Iranska vojna je razkrila presenetljivo spremembo razmerij moči na svetovnem naftnem trgu: Kitajska ni več zgolj največja svetovna uvoznica nafte, temveč je postala eden ključnih akterjev pri določanju svetovne cene nafte. O tej vlogi Kitajske je že pred meseci pisal Bloombergov kolumnist Javier Blas v članku »China’s Invisible Hand Is Rebalancing the Oil Market«, kjer je opozoril, da je dramatično zmanjšanje kitajskega uvoza eden ključnih razlogov, zakaj se je svetovni naftni trg kljub zgodovinskemu ponudbenemu šoku relativno hitro uravnotežil.

The Economist zdaj isto zgodbo v članku »China is now the world’s great oil power« in z zanj tipičnim podnaslovom “Forget OPEC. The Chinese Communist Party calls the shots” razvije naprej in Kitajsko razglasi tako rekoč za »novi OPEC«. Economist tudi pravi, da je Kitajska ključ do razumevanja paradoksa, da največji naftni ponudbeni šok v zgodovini (zaprtje Hormuške ožine, ki je blokiralo okoli 14 milijonov sodov dnevne ponudbe) ni privedel do tega, da bi cena nafte dosegla raven pričakovanih 150 dolarjev za sod. Kitajska je med februarjem in junijem je zmanjšala uvoz surove nafte za polovico oziroma za približno 5,5 milijona sodov dnevno. Po ocenah naj bi samo ta sprememba znižala ceno Brent nafte za najmanj 30 dolarjev na sod. Za primerjavo: med pandemijo je svetovno povpraševanje upadlo za približno 9 milijonov sodov dnevno, vendar ob hkratni svetovni recesiji. Kitajska je tokrat zmanjšala uvoz nafte v podobno velikem obsegu, ne da bi njeno gospodarstvo zaradi tega zdrsnilo v recesijo. Prav sposobnost, da država v kratkem času močno spremeni svoje neto povpraševanje po svetovni nafti, ji daje tržno moč, ki je na strani ponudbe tradicionalno pripadala OPEC.

Prvi in najpomembnejši vzvod so ogromne kitajske zaloge nafte. Ko so bile cene pred vojno nizke, je Kitajska sistematično izkoristila priložnost in v dvanajstih mesecih do začetka leta 2026 poceni kupila dodatnih približno 200 milijonov sodov ter jih dodala že približno milijardi sodov obstoječih zalog. Do milijon sodov od 11,6 milijona sodov dnevnega februarskega uvoza je bilo namenjenih prav povečevanju zalog. Ko je nastopil ponudbeni šok, je Peking lahko preprosto prenehal kopičiti nove zaloge in začel uporabljati obstoječe. Do julija so se vidne zaloge zmanjšale za približno 70 milijonov sodov, če pa prištejemo še plavajoča skladišča in manj transparentne podzemne zaloge, naj bi Kitajska v treh mesecih uporabila okoli 150 milijonov sodov oziroma približno 1,5 milijona sodov dnevno.

Pomembno je, da večina dosedanjega črpanja sploh ni prišla iz formalnih strateških rezerv, temveč iz komercialnih zalog državnih naftnih podjetij. Tu se pokaže posebnost kitajskega sistema. Na Zahodu so komercialne zaloge zasebna poslovna odločitev, podjetja pa imajo močan finančni motiv, da jih zaradi stroškov financiranja in skladiščenja minimizirajo. Na Kitajskem so največja naftna podjetja državna, zato lahko država v kriznih razmerah njihove komercialne zaloge dejansko obravnava kot del širšega nacionalnega varnostnega sistema. Kombinacija prenehanja kopičenja novih zalog in črpanja obstoječih naj bi po oceni Economista pojasnila približno 2,5 milijona sodov dnevno zmanjšanja kitajskega uvoza.

Drugi vzvod so omejitve izvoza naftnih derivatov. Kitajska je druga največja svetovna rafinerijska sila in pomembna dobaviteljica goriv drugim azijskim državam. Marca je vlada rafinerijam naročila, naj ne sklepajo novih izvoznih pogodb in naj zmanjšajo že dogovorjeni izvoz. Med februarjem in aprilom se je kitajski izvoz naftnih derivatov skoraj prepolovil, na približno 430.000 sodov dnevno. S tem je Peking doma zadržal več rafinerijske proizvodnje in hkrati zmanjšal potrebo po uvozu surove nafte. Pri tem lahko država sprejme tudi nižje marže rafinerij, saj makroekonomska in energetsko-varnostna stabilnost prevlada nad kratkoročnim dobičkovnim interesom posameznega podjetja.

Tretji vzvod je prilagajanje domačega povpraševanja. Kitajske rafinerije so junija predelale 2,7 milijona sodov nafte dnevno manj kot leto prej; proizvodnja bencina se je zmanjšala za 14 %, dizla in letalskega goriva pa za 21 %. Višje cene goriv so del prebivalstva preusmerile k podzemni železnici, električnim vozilom, kolesom in elektrificiranim taksijem, železnica je prevzela del potnikov iz letalskega prometa, lokalne oblasti pa so preložile nekatere infrastrukturne projekte in s tem zmanjšale porabo dizla. Po oceni IEA je bila poraba bencina in kerozina v prvih mesecih vojne približno desetino nižja kot leto prej.

Kitajska ima poleg tega še eno pomembno varovalko: tehnološko in energetsko substitucijo. Njena petrokemična industrija je zaradi pomanjkanja nafte in plina iz Perzijskega zaliva del proizvodnje preusmerila na premog in etan, medtem ko so desetletja državnih vlaganj v obnovljive vire, elektrifikacijo transporta, železnice in električna vozila zmanjšala občutljivost gospodarstva na naftni šok. Paradoksalno je koristna postala celo presežna zmogljivost kitajske industrije: velike zaloge polimerov in industrijskih proizvodov delujejo kot dodatni blažilnik, zato se ponudbeni šok ni neposredno prenesel v eksplozijo proizvajalčevih in potrošniških cen.

Economist sicer opozarja, da kitajska strategija ni neomejena. Zaloge nafte, goriv in petrokemičnih proizvodov so končne in Kitajska ne more za vedno uvažati 5,5 milijona sodov dnevno manj kot pred vojno. Toda bistvena ugotovitev je precej bolj pomembna: iranska vojna je pokazala, da lahko Kitajska več mesecev samostojno stabilizira svetovni naftni trg. Medtem ko mora OPEC usklajevati interese številnih proizvajalk, lahko Peking hkrati upravlja zaloge, uvoz, rafinerijsko proizvodnjo, izvoz derivatov in domače povpraševanje. S tem je Kitajska iz pasivnega »price takerja« postala akter, katerega odločitve lahko pomembno določajo svetovno ceno nafte.

Toda Economist tudi to zgodbo uspe obrniti v svojo standardno ideološko kampanjo proti Kitajski. Namesto da bi se vprašal, kaj je Kitajska naredila prav in zakaj so zahodne države tako slabo pripravljene na dolgotrajne energetske šoke, članek uspeh kitajskega kriznega upravljanja predstavi predvsem kot problem koncentracije oblasti: kitajska komunistična partija naj bi zaradi nadzora nad državnimi podjetji, zalogami, rafinerijami in izvozom tako rekoč »kontrolirala« naftni trg. Implicitno sporočilo je jasno: če država strateško koordinira energetsko politiko, je to sumljivo, čeprav prav ta koordinacija preprečuje pomanjkanje, omejuje inflacijski šok in – kot stranski učinek – znižuje svetovno ceno nafte. Še bolj problematično je, ko takšno ideološko interpretacijo nato mainstream mediji, pri nas denimo Delo, nekritično in skoraj dobesedno ponavljajo. Namesto analize institucionalnih razlogov za kitajsko odpornost dobimo še eno zgodbo o nevarni moči kitajske komunistične partije.

Prava zgodba je namreč strateško načrtovanje zalog. Kitajska je v času poceni nafte kupovala bistveno več, kot je trenutno potrebovala, in gradila fizične zaloge kot zavarovanje pred geopolitičnim šokom, za katerega je vedela, da bo nekoč prišel. Še pomembneje, meja med strateškimi in komercialnimi zalogami je v kriznih razmerah fleksibilna, ker so ključni distributerji in rafinerije v državni lasti. Zahodni model je skoraj zrcalna slika tega pristopa. Država predpiše minimalne državne obvezne rezerve, vse drugo pa prepusti trgu. Zasebni distributer ima pri tem povsem racionalen interes, da zaloge minimizira: vsak dodatni sod nafte v rezervoarju pomeni vezani kapital, stroške skladiščenja in slabši donos na kapital. Kar je racionalno z vidika posameznega podjetja, pa je lahko izrazito neracionalno z vidika nacionalne energetske varnosti. Zahodni sistem zato v normalnih razmerah optimizira stroške, kitajski pa optimizira odpornost sistema na ekstremne dogodke.

Iranska vojna je samo razkrila razliko med obema filozofijama. Zahodne države strateške rezerve večinoma obravnavajo kot minimalno zakonsko zavarovanje za izredne razmere, nato pa računajo, da bodo cenovni signali in zasebni distributerji poskrbeli za ostalo. Kitajska energijo obravnava kot strateško infrastrukturo in zato gradi redundanco: velike zaloge, presežne rafinerijske zmogljivosti, alternativne surovine, elektrifikacijo prometa, železnice, domačo proizvodnjo energije in možnost administrativnega preusmerjanja tokov v kriznih razmerah. V normalnih časih je tak sistem z vidika standardne zahodne ekonomske logike videti neučinkovit, saj vključuje presežne zmogljivosti in velike zaloge. Ko pride zgodovinski ponudbeni šok, pa se pokaže, da je bila ta navidezna »neučinkovitost« dejansko zavarovalna premija za makroekonomsko stabilnost.

Morda bi bilo zato koristneje, če bi se Economist manj ukvarjal s tem, da kitajska komunistična partija »calls the shots«, in nekoliko bolj z vprašanjem, zakaj zahodne države z “demokratičnimi političnimi sistemi” niso sposobne zagotoviti primerljive strateške odpornosti.