Jasmina Držanič

Za cepilno zadržane okoli 45 let in več.

Pred dvema letoma sem zaradi komplikacij z antibiotiki pristala na hematološki kliniki UKC Ljubljana. Antibiotik, ki sem ga jemala, je imel zelo redek stranski učinek (1:10.000) krvnih zapletov in moj zaplet se je imenoval nevtropenija. Po petih dneh vrhunske obravnave, ki je vključevala sodelovanje strokovnjakov hematološke in infekcijske klinike, sem šla domov, v šestih mesecih sem svojo krvno sliko popravila. Zdaj imam v kartoteki navedeno, katerih antibiotikov ne smem jemati. Skratka, sem na svoji koži doživela, kaj pomeni, da doživiš redke neželene stranske učinke. Se pač zgodi. Še vedno sem nepopisno hvaležna Flemmingu, da ni počistil laboratorijskega materiala in je posledično iznašel penicilin. Ne pade na misel, da bi kategorično zavračala jemanje antibiotikov, samo z zdravnico sva sedaj bolj pri izbiri zdravila, če je slednje potrebno.

Sem pa v tistih petih dnevih odvrtela vse svoje življenje in vse spomine. Med njimi so bili tudi spomini, ko sem hodila v bolnišnice na obiske. Kako sem se šla leta 1997 poslovit od na smrt bolne prijateljice, pa kako sem dolga leta obiskovala teto in seveda sem podoživela vse situacije, ko sem v bolnišnici obiskovala očeta. Ti spomini so en sladko-grenak koktajl, ki v človeku pušča sledi. Ta koktajl te nauči, da v pogledu bolnega človeka vidiš, če še obstaja iskrica in volja do življenja in te tudi naučijo, da prepoznaš, kdaj te volje ni več. In naučiš se, kako te zmrazi, ko vidiš, da te iskre ni več. In prav je, da človek pusti, da ga tak koktajl formira. Če ne, si preprosto ena navadna reva, ki beži pred življenjem. Ker so lekcije, ki jih je treba osvojiti, če jih ne osvojiš, te počakajo, če ne prej, takrat ko greš prvič takoj za žaro v vrsti pogrebcev.

Ko je lani udaril Covid 19, sem veliko razmišljala o ljudeh, ki so bili tako ali drugače zaprti po DSO (medtem, ko so zaporniki dobivali izhode, so nesrečniki ostajali zaprti v svojih sobah in bili prestrašeni, kaj se bo zgodilo z njimi in po strahu je sledila jeza, ker so bili de facto zaprti). O ljudeh, ki so bili po bolnišnicah in jih domači niso mogli obiskovati. Ker če si v bolnišnici, je vrhunec dneva to, da te kdo obišče, takrat organizem zbere vse, da lahko v tisti uri kaj pove svojim dragim osebam.

In ko je tvoja draga oseba v bolnišnici, je tvoj vrhunec dneva, ko jo greš obiskati. Ostalo ni važno, diskusije o tem, »kam boste pa šli na dopust«, »kje boste pa čakali Novo leto«, pa diskusije o vremenu in službi in ocenah v šoli takrat niso pomembne. Ozirom so manj pomembne. Ker je pomembno samo to, da daješ podporo dragi bolni osebi. Ostanejo samo ti spomini.

Enkrat sem slišala pretresljivo pripoved Erika Valenčiča – navajam jo zaradi tega, ker je bila objavljena na Valu 202. Njegova mama zaradi posledic prometne nesreče potrebuje institucionalno oskrbo in ko je z očetom zaradi zapore nista mogla obiskovati, se je stanje gospe poslabšalo. Po tej pripovedi sem se jokala kot dež.  Enkrat spomladi 2020 sem se peljala po Zaloški in tam so vedno ljudje, ki gredo na obiske v bolnišnico (in si človek misli, dobro, da sedaj nisem med njimi, vsaj nekaj časa takih poti ne bi opravljal) ali pa s kontrol v ambulanti – na tisto sočno aprilsko dopoldne pa je bila Zaloška skoraj prazna. Še huje od Zaloške polne ljudi, ki gredo v bolnišnico, je Zaloška, ki je prazna.

Jesen 2020 sem preživela v dolgem zaprtju več-ali-manj vsega in spremljala podatke o razvoju cepiva proti Covid-19. Ker mi je bilo popolnoma jasno, da se epidemije učinkovito ustavijo samo s cepivom, vsa ostala preventiva pa samo ustavlja. Dovršni glagol versus nedovršni glagol. Ko je bila objavljena vest o Pfizer Biontech cepivu in potem še Moderninem, se mi je zdelo, da sedaj se bo pa kočno ta nočna mora začela umikati. Pa se še ni. V mojem primeru je bilo tako, da je v malo širšem mehurčku kar nekaj ljudi v decembru zbolelo za Covid 19 in trije so imeli bolj zahtevne poteke bolezni. In je bil spet prisoten strah. Pa tisto, ko ne veš, kolikokrat na dan je smiselno poklicati ali es-em-esati bolniku, da izveš, kako je z njim in kdaj bolnika s svojimi vprašanji utrujaš. Ampak tudi to je minilo.

Decembra sem prijavila mamo in sebe kot interesentki za cepljenje na portal ministrstva za javno upravo (kar se je izkazalo za popolnoma neustrezno). Mama je bila bolj praktična in je takoj po novem letu poklicala svojo osebno zdravnico in je, ker je bila v ustrezni starostni skupini, dobila odmerka Comirnatyja že v januarju. Sama sem dobila odmerka 29. 3. in 21. 4. 2021. Relativno zgodaj. Starejši pacienti moje zdravnice (tisti, ki so se prijavili za cepljenje) so bili že vsi cepljeni pred mano. Sama sem bila na listi za cepljenje z AZ, pa so me zaradi moje hematološke anamneze cepili s Comirnatyjem. S tem, da sem bila popolnoma pripravljena tudi na AZ cepivo in imela rezervni plan v smislu, kaj bi naredila, če bi imela znake za strdke ali kaj podobnega. Ker mi je bilo kristalno jasno, da bi brez cepljenja imela bistveno večjo verjetnost za krvne strdke in vnetja, kot pa v primeru cepljenja. Na individualnem nivoju se pač tehta in človek premisli, kaj je slabše.

Premisli se, kaj je slabše na individualnem nivoju: torej kakšna so tveganja stranskih učinkov na mojem telesu v primeru cepljenja in v primeru brez cepljenja. In imam ponesrečen občutek, da veliko ljudi misli, da se njim ne bo treba cepiti, ker se bodo cepili ljudje v njihovi okolici, ergo se bo zmanjšala možnost, da bi se okužili (po sistemu, naj nekdo s tem, ko se cepi, varuje tudi mene, v srbščini se temu reče brigo moja, pređi na drugoga…) In s tem se premislek tudi konča. In podkrepi z navedbami, kaj vse naj bi cepiva slabega prinesla. Pa da je vsak slišal za onega, ki je imel po cepljenju težave.

Ja, jaz tudi poznam nekaj ljudi, ki so imeli po cepljenju težave. Pa ni nujno, da jih je povzročilo cepljenje. Pri štiridesetih, petdesetih, šestdesetih si je vsak človek že naredil nekaj škode, nekaj stresa in vsake težave, ki so se pojavile po cepljenju, so posledica vsega, kar je človek do sedaj naredil. Recimo to, kolikokrat je delal, pa bi bilo bolje, da bi počival, koliko packarije je pojedel in potem dva meseca pred dopustom začel kampanjsko hujšati, koliko povišanih temperatur je preživel v službi ali vozil otroke na trening…. Sama vem za gospoda, ki je tožil, da se slabo počuti, šel na testiranje, test je bil negativen, še vedno se je slabo počutil…in ko je kolapsiral v čakalnici, so ga poslali na urgenco, od tam v bolnišnico in ugotovili bakterijsko vnetje, ki je bilo posledica počitnic na tropskem otoku pred nekaj leti. Gospod se sedaj sestavlja nazaj. Pa je tolikanj objektiven, da je, če nič drugega, hvaležen temu, da je šel na testiranje, ker je to na nek način pospešilo, da je dobil zdravniško obravnavo…

Takih zgodb je toliko, kot je ljudi. In ko človek zboli, pričakuje, da bo dobil zdravniško oskrbo.

In zaradi tega je treba narediti premislek na širšem nivoju. OK, ste pač bolj dojemljivi za zgodbe o tem, kako je nekdo imel težave po cepljenju. OK, razumem mlajše ljudi, ki si še ustvarjajo družine in res nimajo podatkov, kako bo cepivo učinkovalo na njihove prokreatorske zmožnosti – ampak, resno, če ste tam okoli 45 let in več, se je  prokreratorska zgodba za vas več ali manj že končala. OK, pač mislite, da se vam Covid 19 ne more zgoditi, ker so vsi okoli vas to že imeli ali pa so cepili. OK pač mislite, da če boste že staknili Covid 19, da boste to preboleli v blažji obliki, ker poznate nekaj ljudi, ki so imeli to dva tedna in so kar nekako zvozili.

Resno, a zato, ker je Francelj zvozil s Covid 19 in se mu ne pozna, vi mislite, da bo z vami enako? Ker vam še nikoli ni bilo nič, pa bo tudi sedaj tako? Pa saj niste vsak dan mlajši.

Pa naprej, recimo, da staknete delta verzijo ali pa še vse verzije, ki bodo prišle in boste imeli blazno srečo, da boste to lepo zvozili, ste pomislili, koliko ljudi boste okužili, pa ti ne bodo imeli sreče, da jo bodo dobro zvozili z boleznijo in bodo prišli v bolnišnico? A vam je čisto vseeno? Kolikokrat ste pomislili na to, da se bodo zaradi tega, ker se vi ne boste cepili, ustavljali diagnostični postopki za vse bolezni, ki jih vi sicer še nimate, ampak morda jih pa boste imeli in boste takrat, ko vas bo štrafnilo kje drugje, padli v dolge čakalne vrste? Ker, če ravno nimate sočutja za tiste, ki imajo odložene preglede zaradi onkoloških, nevroloških, internističnih bolezni….a mislite, da se nič od tega ne more zgoditi vam čez kakšno leto-dve? Pa če ne vam, se lahko take bolezni zgodijo vašim staršem (ki so morebiti cepljeni proti Covid 19) in bodo slednji čakali na preglede?

Zmorete živeti s tako odgovornostjo? Pa slišala sem še razlage, da je tole s cepivi samo način za zaslužek farmacevtskih velikanov ….resno, a je kakšna zdravstvena zadeva, v kateri farmacevtski velikani ne zaslužijo. Smo pač na taki stopnji družbene delitve dela, da so farmacevtski velikani kot kazinoji – hiša vedno zasluži, igralci pa praviloma ne. Najdite si kako drugo področje za upor, po možnosti tako, kjer se lahko zmaga.

Ker s tem, da se ne boste cepili, zanesljivo ne boste zmagali. Enkrat vas bo virus našel, bodisi delta, bodisi gama, bodisi epsilon verzija.  Saj bo našel tudi nas, cepljene. Samo mi cepljeni bomo verjetno s svojimi s cepivom pridobljenimi sposobnostmi onemogočili virusu, da se bo naselil in razširil v našem telesu. Pa če se bo naselil v nas, imamo še vedno do 10% možnosti, da zbolimo in manjše možnosti, da bi koga okužili. Mi bomo lahko kam šli s potrdilom, da smo cepljeni, vi pa boste največ 200 km od svojega doma že staknili odločbo o karanteni. In boste zaradi tega dejansko omejeni v svojem delovanju. Ker virus ne bo šel nikamor, samo kasneje kot vas bo našel, večje možnosti boste imeli, da si boste dolge tedne ogledovali, kakšna je infekcijska intenziva na Bohoričevi. In tam boste sami. Ljudi, ki se bodo ukvarjali z vami, ne boste videli v obraz. Morda boste videli zaskrbljene oči, ki se bodo trudile z vami. In te tuje oči bodo gledale vaš prestrašen pogled in te tuje oči bodo v vaših očeh iskale, če je v njih še iskrica. Vaših bližnjih pa z vami ne bo. Sami boste preživljali posledice svoje, ne dovolj premišljene, odločitve in roke vas bodo preveč bolele, da bi se z njimi tepli po glavi.

Pa še družba bo, navelična od stalnih zapor in covida kot teme, bistveno manj sočutna, kot je bila sočutna do sedaj.

Pojdite se, no, cepit.