V katero normalnost se vrniti?

Pred dvema tednoma sem pisal o tem, da si vsi želimo povratka v normalnost. Seveda to ne pomeni zgolj povratka v predkovidno normalnost življenja. Ta ni bila prav zelo »normalna«. Ne politično in ne ekonomsko. Nasprotno, obe predkovidni realnosti sta bili dokaj nenormalni. Zato moramo normalnost, v katero se želimo vrniti, bolje opredeliti.

Zadnjič sem pisal o tem, da slovenska politična realnost pred izbruhom epidemije ni bila normalna. Desetletje politične razdrobljenosti na levi sredini zaradi vsebinske izpraznjenosti in podjetniškega obnašanja političnih strank v odsotnosti sposobnih in karizmatičnih voditeljev je pripeljalo do sedanje škodljive skrajno desne koalicije z elementi fašizma. Zato padec Janševe vlade še ne pomeni povratka politične normalnosti. Pomeni povratek v nestabilno čorbo narcisizma majhnih razlik in političnega kanibalizma na levi sredini.

Predpogoj za politično normalizacijo države je kvalitativna sprememba v politični ponudbi. To pomeni predvsem novo resno sredinsko silo. Ne zgolj novih obrazov z istimi obrazci, pač pa vsebinsko novo alternativo. Novo stranko, ki bo hkrati prinesla tako svežo vizijo prihodnosti Slovenije kot tudi kompetentne posameznike, da to vizijo uresničijo.

Toda politična normalizacija države je zgolj en vidik povratka v normalnost. Ne smemo pozabiti, da je porast desnega političnega populizma, katerega val je lani zajel in prevzel tudi Slovenijo, predvsem posledica napak v ekonomskih politikah. Kot izvrstno analizira Martin Sandbu v knjigi »The Economics of Belonging«, je ključ razumevanja, zakaj je skrajna desnica uspela za seboj potegniti množice, v nezadovoljstvu ljudi nad tem, da so ostali praznih rok in da jih je politika pustila na cedilu. Liberalna demokracija, ki naj bi globalno pomenila konec zgodovine, vrhunec politične evolucije, se je izkazala kot ugrabljen projekt političnih in gospodarskih elit. Prinesla je ogromno povečanje premoženja nekaterih, večino ljudi pa pustila praznih rok.

V ZDA se je to zgodilo po začetku 1980-ih let, v Evropi pa po izbruhu finančne krize leta 2008. Neoliberalne davčne in socialne reforme, ki so jih izvajale zahodne države najprej pod pretvezo nujnosti povečanja konkurenčnosti v globalni tekmi, nato pa zaradi nujnosti fiskalne konsolidacije po finančni krizi, so prizadele veliko večino prebivalstva. Mnogi so izgubili službe, večina pa je izgubila socialno varnost, ki je je bila deležna v desetletjih po drugi svetovni vojni. V V. Britaniji in evrskem območju je bilo fiskalno stiskanje najmočnejše, socialne posledice in potlačen družbeni gnev pa največji.

Perverznost je seveda v tem, da je skrajna desnica to situacijo izkoristila za svojo agendo z izkrivljanjem dejstev. Podobno kot je Hitler gnev zaradi enormno povečane nezaposlenosti in socialne bede po začetku Velike depresije preusmeril v preganjanje Judov in komunistov, je skrajna desnica po vsej Evropi in ZDA družbeni gnev po finančni krizi iz 2008 preusmerila v odpor proti globalizaciji in tujcem.

Toda ključni razlog za poslabšanje ekonomskega in socialnega položaja večine ljudi v zahodnih državah niso ne globalizacija sama po sebi, tujci pa sploh ne. Pač pa je razlog v napačnih ekonomskih politikah vlad v zadnjih desetletjih. Desne politične elite so v želji maksimizacije dobička lastnikov kapitala preveč enostransko odprle svoja gospodarstva, preveč znižale davke premožnim in korporacijam, zdesetkale socialno varnost najbolj ogroženim, sprivatizirale šolstvo ali omejile dostop do zdravstevnih storitev in zanemarile javno infrastrukturo in javne storitve.

V Evropi se je glavna napaka pred krizo zgodila v oblikovanju rigidne monetarne unije med državami, ki so strukturno preveč različne, da bi si lahko delile skupno monetarno politiko. In takšno monetarno unijo je mogoče nekaj časa držati skupaj le z rigidnimi fiskalnimi pravili, ki pa se ob prvi večji krizi sprevržejo v socialno nevzdržne prisilne jopiče za nekatere države.

Če kaj, so tri desetletja po drugi svetovni vojni pokazala ne samo, da je možno sožitje med kontrolirano gospodarsko odprtostjo, dostopnostjo javnih storitev, stabilnostjo pogodb o zaposlitvi, visoko socialno varnostjo in pravično ravnijo davkov, pač pa da je ta kombinacija tudi družbeno optimalna iz vidika blaaginje za večino prebivalstva. Podobno je evropska integracija po drugi svetovni vojni dokazala ne samo, da je možno sožitje med nekdanjimi sovražnicami, pač pa da obstaja kombinacija politik skupnega trga, ki ob ustrezni prostoru za fleksibilnost omogoča rast blaginje večini članic in večini prebivalstva.

Povratek k normalnosti torej ni v odpravi liberalne demokracije. Povratek k normalnosti tudi ni v odpraavi kapitalizma, za katerega se zavzezamajo skrajne levičarske stranke. Prav tako povratek k normalnosti ni v odpravi globalizacije ali razbitju evropske integracije, za katero se danes s svojimi politikami zavračanja vladavine prava efektivno zavzemajo skrajne desničarske vlade. Povratek k normalnosti tudi ni v zaostritvi fiskalnih pravil kot prisilnega jopiča članic evrskega območja, za katere se je prejšnji teden ponovno zavzel zloglasni Wolfgang Schäuble.

Povratek v – ekonomsko in liberalno-demokratsko – normalnost je povratek k uravnoteženim ekonomskim in socialnim politikam in k dopuščanju fleksibilnosti držav glede lastnih razvojnih in makroekonomskih politik. Povratek k normalnosti je v povratku k socialno-liberalni družbeni ureditvi. To pa seveda lahko prinesejo le uravnotežene, sredinske politične opcije.

___________________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku

One response

  1. Na šolska predavanja profesorjev imam le bežne spomine, a trenutka pri uri zgodovine, ki je sicer veljala za marginalen predmet, se živo spomnim še danes.

    Profesorica se je naslonila na prvi dve klopi in se z visoko dvignjeno glavo zazrla v razred. Nastala je tišina. Tudi najhujše razredne klepetulje so zaradi nenavadnosti geste postale pozorne. Napeta tišina je trajala kakšno minuto, morda dve, nato se je profesorica sproščeno zravnala in tiho zašepetala:

    » Vidite. Tale trenutek se ne bo in se ne more nikoli in nikdar več ponoviti. »

    Na žalost živimo v državi, kjer je postal kult podoživljanja preteklih zgodovinskih trenutkov višek državne biti in osmišljenosti. Vladajoča politična stranka je fokusirana na leto 1945 in 1991 in s ponavljanjem svoje »resnice« takratnih dogodkov skuša obnoviti in spremeniti njihov potek in pomen. Sizifovo delo, ki ne more uspeti in pridobiti svoje mesto v zgodovini.

    Medtem bi se ekonomisti vrnili nazaj v »normalnost«, ko so bili dosežki ekonomske znanosti še predvidljivi in so omogočali nekakšen privid trdnosti in obvladovanja takratnih družbenih gibanj in ekonomsko političnih razmerij. Tudi takšne želje bodo ostale nerealizirane. Gremo naprej v prihodnost in ne nazaj v zgodovino.

    Jože, zakaj ne bi raje namesto platforme za nove politične stranke postavil platformo za nove politično ekonomske odnose v bodoči slovenski družbi in državi?

    Boris Jazbec

%d bloggers like this: