Adam Tooze v tekstu “Mad dogs and …”: Heatwave economics – summer 2026 izhaja iz osebne izkušnje letošnjega vročinskega vala v Parizu, da bi pokazal, kako napačna je naša običajna predstava o ekonomskih posledicah podnebnih sprememb. Podnebno katastrofo si praviloma predstavljamo kot dramatičen dogodek – orkan, poplavo ali požar –, ekstremna vročina pa deluje drugače. Mesta preprosto obstanejo. Ljudje ostanejo doma, ulice se izpraznijo, obisk trgovin in lokalov upade, gospodarska aktivnost zamre. Tooze pariško izkušnjo primerja z nekakšnim »vročinskim lockdownom«: brez administrativne prepovedi gibanja dobimo podoben rezultat – fizično in ekonomsko paralizo.

Bolj sistematično sliko ekonomskih posledic daje analiza Allianza, ki jo Tooze postavi v središče svojega zapisa. Ključna ugotovitev je, da vpliv vročine na gospodarstvo ni linearen. Do približno 30 °C so lahko nekateri učinki višjih temperatur celo pozitivni, nad to mejo pa se razmerje dramatično obrne. Med 30 in 35 °C naj bi se proizvod na opravljeno delovno uro z vsako dodatno stopinjo zmanjšal za približno 1,3 dolarja oziroma okoli 3 % povprečnega urnega proizvoda. Ker se plače prilagajajo počasneje kot produktivnost, se prvi udarec pokaže v dobičkih podjetij, pozneje pa prek nižjih dohodkov tudi v potrošnji gospodinjstev. Hkrati vsaka dodatna stopinja poveča porabo energije za približno 1,2 %. Podjetja tako istočasno prizadeneta padajoča produktivnost dela in naraščajoči stroški energije.

Allianzov stresni scenarij pokaže, kako hitro se ti mikroekonomski učinki spremenijo v velik makroekonomski problem. Če bi se med letoma 2026 in 2030 postopoma ponovilo pet najbolj vročih let iz obdobja 2014–2024, bi kumulativna izguba BDP v najbolj izpostavljenih razvitih gospodarstvih dosegla med 5 in 7 %. Za Francijo bi to pomenilo okoli 240 milijard dolarjev izgubljenega BDP, za Japonsko 354 milijard, Italijo 147 milijard, Nemčijo 131 milijard in Španijo 120 milijard. Še bolj problematičen je učinek na investicije: investicije v osnovna sredstva naj bi se v povprečju zmanjšale za okoli 8 %. Vročina torej ne zmanjšuje samo današnje proizvodnje, ampak z nižjo pričakovano donosnostjo kapitala zmanjšuje tudi investicije in s tem jutrišnjo proizvodno zmogljivost. Nastane negativna povratna zanka, zaradi katere lahko začasen vremenski šok postane trajnejši razvojni problem.

Makroekonomska kombinacija je še posebej neprijetna, ker je izrazito stagflacijska. Na eni strani padajo produktivnost, proizvodnja in zaposlenost, na drugi strani rastejo stroški energije, hrane in drugih proizvodnih inputov. Centralne banke so tako postavljene pred klasično dilemo med inflacijo in gospodarsko aktivnostjo, ki je v evrskem območju še težje rešljiva zaradi zelo različne izpostavljenosti posameznih držav vročini. Temu se pridruži fiskalni problem. Zaradi nižje aktivnosti padajo davčni prihodki, medtem ko rastejo izdatki za zdravstvo, socialne transferje, hlajenje in obnovo infrastrukture. Allianz ocenjuje povprečno poslabšanje javnofinančnega salda za približno 0,5 % BDP letno, pri čemer bi bile posledice za fiskalno že ranljive Francijo, Italijo in Španijo bistveno večje.

Poseben problem je, da velikega dela teh izgub ni mogoče zavarovati. Klasično zavarovanje je namenjeno predvsem fizični škodi zaradi požarov, poplav ali neurij, ekstremna vročina pa uničuje predvsem delovne ure, produktivnost, prihodke, pridelke in sposobnost normalnega delovanja gospodarstva. Zato Allianz govori o strukturnem neskladju med škodo, ki jo povzroča vročina, in škodo, ki jo lahko krije običajno zavarovanje. Prilagajanje bo zato zahtevalo spremembe delovne zakonodaje, prilagoditev stavb, dodatne javnofinančne kapacitete in velika vlaganja gospodinjstev v hlajenje ter energetsko prenovo. Toda tudi slednje odpira distribucijski problem: gospodinjstva, ki so vročini najbolj izpostavljena, praviloma niso tista z največ prihranki, zato brez subvencij in javnih jamstev tržno prilagajanje samo še povečuje neenakost.

Najbolj neposreden globalni transmisijski mehanizem ekstremne vročine pa utegne postati hrana. Finančni trgi to že anticipirajo: hedge skladi iščejo načine, kako zaslužiti z El Niñom, cene kakava in kave so močno porasle, ogroženi pa so tudi pridelki pšenice v Avstraliji, riža in sladkorja v Indiji ter številnih drugih kultur. Problem dodatno zaostruje dejstvo, da se letošnji El Niño pojavlja na ozadju približno 1,4 °C antropogenega segrevanja in motenj v globalnih tokovih gnojil. Podnebni šok tako ne zadene več stabilnega kmetijskega sistema, ampak sistem, ki je že obremenjen z višjimi povprečnimi temperaturami, dražjimi inputi in vse bolj nestabilnimi vodnimi režimi.

Prav tu je pomenljivo dogajanje ob Donavi. Kot kaže poročanje, na katerega opozarja Paul Schleifer, je letošnja suša ponekod znižala gladino reke do te mere, da se je v Budimpešti ponovno pokazala znamenita »Skala lakote« (Rock of Starvation), zgodovinski opomin na obdobja, ko so izjemno nizke vode sovpadale s katastrofalnimi letinami in lakoto. Današnja situacija seveda ni primerljiva s predindustrijskimi lakotami, toda fizična skala šoka je presenetljiva: na nekaterih območjih ob Donavi naj bi kmetje izgubili do 70 % pridelka, nizka gladina pa že posega tudi v oskrbo z vodo, rečni promet in proizvodnjo električne energije; na Madžarskem so morali zaradi težav s hlajenjem prvič po več kot štirih desetletjih zaustavljati jedrske reaktorje (The Guardian). To je pomembna dopolnitev Toozejeve zgodbe: ekstremna vročina ni samo vprašanje nižje produktivnosti delavca v Parizu, ampak lahko istočasno prizadene proizvodnjo hrane, energetiko, transport in vodno oskrbo.

Toda največje posledice bodo najverjetneje nastale zunaj bogatega sveta. World Food Programme ocenjuje, da bi lahko letošnji El Niño v prehransko negotovost potisnil dodatnih najmanj 49 milijonov ljudi. Samo v Latinski Ameriki in na Karibih bi bilo prizadetih več kot 16 milijonov ljudi, v vzhodni in južni Afriki več kot 18 milijonov, v Aziji in Pacifiku dodatnih 8,2 milijona. Študija Callahana in Mankina, ki jo navaja Tooze, pa pokaže, da posledice takšnih šokov niso omejene na eno slabo letino. Po El Niñu 1997–98 je bil dohodek na prebivalca v nekaterih tropskih gospodarstvih še leta pozneje za 5 do 19 % nižji, skupna svetovna gospodarska izguba pa naj bi do leta 2003 dosegla okoli 5,7 bilijona dolarjev. Podnebni šok se tako prek izgubljenih investicij, nižjih dohodkov in prehranske negotovosti spremeni v trajen razvojni šok, ta pa se lahko prek migracij nazadnje vrne tudi v razviti svet.

Zame je zato ključno vprašanje nekoliko drugačno od tistega, ki ga zastavlja Tooze: ali lahko tehnološki napredek v proizvodnji hrane dovolj hitro nevtralizira poslabševanje naravnih pogojev za kmetijstvo? Človeštvo je v zadnjih dveh stoletjih že večkrat premaknilo meje, ki so se zdele biološko določene. Mehanizacija, mineralna gnojila, namakanje, selekcija rastlin in zelena revolucija so omogočili, da je proizvodnja hrane rasla bistveno hitreje od prebivalstva. Naslednja revolucija utegne temeljiti na gensko izboljšanih in z genskim urejanjem razvitih sortah, ki bolje prenašajo vročino in sušo, preciznem kmetijstvu, senzorjih in umetni inteligenci, bistveno učinkovitejšem namakanju, zaprtih hidroponskih sistemih, vertikalnem kmetijstvu ter na proizvodnji proteinov z bistveno manjšo porabo zemlje in vode. Tehnološki potencial je ogromen. Če bo mogoče pridelek na hektar ob bistveno manjši porabi vode še naprej povečevati, potem podnebne spremembe same po sebi ne pomenijo nujno globalnega pomanjkanja hrane.

Toda na tehnologijo se ne bi smeli zanašati kot na avtomatično rešitev. Obstaja pomembna razlika med povečevanjem hektarskega donosa v razmeroma stabilnih podnebnih razmerah in ohranjanjem pridelka pri temperaturah, pri katerih začnejo odpovedovati temeljni biološki procesi rastlin, istočasno pa zmanjkuje vode. Še pomembneje je, da tehnološka rešitev ni isto kot njena globalna uporaba. Razvite države lahko odgovorijo z novimi sortami, namakanjem, rastlinjaki, avtomatizacijo in kapitalsko intenzivnim kmetijstvom; mali kmet v podsaharski Afriki, ki je odvisen od dežja, teh možnosti nima. Zato bo prava tekma prihodnjih desetletij potekala med hitrostjo poslabševanja naravnih pogojev in hitrostjo tehnološkega prilagajanja kmetijstva. Če bo druga hitrejša, lahko človeštvo tudi v bistveno toplejšem svetu proizvede dovolj hrane. Če bo prva hitrejša, pa »Skala lakote« v Donavi ne bo samo slikovit zgodovinski simbol, ampak opozorilo, da smo nekatere omejitve narave prehitro razglasili za tehnološko odpravljene.