IMF-ova pot k razsvetljenstvu, ki pa ignorira svoja lastna spoznanja

V preteklih letih sem v kakih ducat ali dveh člankov komentiral IMF-ov čudežni preobrat k razsvetljenstvu – to je k izzivanju in ovržbi lastnih dogem iz svoje dolge zgodovine (predvsem glede dolga, fiskalnega stiskanja in neenakosti na rast). Pri tem sem seveda imel v mislih ducate čudovitih analiz njihovega raziskovalnega oddelka v 8-letnem obdobju, ko ga je vodil Olivier Blanchard (MIT). Toda problem IMF je bil, da teh čudovitih ugotovitev lastnih raziskovalcev ni nikoli prenesel “na teren”. V praksi so IMF-ovi emisarji povsem ignorirali ta spoznanja in države še naprej – s strahovitim orožjem, ki ga ima IMF: reprogramiranje kreditov in vpliv na ostale kreditorje – posiljevali z arzenalom ideološko-dogmatskih receptov iz svoje svinčene zgodovine. Najbolj očiten zadnji primer je IMF-ova vodilna vloga pri 10-letnem finančnem genocidu nad grškim prebivalstvom, kljub temu, da so IMF-ovi raziskovalci vmes ugotovili, da so ti ukrepi kontraproduktivni in kljub lastnim analizam s terena, da so bile njihove prejšnje prognoze glede učinkov ukrepov za Grčijo povsem zgrešene.

In podoben primer je zadnji World Economic Outlook, ki prinaša dve čudoviti poglavji, izjemno aktualni iz vidika ekonomske politike. V drugem poglavju (v posebnem postu bom objavil njegov povzetek) se ukvarjajo s temo, zakaj kljub tako nizki stopnji brezposelnosti v mnogih državah plače ne rastejo (posledično pa tudi inflacija, kar je temeljni trade-off v konceptu Phillipsove krivulje). IMF-ovi raziskovalci seveda (no, za mnoge dogmatske hardlinerje bo to presenečenje) ugotovijo, da je problem v nezadostnem agregatnem povpraševanju. Tudi države, kjer je stopnja brezposelnosti zgodovinsko rekordno nizka (pod 4%), pritiska na dvig plač ni videti. Na IMF-u ugotavljajo, da je vzrok najbrž tudi v neprostovoljnem statusu začasnih in delnih zaposlitev, ki kljub čudovitim nacionalnim statistikam glede brezposelnosti, tem “zaposlenim” ne dajejo niti dovolj dohodka niti občutka varnosti, da bi lahko ali si upali trošiti več. Ti depriviirani začasno zaposleni pa seveda nimajo nobene pogajalske moči na trgu dela, zaradi česar tudi ne more priti do dviga plač.

Je pa še en dejavnik, ki so ga v IMF spregledali in na katerega je v lanski analizi (skupaj z Alanom Kruegerjem) opozoril Jason Furman, zadnji vodja Obaminega Sveta ekonomskih svetovalcev: gre za monopson na trgu dela. Medtem ko učbeniki za prvi letnik (mikro)ekonomije učijo, da hudič leži v mnopolni moči sindikatov, ki pritiskajo na višjo rast plač, s čimer delajo gospodarstvo manj učinkovito in mnogim delavcem ukradejo službe, ki bi jih sicer ti našli ob nižjih plačah, pa Furman & Krueger pokažeta da je (za ZDA) danes problem ravno nasproten – sindikati so izgubili moč, pogajalsko moč pa so dobila velika podjetja z nekaj deset- in stotisoč oziroma celo z milijoni zaposlenimi (Walmart), ki dejansko oblikujejo višino plač in take-it-or-leave-it pogoje zaposlitve. V takšnem okolju seveda ne bo pritiska na rast plač in v takem okolju tudi dvig minimalne plače z vladnim dekretom ne more vplivati na zmanjšanje zaposlovanja.

Ampak če se vrnem nazaj, IMF priznava, da je za nizko rast plač krivo (pre)šibko agregatno povpraševanje, pri tem pa ne potegne logičnega sklepa, da je danes kljub relativno ugodni rasti in nizki brezposelnosti prehitro za zmanjševanje stimulusa (monetarnega in fiskalnega). Torej, da morajo centralne banke še malce počakati z dvigm obrestnih mer in zmanjševanjem svojih napihnjenih bilanc.

Četrto poglavje prinaša dobro analizo spillover učinkov fiskalne politike oziroma rečeno bolj po ljudsko – prelivanja učinkov fiskalnega stimuliranja med državami. Dve ugotovitvi sta ključni. Prvič, in pričakovano, učinki fiskalnega stimuliranja so najnižji v dobrih časih, naraščajo v času krize in največji so v časih, ki smo jih pravkar dali skozi (depresija, deflacija in ničelne obrestne mere). Vlade torej morajo s povečanjem javnega trošenja (investicij) bistevno bolj spodbujati svoje gospodarstvo v času globoke krize. To je seveda v nasprotju z IMF-ovimi praktiki in vodstvom, ki so takoj po prvem valu minule Velike recesije pridigali o nujnosti fiskalne konsolidacije (znižanja deficitov). In drugič, prelivanje pozitivnih učinkov fiskalnih stimulusov v tujino je, za mnoge presenetljivo, največje v času nepolne zaposlenosti doma ter podobno v državah prejemnicah.

To preprosto pomeni, da je v času povpraševalnih kriz (ko je BDP močno pod potencialnim BDP) treba uporabljati keynesianske ukrepe za dvig agregatnega povpraševanja. In to seveda pomeni, da je bilo orkestrirano fiskalno stiskanje (varčevanje) v letih 2011-2012 v EU katastrofalni ekonomski ukrep, ki je znižal ne samo domače povpraševanje (poglobil krizo), pač pa je prizadel tudi ostale trgovinsko povezane članice EU. Ampak vse to sem tukaj že ničkolikokrat napisal.

Od vodstva IMF bi na tej osnovi pričakoval, da se opravičijo za svoje pretekle napačne nasvete v času najgloblje krize v Evropi po 2. svetovni vojni. Ter da seveda svojim emisarjem, ki hodijo na redne misije v posamezne članice, tudi k nam, naročijo, naj nehajo težiti s fiskalno konsolidacijo v času najhujše krize. V makroekonomiji se, za razliko od gospodinjstev, špara v dobrih časih, ne v krizi.

Prav zaradi te dihotomije med empiričnimi spoznanji in dogmatskimi recepti sem se pred dvema letoma odločil, da se nočem več srečevati na individualnih pogovorih z misijami IMF, ko pridejo k nam. Pet let nazaj sem isto naredil z emisarjem Evropske komisije za Slovenijo (Istvan Szekely), ki je – glej no glej – prej osem let služboval v IMF. Moj droben državljanski protest proti dogmatskim križarjem in neprebujenim razsvetljencem.

%d bloggers like this: