Pojasnila glede kolumne ‘Kaj se dogaja v ekonomiji’

Komentar v Sobotni prilogi Dela Kaj se dogaja z ekonomijo? je naletel na precej odzivov. Od zelo pozitivnih do nekaj dokaj negativnih. Med slednjimi sem slišal, da sem komunist ali novi Mencinger. Ne, hvala! V komentarju ne govorim nič o tem, da je kapitalizem slab in da ga je treba odpraviti ali kaj podobnega, ampak zgolj to, da so prevladujoče ekonomske šole (predvsem neoklasična in neokeynesianska šola) na veliko zgrešile glede razumevanja gospodarstva in da zato zdaj nimajo odgovora na aktualno vprašanje premajhnega in nestabilnega povpraševanja.

Zakaj?

  1. Gre preprosto za dejstvo, da v tržnem (kapitalističnem) gospodarstvu ni nobene sile, ki bi vodila k ravnotežju. Sistem je inherentno nestabilen. General equilibrium (oziroma povratek gospodarstva v splošno ravnotežje in polno zaposlenost) je fikcija, matematično se ga ne dokazati, v praksi pa sploh ne deluje. Je zgolj ena izmed neskončno možnosti. Zato so ponavljajoče se krize in brezposelnost pravilo in ne izjema.
  2. Nereguliran kapitalizem po inerciji mehansko vodi v monopolizacijo panog ter zaradi večjega donosa kapitala od rasti outputa mehansko vodi do povečevanja deleža kapitala v razdelitvi BDP (povečanje neenakosti). Oboje skupaj pa zaradi naračajoče družbene moči lastnikov kapitala v panogah in družbi nasploh) vodi do socialno nevzdržnih “ravnotežij”, torej do še bolj nestabilnih ravnotežij kot sicer zaradi delovanja tržnih sil, čemur sledijo socialni nemiri in revolucije. Celo 19. stoletje je lep dokaz turbulentnosti ter socialne in družbene nevzdržnosti nereguliranega kapitalizma.
  3. Zlata tri desetletja stabilne in socialno vzdržne rasti po drugi svetovni vojni so izjema od siceršnje nestabilnosti tržnega gospodarstva. Do njih je lahko prišlo le, ker sta obe vojni in gospodarska depresija med njima uničili ogromno kapitala zasebnih lastnikov, vlade pa so obdavčile lastnike dohodkov od kapitala z visokimi mejnimi stopnjami, hkrati pa so uvedle tudi močne socialne države. To je privedlo do večje enakosti prek višje rasti dohodkov tudi spodnjih slojev ter s tem do stabilnega povpraševanja. Od začetka 1980. let naprej je reaganovska woodoo economics naredila konec temu domačemu ravnotežju. Globalizacija pa je samo pospešila notranjo razslojitev in vrnila kapitalizem v njegovo normalno stanje nazaj pred leto 1929.
  4. Deregulacija in liberalizacija finančnih tokov po letu 1980 pa je naredila tisto, kar je vedno počela skozi zgodovino – požrla samo sebe. Če pogledate skozi zgodovino zadnjih 300-400 let, lahko vidite, da je vedno, kadar so bili finančni tokovi liberalizirani, finančni sektor pa dereguliran, to privedlo do velikih sistemskih kriz. Vedno. Od tulipanske krize do zadnje krize.
  5. Ne gre za odpravo kapitalizma, gre za njegovo regulacijo, ki bi učinkovito preprečevala njegovo destruktivno naravo v obliki monopolizacije in destruktivne moči finančnega sektorja in ki bi s primerno obdavčitvijo našla pravo mero med pravično nagrado za inovativnost in delovne napore na eni ter neenakostjo na drugi.
  6. Stabilna rast je mogoča samo s stabilnim povpraševanjem, kar pomeni (1) makroekonomske politike, ki gladijo cikle in (2) stabilna rast plač vsem slojem v skladu s trendno rastjo produktivnosti (odkloni od trenda pa so odvisni od individualnih naporov oziroma inovacij).
  7. Nimam sicer namena, da bi kogarkoli v karkoli prepričeval. Vsak ima pravico do svojega pogleda. Toda velja pogledati tudi v drobovje ekonomije. In v drobovju, v motorju ekonomije, je ogromno neznanega. Tisto, kar vemo o njem, pa kaže, da ni nobenega razloga za zaupanje, da ta motor lahko stabilno deluje sam po sebi, pač pa nas utrjuje v prepričanju, da lahko stabilno deluje zgolj v zelo kontroliranih razmerah.

 V naslednjih kolumnah v SP bom poskušal sistematično, vendar poljudno in kratko napisano (omejitev je 7,500 znakov s presledki), razložiti posamezne predpostavke prevladujočih teorij in pokazati na notranjo nekonsistentnost teorij ter velikanski razkorak med predpostavkami posameznih teorij in dejanskim gospodarstvom. Pokazal bom, zakaj te predpostavke ne omogočajo razumeti dejanskega delovanja gospodarstva. Ter seveda nakazal, kakšna je bolj verjetna prava narava kapitalizma (kot jo jaz vidim) in kako jo ustrezno regulirati, da bi (v skladu s Paretovim optimumom) res povečevala blaginjo vsem (večini) in ne zgolj peščici.

Bolj nestrpnim oziroma vedoželjnim pa v vmesnem času priporočam v branje nekaj ključnih knjig oziroma razprav:

3 responses

  1. Pri prejšnji se nisem oglasil, pri tej pa mirno lahko zapišem, da se dejansko bere kot novi Mencinger.

    Točka 1. sugerira, ne le da je nestabilen sistem, nekaj slabega, ampak da obstaja možnost stabilnega sistema. Oboje je predstavljeno brez kakršnegakoli dokaza. Zgodovina nas uči, da so praktično vsi dosedanji sistemi se končali krvavo, in da ima tržno-kapitalistični sistem še najdaljšo dobo trajanja (upoštevajoč stalno naraščajočo dinamiko življenja) z relativno nizkimi cikli. Iskanje idealov (polna zaposlenost, splošno ravnotežje) sodi bolj v domeno religije kot ekonomije.

    Točka 2. Nereguliran kapitalizem – podtikanje, da je to to kar imamo. Ali se še vsi spomnimo kakšnih protimonopolnih ukrepov so bili veliki monopolisti v ZDA deležni že pred mnogo mnogo leti? Čemu so namenjeni urad za varovanje konkurence, agencija za zavarovalni nadzor, agencija za trg vrednostnih papirjev, banka slovenije, tržni inšpektorat, itd…. Če kaj, potem nikoi nismo imeli nereguliranega kapitalizma. Morda je bil slabo ali napačno reguliran, nereguliran pa nikoli.

    Točka 3. Vojno uničenje je pustilo veliko prostora za delo, tudi politikom, tako da so se imeli čas posvečati še čemu drugemu, ne pa iskanju “dežurnega krivca”.

    Točka 4. Problem je predvsem v tem, da se špekulantom ne pusti, da dobijo lekcijo. Seveda je regulacija potrebna, predvsem pa je potrebno poskrbeti, da nihče ne zraste so velikosti “sistemske banke”, ki ga je potem potrebno reševati. To je prava regulacija. Regulirati po tem, ko je nekdo že “sistemski” je pa prepozno.

    itd….

    Regulacija je potrebna, vendar v smeri čim bolj tržnega sistema. Kjer bo vsak za svoje napake odgovarjal s svojim denarjem.

  2. Jaz bi pa striktno nehal uporabljat izraz “regulirat, regulacija ipd.”. Vsak trg, družba, odnosi, so regulirani. Tako ali drugače. In tisti, ki abotno bluzi, da nekaj ne sme biti regulirano ni nič drugega kot velik neumnež, ali pa pretkani barabin… Ne obstaja nereguliran trg, ali pa to kar republikanski čajankarji, superbogataši in bankirji kričijo : ” Manj regulacije, manj države itd….” Regulacije je v vseh primerih enako, le da so seveda zakoni, odnosi drugače definirani, regulirani. Vedno za ta ali drug interes. Vedno je tako bilo in bo. In to abotno zagovarjanje sistema, ki očitno ne deluje je resno intelektualno brezno. Ta sistem potrebuje spremembe. Potrebuje drugačne zakone in novo družbeno pogodbo. Ne zato, da bi se drugače imenoval, ampak izključno zato, da bi lahko deloval v dobro večine človeštva. Zato so seveda iskanja in analize strokovnjakov, ki se poskušajo izogibati nekim vrednostnim, ideološkim pogledom na problem silno dobrodošla in prepotrebna. Metodolosko, jasno, datotečno 🙂 Piketty rulz.

  3. Kaj sem hotel povedati. Tem oportunistom, finančnim lobijem in interesnemu promilu je treba vzeti iz ust besede. Njihove so, da je trg dereguliran, liberalen itd. Treba se je z njimi skregati in jim dopovedati, da je dejansko samo reguliran drugače in ni dereguliran. Reguliran tako, da služi določenemu interesu. Z drugačnim dogovorom in regulacijo ni kapitalizem prav nic manj kapitalizem. Je samo drugačen. 🙂 ufff

%d bloggers like this: