Najbrž že od Keynesove “Splošne teorije” (1936) nobena knjiga ni tako vznemirila ekonomistov kot letošnja knjiga Thomasa Pikettyja “Capital in the Twenty-First Century“. Piketty knjigo ne samo predstavlja po najbolj uglednih akademskih inštitucijah širom sveta, pač pa je knjiga celo postala top 1 bestseller na Amazonu. Knjiga se res odlično bere, je odlična mešanica 200 let zgodovine ekonomike neenakosti, napisane v “ljudskem jeziku”, vendar podkrepljene z goro podatkov in podrobnih razlag v fusnotah, hkrati pa s številnimi referencami na književnost (na Jane Austen in Honorea Balzaca itd.) in filme. Res odlično branje.

V knjigi si Piketty privošči kolege ekonomiste. Pravi, da ekonomisti “ne vedo nič o ničemer”, da se spogledujejo z otročjo strastjo do matematike, namesto da bi se ukvarjali z vsebinskimi analizami in da je kot profesor na MIT sanjal o tem, da bi bil profesor na EHESS, saj francoske sociologe spoštuje bolj kot kolege ekonomiste, ovenčane z Nobelovo nagrado.

Predrzno, mar ne? Toda Piketty si to lahko privošči. Nadaljujte z branjem→

Nadaljujte z branjem→

Aleš Praprotnik

Kot sem že pisal v krajšem postu, se na univerzi v Manchestru (pa tudi drugod, npr. v Nemčiji in Franciji), študentje ekonomije ne strinjajo s tem, kako so oblikovani trenutni ekonomski kurikulumi. Menijo, da je zadnja kriza razgalila pomanjkljivosti prevladujočih učnih načrtov in učbenikov ter zahtevajo temeljito prenovo. Med drugim se želijo med svojim študijem poučiti tudi o drugih pristopih v ekonomski znanosti (npr. post-keynesianski, avstrijski, ekološki, marksistični, itd.), ne samo o neoklasičnem, ki v veliki meri prevladuje. Želijo izvedeti kaj o zgodovini ekonomske misli. Prav tako bi radi ekonomijo povezati z zgodovino, etiko in politiko, saj odločitve politikov, na katere vplivajo ekonomski svetovalci, izobraženi po določenem kopitu, vplivajo širše na celotno družbo. Nadaljujte z branjem→

Kakšne so racionalne razlage Jankovićevega soliranja in grožnje, da bo spet prevzel vodenje stranke kljub nevarnosti razpada vlade in koalicije? Glede na to, da je Zoran Janković poslovnež, in to poslovnež znan po spornih poslovnih praksah, gre najbrž za posel. S čim lahko Janković tukaj zasluži?

Bo stavil na bankrot Slovenije in služil z razliko v donosih na slovenske državne obveznice? Računa na to, da lahko po razpadu vlade in koalicije spet zmaga na predčasnih volitvah in po premešanju kart dobi partnerje voljne sodelovanja z njim? Ali pa računa na to, da bo za svoj umik od kandidature od vladne koalicije dobil ustrezno “plačilo”? Kaj lahko vladna koalicija ponudi Jankoviću, da ta odpove organiziran prevoz njegovih privržencev z avtobusi od Tivolija do Brda pri Kranju? Je upočasnitev pravosodnih preiskav proti njegovi družini zadovoljivo plačilo?

Več o tem v današnjih Financah.

Knjiga “Capital in the 21st Century” Thomasa Pikettyja še kar buri duhove, vsak dan je objavljena kakšna nova refleksija. To govori o njeni aktualnosti. Večina komentarjev je bila do sedaj izjemno pozitivna, nekaj je bilo konstruktivno kritičnih komentarjev. Počasi pa so se začeli prebujati desničarji in konzervativni think-tanki, ki v Pikettyjevem predlogu po obdavčenju kapitala vidijo neposredno ideološko nevarnost.

Zanimiv je odziv britanskega The Economista, ki je sebe proglasil kot progresivni liberalni medij. Economist je Pikettyjevi knjigi namenil veliko prostora, v vsaki številki pa je objavljena analiza enega poglavja iz sicer zelo obsežne knjige (čez 600 strani). Tokrat se je Economist lotil kritike na račun Pikettyja izpod tipkovnice Cliva Crooka, urednika The Atlantic Monthly, ki je pred tem 20 let urejal Economista. Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Slabi krediti, izgubljen denar v slovenskih bankah so danes verjetno eden največjih problemov naše ekonomije, pravzaprav kar slovenske družbe kot celote (glede na vpletenost v vse pore našega življenja). Zaradi njihove sanacije se je enormno povečal slovenski javni dolg, obremenilo davkoplačevalce ter znižala gospodarska rast in blaginja prebivalstva. Znesek problematičnih (slabih) kreditov se je povzpel na preko 10 milijard evrov in del tega so banke pokrile s svojim kapitalom, dodatno pa je z dokapitalizacijo državnih bank in poroštvi vstopila tudi država. Nadaljujte z branjem→

Ker stavim, da vas bo nocoj “popotresna drama” na 24kur na Pop tv bolj pretresla kot pa sam potres (stopnje 4.9), priporočam, da v tej zvezi preberete kakšno uvodno poljudno čtivo. Denimo 5. poglavje knjige Natea Silverja “The Signal and the Noise“. Čtivo o razumevanju pogostosti in možnosti napovedovanja potresov.

Potresov, kot kaže literatura, ni mogoče napovedovati. Ni teorije, ki bi to zmogla, kljub številnim poskusom. Vse, kar je možno napovedati, je (1) da obstajajo predšoki in postšoki in da bi aktualni potres z epicentrom jugozahodno od Ljubljane lahko bil predšok morebitnega kasnejšega večjega potresa; in (2) da je verjetnost, da bo nastopil morebitni kasnejši “pravi potres” za en red višje stopnje (6), 10-krat manjša od potresa stopnje 5. To napoveduje Richter – Gutenbergova zakonitost, ki sledi potenčni distribuciji. Nadaljujte z branjem→

Komentar v Sobotni prilogi Dela Kaj se dogaja z ekonomijo? je naletel na precej odzivov. Od zelo pozitivnih do nekaj dokaj negativnih. Med slednjimi sem slišal, da sem komunist ali novi Mencinger. Ne, hvala! V komentarju ne govorim nič o tem, da je kapitalizem slab in da ga je treba odpraviti ali kaj podobnega, ampak zgolj to, da so prevladujoče ekonomske šole (predvsem neoklasična in neokeynesianska šola) na veliko zgrešile glede razumevanja gospodarstva in da zato zdaj nimajo odgovora na aktualno vprašanje premajhnega in nestabilnega povpraševanja.

Zakaj?

Nadaljujte z branjem→

Svetovni finančni policaj, Mednarodni denarni sklad (MDS), je na precej slabem glasu. Desetletja dolgo je veljal za rablja neštevilnim državam v razvoju. Vse, ki so zaradi kateregakoli razloga zapadle v dolžniško krizo ali plačilno nesposobnost, so bile deležne »prijaznega finančnega paketa pomoči« v obliki stand-by aranžmaja. Ta je od njih zahteval drastično zmanjšanje javne porabe, strukturne reforme, privatizacijo in odprtje za trgovinske in kapitalske tokove. Vse to je MDS skupaj s Svetovno banko v začetku 1990. let nadgradil v paket »desetih makroekonomskih zapovedi« Washingtonskega konsenza, kot jih je zapisal John Williams leta 1989.* Nadaljujte z branjem→