Israel is therefore the war’s biggest loser.
Vir: Andrew Korybko Newsletter
DAMIJAN blog 
Naj podpišejo kar hočejo, a vsebinsko se ne spremeni nič.
Všeč mi jeVšeč mi je
Zelo slab podstandardni članek Korybko-ja. Zakaj?
V pogajanja sta se pred kratkim posredno intenzivno vključili Kitajska in Rusija. Ne prvi, ki ima plan investiranja 400 milijard v Iransko petrokemijo, ne Rusiji ni v interesu dodatna eskalacija. Ta bi prinesla samo uničenje, katastrofalno gospodarsko krizo v svetu in dolgoročno poslabšanje varnostne situacije z možno jedrsko eskalacijo. Tako s strani Iran-a, kot Izraela, da notranje političnih pritiskov izrelskega lobija v Ameriki na Trump-a niti ne omenjam.
Prav tako ni niti Rusiji in še manj Kitajski v interesu hitra dedolarizacija. Alternativna svetovna finančna ureditev še ni zrela in postopen prehod je s stališča funkcioniranja svetovne ekonomije in posledično interesov prve izvozne ekonomije kot je Kitajska, preferebilna opcija.
Prav tako je potisniti nasprotnika v kot, v brezizhodni položaj, ne najbolj modra strategija. Že Sun Cu je tak položaj odsvetoval. Vsekakor gre za najdražjo in najbolj negotovo opcijo. Dogovor je sklenjen dobesedno tedne preden bi svetovna ekonomija začela drseti v prepad. Kaj se lahko zgodi ko deležniki postajajo čedalje bolj obupani?
Spremljate fronto v Ukrajini? Le redko Rusi popolnoma obkolijo nasprotnika. Ponavadi ga obkolijo s 3 strani in mu raje omogočijo (tvegan in drag) izhod, kot da bi ga prisilili na boj na vse ali nič. Podobno je z zalivskim konfliktom.
Prav tako ne gre za nobeno “približevanje” Zahodu. Iran je suverena in samostojna država, ki odločno brani svojo neodvisnost. To ne pomeni slepega pripadanju nekemu bloku za kar najvija Korybko, temveč za uravnotežen položaja s kar največ odprtimi opcijami. In normalen trgovski odnos z Zahodom je vsekakor ena od teh opcij. Iran s tem nikakor ne izdaja nikakršne “skupne fronte” kot si domišlja Korybko, temveč predvsem skrbi za svoje interese. Da ne omenim, da s tem raste tudi njegova pogajalska pozicija do Rusije in KItajske s katerimi ga vsekakor veže cela vrsta skupnih interesov. Lep primer je kitajski 400 milijardni investicijski program, ki sta ga državi podpisali pred leti v času najhujših zahodnih sankcij. Kitajci, ki ne slovijo ravno po svoji nežnosti in popustljivosti v pogajanjih, so Irance temeljito “stisnili” oz. si zagotovili orjaški diskont na iransko nafto. Iran ni imel izbire. Bi ga dosegli, če bi Iran imel normalne odnose z Zahodom?
Pa opustitev “carine” na prehod hormuške ožine? Ta ni v interesu ne Kitajske, ne Indije kot močnega iranskega partnerja, ne praktično cele Azije, da bližnjih arabskih sosedov niti ne omenjamo. Se splača spreti se s celim svetom? S svojimi potencialno najbolj perspektivnimi partnerji, ki bi jim podaljšanje blokade pomenilo trajno oz. težko popravljivo škodo. Za kakšno ceno? Koliko časa lahko tako ceno prenaša iranska družba preden pride do notranjih nemirov? Ali je bolje pokasirati nekaj deset milijard takoj, pa potem še kakih sto blokiranih od začetka 80-tih, vse do 300 milijard, ki predstavljajo v v resnici prej omenjene zneske skupaj z obrestmi. Gre za ogromno denarja za iransko gospodarstvo, ki lahko zelo pozitivno vpliva na njegov razvoj.
Je za verjeti Američanom? Bilo bi precej naivno. Ampak za vsak slučaj lahko Iran zelo hitro spet zapre Hormuško ožino, praktično v trenutku. S telefonskim klicom tako rekoč. Američani pa niti slučajno ne morajo tako hitro znova poslati flote v Omanski zaliv. In čedalje težje jo bodo. Ne pozabiti, da je ameriška flota, ki je v Indijskem oceanu že več kot štiri mesece (na par mesecev podlage v Karibih) na meji vzdržljivosti. Tak “deployment” eskadre praviloma ne traja več kot 6 mesecev, redko več. Pomeni hud pritisk tako na posadke kot na tehniko. Da ne omenimo, da vsak tak poseg stane na desetine milijard. Ki si jih Amerika čedalje težje privošči.
Kaj je strateški interes Iran-a? Imeti normalne stike s svetom in prosto trgovino ter urejene odnose s svojimi sosedami. V takih pogojih bi Iran vsekakor vzcvetel. Ne samo zaradi nafte in plina, temveč predvsem zaradi obsežne mlade in izobražene populacije ter industrije in tehnološkega potenciala, ki ga je razvil v desetletjih pod sankcijami.
Pa njegova vloga v Libanonu in Jemnu? Ne pozabiti, da je Iran center šitske verzije islama z stotinami milijonov vernikov po celem Bližnjem vzhodu in Aziji. Iran čuti moralno dolžnost njihove zaščite, po drugi strani pa le-ti predstavljajo orožje s katerim lahko udari vsakokrat, ko bi se Izraelu ali Ameriki zahotelo napasti Iran. Navsezadnje kako pa je najbolje preprečiti napad? Tako, da ga narediš nesprejemljivo dragega. Bivši general Soleimani, ki je bil tvorec te strategije, se je tega še kako zavedal (zato so ga pa ubili!).
Upajmo, da bo “deal” zdržal kljub tradicionalnemu zahodnemu verolomstvu. Bolje za vse nas. Ker če ne bo, bodo prišli zelo zahtevni časi.
Všeč mi jeLiked by 4 people