Bine Kordež

Napisati krajši pregled ekonomskega razvoja samostojne Slovenije je po eni strani pravzaprav preprosto, pa drugi pa kar zahtevna naloga. Enostavno je namreč povzeti neko splošno, prevladujoče stališče, da v teh 30 letih nismo izkoristili vseh priložnosti, da nismo postali druga Švica, da nas druge vzhodne države prehitevajo, da je bilo vse pokradeno, da se je razslojevanje povečalo in da je večje tudi število ljudi, ki živijo na socialnem robu – skratka, da z dosežki Slovenije nismo zadovoljni, in tu se potem ocena lahko kar konča (in kot taka bi imela veliko zagovornikov). Na drugi strani pa lahko zberemo nekaj ekonomskih kazalcev, ki kažejo, da je bil napredek v teh letih kar velik, kazi pa ga denimo visok javni dolg in še kak kazalec, po katerem smo padli ali zaostajamo.

Kot alternativo takšnim pristopom bi poskušal v naslednjih vrsticah izpostaviti nekaj ključnih in najpomembnejših ekonomskih parametrov, ki kažejo, kje smo dosegali primerljive rezultate in kje smo v našem gospodarskem razvoju zaostali. Kot ključna vidim tri področja: hitrost gospodarskega razvoja, delitev doseženih rezultatov in lastniški premiki.

Približno povprečen ekonomski razvoj

Podatek, s katerim najpogosteje spremljamo gospodarski razvoj, je seveda rast bruto domačega proizvoda (BDP) in nivo, dosežen v primerjavi s kazalcem o BDP po kupni moči na prebivalca. Seveda BDP ne odraža vse kvalitete življenja ljudi v neki državi, a višje vrednosti praviloma pomenijo tudi večjo blaginjo za večino ljudi. Pri tem vemo, da so bili v Sloveniji dosežki zadnjih desetih let po prejšnji krizi primerjalno slabši, običajno pa zanemarimo, da je bil hiter razvoj v letih pred krizo (2004–2008) posledica enormnega zadolževanja v tujini, zaradi česar leto 2008 kot osnova ni najbolj primerno. Za realno oceno je treba pogledati zadnjih 25 let, od leta 1995 na primer (nihanja v letih pred tem so bila zaradi razpada države prevelika in ne odražajo dejanskih sprememb).

Primerjave z drugimi evropskimi državami pokažejo, da je bil naš ekonomski razvoj glede na izhodiščno stanje približno povprečen. Praviloma namreč države na nižji stopnji razvoja rastejo hitreje kot višje pozicionirane države in naša rast je bila hitrejša od avstrijske ali nemške, a nižja od na primer poljske. Seveda imamo tudi države (Švedska, Estonija), ki rastejo hitreje od pričakovanj (povprečja), a tudi države, kjer je rast veliko manjša (Italija ima danes približno enak BDP na prebivalca po kupni moči kot pred 25 leti).

V teh 25 letih je bila torej naša povprečna rast približno dva odstotka letno, v Avstriji pa odstotek, in približali smo se jim na okoli 70 odstotkov BDP po kupni moči na prebivalca. Čehi so po tem kazalcu danes malenkost višje kot Slovenija, a to so bili tudi leta 1995 in rasli so s povprečno podobno hitrostjo kot mi. In kje je Švica? Seveda veliko spredaj, a tudi Avstrijci so še vedno 20 odstotkov za njo, podobno kot so bili pred 25 leti. Ne vem, koliko se oni obremenjujejo s tem ciljem.

Seveda lahko v neskončnost razpravljamo o vseh izgubljenih priložnostih in napakah v razvoju, a objektivno bi lahko bili z boljšimi politikami glede na izhodišče, glede na materialne in človeške resurse Avstrijcem nekaj odstotkov bližje, več pa preprosto ne – če možnosti ocenimo realno in pogledamo razvoj v naši soseščini. Vsekakor lahko takšno oceno hitro označimo za defetistično, a treba se je zavedati, da se desetletij ne da preskočiti, da je naša materialna baza šibka, da ni toliko tradicije, pa tudi prepoznavnosti (z enakim izdelkom bomo Slovenci še dolgo zaslužili manj kot na primer Nemci). Nedvomno bi lahko dosegli nekoliko več, a pričakovanje bistveno boljšega položaja je v celoti nerealno.

Korektna delitev ustvarjenega

Drugo ključno vprašanje je, kako se potem ustvarjena dodana vrednost, ustvarjeno bogastvo deli. Prvenstveno med kapital in delo ter nato med posamezne ljudi. Vemo, da trendi v svetu kažejo, da se delež kapitala krepi, da je pretežen del gospodarske rasti zadnjih desetletij pristal v rokah ožjega kroga ljudi (najbolj značilno v ZDA). Za Slovenijo podatki kažejo, da ni bilo tako in da delež dodane vrednosti za delo (za zaposlene) ostaja zadnjih 25 let približno konstanten, da je dohodkovna neenakost najnižja med vsemi državami na svetu, enako pa velja tudi za premoženjsko neenakost.

Seveda so tudi tu odkloni in nesprejemljivo je, da se še vedno srečujemo s precej visoko stopnjo revščine, kar bi z bolj ciljno socialno politiko lahko sanirali. A v primerjavi z drugimi državami smo na tem področju v samem vrhu in kolikor pač ustvarimo, je relativno pravično razdeljeno. Ker (zaradi navedenega v prvi točki) ustvarimo 30 odstotkov manj kot Avstrijci, lahko razumljivo namenimo tudi 30 odstotkov manj za plače in manj za dobičke, a znotraj razpoložljive mase je delitev korektna in večjih ali pretiranih odstopanj ni. Seveda ta delitev nikoli ne more biti vsem pogodu, večina se vedno čuti prikrajšana, in tudi Avstrijci se srečujejo s podobno stopnjo revščine, kljub večjemu blagostanju – višji nivo življenjskega standarda v neki državi dviguje tudi pričakovanja in potrebe, zato bo določen segment ljudi vedno opredeljen kot reven. Nujno pa je treba rešiti najbolj izstopajoče primere, ker to praviloma ni problem denarja, temveč samo ustrezne socialne politike.

Seveda bo tudi ta ugotovitev izzvala kritiko, izpostavljanje takšnih in drugačnih nesprejemljivih primerov – a če glede na navedbe v prejšnji točki lahko ugotovimo, da smo v letih samostojnosti nekaj odstotnih točk razvoja po nepotrebnem izgubili, je pri delitvi ustvarjenega bistveno manj alternativ. Kdo pa je tisti in katera je tista skupina, ki dobi premalo, in kateri segment potem dobi preveč? Ljudi s pretirano visokimi prejemki skoraj ni in tudi če bi jih omejili, to ne bi povečalo mase prejemkov za preostale. Nimamo srednjega razreda! Komu bi potem vzeli, da bi ga dobili? Tudi dobički niso pretirani. Kakorkoli obračamo, v okviru mase, razpoložljive za delitev, kakšne večje spremembe niso možne in verjetno bi vse tudi bile slabše. Zato bi si upal trditi, da imamo relativno korektno delitev ustvarjenega, zaradi česar imamo tudi najnižjo stopnjo neenakosti, višje zaslužke (vseh ali posamezne skupine) pa preprosto omejujejo gospodarski dosežki.

Ni se nam treba ubadati z milijarderji

In še tretji vidik: lastništvo gospodarskih subjektov. Tu najbrž kar z nelagodjem opazujemo, kako vse več podjetij prehaja v roke tujih lastnikov, posebno kadar gre za podjetnike iz Hrvaške, Srbije, Madžarske, Češke, Ukrajine, Rusije… Trenutno je okoli tretjina gospodarskega sektorja Slovenije v rokah tujih lastnikov, v industrijskem in trgovskem sektorju se delež približuje celo polovici. Statistični podatki sicer kažejo, da je razvoj podjetij v tuji lasti hitrejši, plače višje, vlaganj in zaposlovanja več, kar pravzaprav podpira takšne lastniške premike. A težava je v tem, da ti procesi ne gredo tudi v obratno smer. Praktično ni podjetnega (in premožnega) Slovenca, ki bi v omenjenih državah realiziral naložbe v podobnih obsegih (stomilijonske naložbe), razen nekaj naložb večjih podjetij (Krka, Petrol, NLB). Lahko bi zapisali, da smo na tem področju izgubili kar nekaj prednosti. K sreči ta vidik gospodarskega razvoja ni tako ključen za blagostanje ljudi – mogoče je celo obratno, saj se nam ni treba obremenjevati s stomilijonskimi ali milijardnimi premoženji kakih Slovencev (tujci nas pač ne motijo). O tem, kako je prišlo do te lastniške transformacije, pa nekaj več v nadaljevanju.

Ob osamosvojitvi smo okoli 60 odstotkov nekdanje družbene lastnine razdelili v obliki certifikatov med vse prebivalce Slovenije, sorazmerno glede na starost, preostalo so dobili državna sklada (KAD, SOD) in država neposredno. Zaposleni so praviloma postali lastniki v svojih podjetjih, kjer so za denar in s popustom lahko kupili še dodatne deleže, preostali prebivalci pa so certifikate unovčili v podjetjih družinskih članov, večjih družbah, ki so šle na borzo, ali preko pooblaščenih investicijskih družb. V tej (prvi) fazi privatizacije je bila delitev korektna (poštena) in ljudje so dobili za okoli pet milijard evrov lastniškega premoženja (celotna družbena lastnina je bila takrat ocenjena na okoli sedem milijard evrov). Mogoče bi bilo najbolj pošteno, da bi vse to premoženje namenili pokojninskemu skladu (šlo je za premoženje, ki so ga ustvarili ljudje, za katere je kasneje manjkalo virov za pokojnine), a s tem bi vzpostavili državna podjetja, kar se ni izkazalo za najbolj učinkovito. Slišati je bilo tudi pobude, da bi lastništvo prevzeli zaposleni, a to ne bi bilo korektno do preostalih prebivalcev, sicer pa so ga posredno preko certifikatov prav tako lahko pridobili. Zato lahko to fazo privatizacije ocenimo kot najbolj optimalno.

Sledila pa je druga faza privatizacije, ko se je lastništvo začelo koncentrirati v rokah ožjega kroga ljudi (praviloma menedžmenta v podjetjih). To je bil čas (1993–2002), ko so še bile prisotne dileme o uspešnosti podjetij in gospodarskega okrevanja države, ko denarja ni bilo, ko so bile zato cene lastniških deležev zelo nizke in je ljudem vsak denar veliko pomenil. Ljudje so zato hiteli s prodajami svojih deležev, bolj pogumni in vizionarski menedžerji pa so te deleže, praviloma s sredstvi podjetij, kupovali (pogosto sicer ne na najbolj pregleden način, a to se takrat ni preganjalo). Nakup je bil možen, ker so bile cene res nizke, a v tistem času tržne (po enako ugodnih cenah so kupovali tudi tujci in pidi – pooblaščene investicijske družbe). V tem obdobju se je oblikovala večina danes uspešnih podjetij v lasti ožjega kroga ljudi. Seveda so kupnino bolj ali manj plačala podjetja sama, predvsem pa je temu procesu sledila 15-letna konjunktura, ki je omogočila vračilo kupnine brez večje omejitve podjetij pri razvojnih aktivnostih. Kljub očitkom menedžerjem o nepreglednosti in izkoriščanju prednosti položaja temu obdobju koncentracije premoženja vseeno ne bi mogli veliko očitati. Vodstva so izkoristila priložnosti (in danes so to cenjeni gospodarstveniki), ljudje pa so pač potrebovali denar.

Nato je sledilo obdobje petih, šestih let, ko smo nekako izgubili občutek za dolg, za ustrezno finančno strukturo. Do krize leta 2008 smo v tujini najeli več kot 20 milijard pretežno kratkoročnih posojil. Podjetja so v pričakovanju nadaljevanja gospodarske rasti precej investirala, veliko se je vlagalo v nepremičnine, cene katerih so rasle, kupovali so se precenjeni lastniški deleži in vse to se je odražalo v visoki gospodarski rasti, rasti zaslužkov in plač. Ker je to vsem na vseh ravneh vodenja ustrezalo, se ni nihče pretirano obremenjeval z vse večjimi dolgovi podjetij in bank. Z nastopom krize, ko so zaslužki in cene nepremičnin ter delnic upadli, ko je bilo treba kredite vrniti, je ogromno podjetij zašlo v težave in tudi propadlo. Vsaj 70 odstotkov vseh slabih posojil (teh je bilo okoli 10 milijard evrov) je izviralo iz omenjenih investicijskih aktivnosti in naložb v širitev poslovne dejavnosti.

Pomemben del slabih posojil (približno dve do tri milijarde ali slaba tretjina vseh) pa je izviral tudi iz nakupov lastniških deležev v letih 2004–2008 (tako imenovana tajkunska posojila). V tej (tretji) fazi privatizacije sicer ni bilo veliko transakcij, a po obsegu so bile velike (Laško, Istrabenz, Merkur, Viator…). Predvsem pa je bilo za te odkupe značilno, da so bili izvedeni po bistveno previsokih cenah. Zato se po velikem padcu cen delnic (tudi petkratnem) in zahtevah za vračila posojil odkupi niso izšli in podjetja so se znašla v velikih težavah, mnoge je doletel tudi stečaj.

To velja tako za nekaj večjih in znanih podjetniških nakupov, ki so jih izvedli posamezniki, kot za nakupe, ki so jih opravile investicijske družbe (pidi). V času reševanja nastale situacije smo bili zaradi nekaterih, po oceni tožilstva spornih potez mnogi akterji v sodnih postopkih in tudi obsojeni (sam sem vodil odkup Merkurja, ki zaradi navedenih razlogov ni uspel). A pomembno je poudariti, da je bila večina denarja izgubljena s previsokimi nakupnimi cenami podjetij (v primeru Merkurja je na primer država za svoj delež dobila približno 100 milijonov evrov več, kot so znašale kasnejše vrednosti). Koristi so imeli predvsem tisti, ki so lastniške deleže prodajali v času najvišjih cen (seveda je bilo marsikje prisotno tudi osebno okoriščanje, a glede na skupne zneske izgub obseg tega ni bil ključen). Zanimivo je, da zaradi visokih cen v tistih letih tujci pri nakupih niso bili preveč aktivni.

Lahko bi zapisali, da je po težavah in tudi propadu velikega števila podjetij sledila četrta faza privatizacije, ko so predvsem tujci, nekaj pa je bilo tudi domačinov, ponovno dobili priložnost za nakup podjetij po relativno ugodnih cenah. Ko danes gledamo nakupe v tem času (2009–2013), se nam seveda zdi, da so kupci z ugodnimi nakupi spet veliko zaslužili, a bili so pač edini kupci. Lahko pa ocenimo, da smo s temi prodajami po nepotrebnem hiteli (tudi prisilnimi pod diktatom EU). Postopkom načeloma ne moremo ničesar očitati, bilo pa je to spet obdobje pomembnih sprememb v lastništvu in tudi visokih zaslužkov (podobno kot v drugi fazi).

Danes bi lahko rekli, da poteka še peta faza privatizacije, da se dogajajo spremembe in koncentracije lastništva, ki so del običajnega gospodarskega toka. Zanimivo je, da tokratna kriza ni povzročila kakih večjih sprememb, tudi ne znižanja vrednosti družb. Zaradi nizke zadolženosti podjetij in lastnikov jih le-ti kljub slabšemu poslovanju niso prisiljeni prodajati (kar je veljalo za četrto fazo). Značilno pa je, da se domači podjetniki s prodajami praviloma tujcem postopno umikajo iz lastništva; o kakih pomembnejših naložbah domačih poslovnežev skoraj ne beremo.

Dolgovi, a tudi premoženje

Rezultat vseh teh 30-letnih procesov je takšen, da je danes od približno 75 milijard evrov celotne vrednosti družb v Sloveniji kaka tretjina v lasti tujcev (25 milijard). Od preostalih 50 milijard ima država v lasti približno (do) 15 milijard, razliko pa domači zasebni lastniki; večina je seveda v rokah relativno ozkega kroga ljudi. Bi lahko bilo drugače? Da, še več denarja bi lahko bilo v lasti tujcev ali v državnih rokah. Lahko bi ga bilo več tudi v lasti nekaj domačih posameznikov (kot velja za privatizacijske procese na vzhodu), a to verjetno ne bi bilo dobro sprejeto. Najbrž bi si želeli, da bi bilo več v lasti širokega kroga prebivalstva – to smo imeli, vendar so ljudje lastniške deleže večinoma postopno (prostovoljno) prodali. Nekateri za bagatelo, nekaterim so naložbe propadle, veliko pa jih je tudi lepo zaslužilo. Ob siceršnjem nezadovoljstvu s sedanjo lastniško strukturo je bolj na mestu vprašanje, kaj je sploh alternativa.

V vseh navedenih procesih je bilo seveda veliko odklonov, spornih in protipravnih potez, zaradi katerih je lahko ocena dogajanja tudi negativna. A če pogledamo globalne številke, je proces potekal po običajni poti in bi težko bil bistveno drugačen. Izkušnje preostalih vzhodnih držav kažejo, da bi lahko šel v smeri samo še večjega števila premožnih in podjetnih posameznikov, ki danes na veliko kupujejo podjetja po Sloveniji. Pri nas imamo le nekaj posameznikov, za katere bi ocenili, da so do nekaj več premoženja prišli preko privatizacijskih procesov, a tudi ti niso zadosti premožni, da bi šli v kakšne akvizicije v tujini. Bi bilo bolje, če bi tudi pri nas imeli kakega Kostića ali Kellnerja, ki bi gradil svoj poslovni imperij v drugih državah? Najbrž ne. Zato se pač ne smemo jeziti, da danes v Sloveniji kupujejo Madžari, Srbi in Rusi – namesto obratno.

Če torej pogledamo, kakšna so bila v teh 30 letih splošna gibanja v Sloveniji, lahko rečemo, da bi z umnejšimi politikami razvoj lahko bil nekoliko hitrejši. A to mogoče samo za nekaj odstotnih točk, popolnoma nerealno pa je bilo pričakovanje, da lahko v tem času ujamemo Avstrijo ali se ji vsaj bistveno bolj približamo. Ob tem je nesporno, da je bila razdelitev ustvarjene dodane vrednosti med ljudi relativno korektna, brez pomembnejših odklonov in odstopanj, zaradi česar ima Slovenija tudi v svetovnem merilu eno najnižjih stopenj dohodkovne neenakosti. In tudi v privatizacijskih procesih bi lahko šlo samo še v smeri večjih razlik, ki se ne bi nujno odrazile v večji gospodarski rasti in blaginji ljudi. Seveda je, kot rečeno, 35 milijard zasebnega premoženja v družbah koncentriranih v rokah ozkega kroga ljudi, a Slovenci imamo skupaj skoraj 200 milijard premoženja (največ v nepremičninah) in v svetu najbrž ni države s tako enakomerno porazdeljenim premoženjem. Pa tudi pri državi bi mogoče morali večkrat navesti podatek, da ima več premoženja kot dolgov, tako da zanamcem puščamo oboje.

Najbrž torej ne bi bilo odveč, če bi včasih pogledali tudi celostno sliko položaja in dosežkov Slovenije ter se ne bi ustavljali samo pri posameznih odklonih – in ta slika primerjalno ni tako slaba.

______________

* Izvorno objavljeno v Dnevnikovem Objektivu