DA za učinkovitejšo porabo nepovratnih sredstev EU za večje projekte

Jasmina Držanič & Ana Stanič

Slovenija ima na voljo dve novi finančni orodji Evropske unije, in sicer Mehanizem za okrevanje in odpornost (MOO)  in Sklad za pravični prehod (SPP). MOO je namenjen za zeleno in energetsko transformacijo, digitalizacijo in modernizacijo javnega zdravstva, SPP pa za prestrukturiranje regij, kjer se zapirajo premogovniki, ta pomoč je namenjena projektom v Savinjsko-Šaleški regiji in Zasavju.

Za potrebe MOO je Slovenija pripravila NNOO za potrebe SPP pa zdaj pripravlja načrte. V javnosti je bilo že večkrat povedano, da pri oblikovanju NNOO nismo imeli najbolj srečne roke, o SPP pa se je indirektno govorilo predvsem v povezavi s tem, kdaj se bo zaprl velenjski rudnik in kaj bo s TEŠ6. V tem kontekstu so bile lokalne skupnosti zaskrbljene predvsem zaradi dejstva, da brez navedb, kako odpreti vsaj 5 tisoč novih delovnih mest, ne more biti govora o zaprtju velenjskega rudnika.

Zdaj pa bridka resnica, ki spada v kategorijo »saj ni res, pa je«: oba dokumenta sta se pripravljala na temelju površnega branja pravil EU o dovoljeni državni pomoči. Na srečo so vsaj na ministrstvu za infrastrukturo to opazili in zdaj o tem opozarjajo ostala ministrstva.

Da bo bolj jasno: Predstavljajte si, da ste v ekipi, ki mora sestaviti dokument o tem, kakšne projekte bo država izvedla, da bo dosegla svoje zelene, digitalizacijske in socialne cilje. En del ekipe je zadolžen za to, da identificira te projekte, en del za to, da premisli, kako se bo denar črpal, en del pa vsekakor za to, da pogleda vse pravne podlage za to, da se utemelji, zakaj so natanko ti projekti ustrezni in da pove, s kakšnim postopkom bo izvedeno črpanje (ali gre za razpise, ali gre za direktno odobritev na nivoju države ali pa je potrebna potrditev EK). In v pravnem delu smo bili v Sloveniji, žal, šibki.

Kaj je šlo narobe? V vseh dokumentih, ki se pripravljajo za Evropsko komisijo in se na tej podlagi oblikujejo ukrepi doma (praviloma razpisi), se predpostavlja, da bo šlo veliko nepovratnih sredstev v gospodarstvo. In vse, kar spada pod te vsebine, strokovno pokrivajo na MGRT. Tisto, kar ugotovijo na MGRT, potem povzameta tudi SVRK in GZS. In tako so na MGRT preveč ozko prebrali pravila. Bolj natančno, glavnino podlag so našli v prvih dveh razdelkih tretjega poglavja Uredbe komisije EU 651/2014 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči za združljive z notranjim trgom pri uporabi členov 107 in 108 Pogodbe o delovanju EU (to uredbo v žargonu po njeni angleški kratici imenujemo GBER), preostalih štirinajst razdelkov naprej pa, kot da niso prebrali. Prav tako ni videti, da bi prebrali in razumeli smernice.

GBER in smernice o državni pomoči se dopolnjujeo (GBER opredeljuje pogoje predhodne združljivosti, smernice pa določajo pravila za ocenjevanje ukrepov pomoči, ki ne izpolnjujejo omenjenih predhodnih pogojev in jih je treba priglasiti Komisiji Ta dva sklopa pravil skupaj tvorita izčrpen sklop pravil za nekatera področja zakonodaje o državni pomoči.

Gremo tja, kjer se je branje GBER ustavilo: v prvem razdelku je popisana regionalna pomoč (ki se pri nas prevaja v razumevanje pravil za kohezijska sredstva). Tam je navedeno, da se projekti, če jih prijavljajo večja podjetja, lahko sofinancirajo samo do višini 25% od upravičenih stroškov. Drug razdelek tretjega poglavja GBER pa govori o pomoči za majhna in srednje velika podjetja (MSP). Ker je glavnina delovanja MGRT namenjena MSP segmentu, so potem na MGRT očitno narobe sklepali, da se pomoč za velika podjetja izvaja na enak način (praviloma razpisi) kot za MSP, le da so upravičena do manjšega deleža nepovratnih sredstev (25%) kot MSP. To napačno sklepanje se potem pojavlja tudi v pojasnilih velikim podjetjem, ko sprašujejo, kako bi svoje razvojne zamisli umestili v programe NNOO in SPP. In potem poslovodstva velikih podjetij ugotovijo, da ni posebej smiselno konkurirati na razpisih, ker bodo dobili premalo sredstev, če jih bodo sploh dobili, ker so razpisi narejeni predvsem za spodbude za MSP.

Ampak dejstvo je, da če želi Slovenija narediti zeleno tranzicijo, digitalizacijo ter prestrukturirati premogovniški regiji, bo to storila samo tako, da bo posebej spodbudila večja podjetja z nepovratnimi sredstvi, nakar se bodo smiselno prilagodili tudi ostali segmenti. Na primer: za to, da bi v Velenju realno govorili o novih zaposlitvah po zaprtju premogovnika, bi se morale dogajati greenfield investicije. Takih investicij pa se nobeno naše podjetje ne bo lotilo, če ne bo imelo bistveno več nepovratnih sredstev od 25%. Pri čemer pa pravila EU omogočajo večje odstotke (odvisno za kak projekt gre). V NOO je jasno napisano da razpisi ne bodo edini način dodelitve sredstev ampak tudi direktna pogajanja z podjetji.

Kar pomeni, da bi moralo biti določeno, koliko sredstev bi bilo namenjeno za velika podjetja in koliko za MSP. Ideja, da bi MSP segment lahko počrpal več kot milijardo EUR, je na podlagi izkušenj dosedanje kohezijske politike popolnoma nerealna.

Za velike projekte in projekte velikih podjetij je v sklopu EU pravil o državni pomoči povsem dovolj prostora. Ne nahajajo pa se ta pravila v prvih dveh razdelkih tretjega poglavja GBER, temveč v ostalih razdelkih GBER in celotnem sklopu smernice. Ta pravila v osnovi ne predpostavljajo razpisov za velika podjetja, temveč mapiranje projektov.

Mapiranje pomeni, da se identificirani projekti pripravijo do nivoja (vsaj) predinvesticijske študije in se na tej osnovi izvede izračun potrebnih nepovratnih sredstev in tudi pravna argumentacija (kateri členi v GBER in/ali smernicah podpirajo financiranje z nepovratnimi sredstvi). Tako pripravljeni projekti se potem navedejo v NNOO in SPP in je poraba, potem, ko jo načelno potrdi EK, že definirana. Ostane samo to, da se potem vsak projekt (z bolj izdelanimi predračuni in temu primerno popravljenimi kalkulacijami) potrdi na državnem nivoju in, če je zaradi višine nepovratne pomoči to potrebno, še na EK.

Problem:

Če bo Slovenija še naprej vztrajala pri togem branju pravil EU, se nam bodo povečala tveganja:

  • da ne bodo porabljena sredstva iz NNOO; do 31. 12.2022 bi morala Slovenija prijaviti porabo za 70% iz celotnega svežnja NNOO, do 31. 12. 2023 pa še za preostalih 30% sredstev (NOO Uredba, Člen 12).
  • da se ne bo izvedena načrtovana poraba sredstev iz SPP.

Ukrepi:

  • Nemudoma je potrebno nagovoriti večja podjetja in jim dati pravilne informacije, da bodo lahko pripravila (velike) projekte in da bo imela Slovenija konkreten nabor projektov za NNOO in SPP, za oba sistema najkasneje do konca leta 2022.
  • Nova vlada bo morala (eden izmed prvih korakov) obnoviti pogovore z EK za sprejem sprememb NNOO.
%d bloggers like this: