Kaj se dogaja z ekonomijo? Zaradi prenove zaprto

Svetovni finančni policaj, Mednarodni denarni sklad (MDS), je na precej slabem glasu. Desetletja dolgo je veljal za rablja neštevilnim državam v razvoju. Vse, ki so zaradi kateregakoli razloga zapadle v dolžniško krizo ali plačilno nesposobnost, so bile deležne »prijaznega finančnega paketa pomoči« v obliki stand-by aranžmaja. Ta je od njih zahteval drastično zmanjšanje javne porabe, strukturne reforme, privatizacijo in odprtje za trgovinske in kapitalske tokove. Vse to je MDS skupaj s Svetovno banko v začetku 1990. let nadgradil v paket »desetih makroekonomskih zapovedi« Washingtonskega konsenza, kot jih je zapisal John Williams leta 1989.*

Misijonarji MDS so o tem paketu zlatih reform, ki naj bi prinesle gospodarsko stabilizacijo in rast, pridigali na vseh njihovih misijah. Temu se ni bilo mogoče izogniti, če je država želela finančno pomoč, druge izbire pa zaradi izključenosti iz svetovnih finančnih trgov ni imela, je pač morala priseči na teh deset zapovedi Washingtonskega konsenza. Leta 2010 je MDS v nekoliko okrnjeni obliki podobna zdravila priporočil (fiskalna konsolidacija + privatizacija) tudi perifernim državam evrskega območja, ki so zapadle v finančne težave zaradi nasedlih bank. Nato pa je leta 2012 MDS naredil salto mortale in nenadoma spremenil retoriko, ko je v oktobrski izdaji World Economic Outlook 2012 pripoznal napako in priznal, da so lahko varčevalni ukrepi v določeni konstelaciji škodljivi in da lahko države poženejo v recesijo.

Nato je MDS v tej smeri samo še nadaljeval in iz meseca v mesec presenečal z novimi objavami raziskav, ki so dokazovale, da hitro varčevanje škoduje rasti, da prehitro razdolževanje ni vzdržno in da je treba razdolževanje izvesti postopoma, da visok javni dolg sploh nima nujno negativnega učinka na rast, da ima politika varčevanja negativne učinke na najšibkejše sloje ali pa da neenakost znižuje dolgoročno gospodarsko rast, medtem ko redistribucija nima negativnega učinka na rast. Tukaj na mojem blogu lahko preberete genezo miselne metamorfoze MDS.

Tudi moja zadnja izkušnja s predstavniki IMF na zadnji misiji pri nas konec prejšnjega leta je bila povsem v skladu s tem – absolutno smo se strinjali, da je fiskalna konsolidacija trenutno drugotnega pomena in da je ključna stabilizacija gospodarstva, to pa je takrat pomenilo reševanje bank in stabilizacijo gospodarstva, torej povratek k rasti.

Kaj se dogaja v glavi globalnega finančnega policaja in nekdanjega rablja revnih držav? Je morda zadeva povsem »personalne narave«? Je miselna metamorfoza morda povezana s tem, da ga (od julija 2011) vodi Francozinja Christine Lagarde in da je od septembra 2008 prvi ekonomist MDS prav tako Francoz (sicer iz ameriškega MIT) Olivier Blanchard?

Nekoliko najbrž že, čeprav MDS po definiciji vedno vodi nekdo iz Evrope, pred Lagardovo je bil to Francoz Strauss Kahn itd. Blanchard je v raziskovalnem oddelku MDS najbrž naredil določen konceptualni zasuk, saj velja za neokeynesianca. Toda neokeynesianci so mnogo bližje ortodoksnim neoklasikom kot pa pravim keynesiancem. Razlikujejo se le v nekaj predpostavkah. No, in seveda v tem, da neokeynesianci sploh dopuščajo, da ima fiskalna politika lahko (multiplikativne) učinke na rast, medtem ko je pri neoklasikih to »terra non grata«. Toda Blanchard je še avgusta 2008, tik pred zaposlitvijo na MDS, objavil odmevno pregledno študijo »State of Macro« o stanju v teoretični makroekonomiji in ugotovil, da je vse spet v redu, da je vojne med ekonomisti konec in da prihaja do konvergence pogledov med njimi.

Zgodilo se je nekaj drugega. Zgodila se je svetovna finančna kriza in nato globoka in dolga gospodarska recesija v osrčju razvitih držav. Ni šlo zgolj za običajno krizo »V-oblike«, v kateri centralne banke znižajo obrestne mere, gospodarstvo pa se hvaležno odzove s povečanjem investicij in v roku enega leta se več nihče ne spomni, da se je zgodila kriza. Ta kriza je drugačna, čeprav ima, kot sta bogato dokumentirala Carmen Reinhart in Kenneth Rogoff (v letih 2007 do 2009), enake korenine kot ostale krize. Ta kriza je strukturne narave. Ta kriza je, v nasprotju s tem, kar smo ekonomisti mislili ob njenem izbruhu, globoko povezana s kapitalizmom, z njegovim notranjim ustrojem.

Dolgo se je kuhalo, toda lani je dozorelo fundamentalno spoznanje, da gre za strukturni problem kapitalizma. Da ne gre zgolj za navadno krizo tržnega gospodarstva in da ne ne gre samo za problem slabe kombinacije ali (pre)nizke učinkovitosti posameznih ekonomskih politik pri reševanju krize. Ne gre za krizo neučinkovitosti na strani ponudbe (proizvodnje), ta je v globalizirani verziji kapitalizma naravnost hiper učinkovita. Pač pa gre za krizo na strani povpraševanja, ki pa je posledica neustrezne razdelitve prihodkov od gospodarjenja. In to v razvitih državah. Natančneje, ker delavci v razvitih državah dobijo premajhen delež kolača, je povpraševanje izjemno nestabilno. In že najmanj desetletje bi bilo prenizko, če ga ne bi finančni sektor umetno spodbujal z dajanjem (preveč) ugodnih kreditov.

To fundamentalno spoznanje je v cvetu akademskih ekonomistov izbruhnilo na plano novembra lani na konferenci MDS, ko je Lawrence Summers, eden izmed vodilnih ekonomistov in glavni ekonomski svetovalec predsednika Obame, posvaril, da je pred nami dolgo obdobje nizke gospodarske rasti in nizke inflacije. Obdobje sekularne stagnacije. In da so bili finančni baloni – z nevzdržnim sposojanjem za investicije in tekočo porabo – očitno nujni, sicer gospodarstvo zaradi nizkega povpraševanja sploh ne bi moglo rasti.

In nato so nenadoma vsi koščki v mozaiku začeli padati skupaj. Nenadoma smo začeli ugotavljati, da so razvite države dejansko tam, kjer so bile leta 1929. Nenadoma smo postali pozorni na sicer številne, vendar osamljene raziskave, ki so kazale na rastoča nesorazmerja v gospodarstvu. Denimo, da so razvite države so s tako opevanimi procesi »outsourcinga« preselile glavnino proizvodnje proti vzhodu – v azijske države in Vzhodno Evropo. S tem pa povzročile dvoje. Prvič, da so se finančni tokovi zaradi izvoznih presežkov azijskih držav preusmerili nazaj v razvite države in povzročili poplavo poceni denarja. In drugič, da je globalizacija izvotlila ne samo industrijsko proizvodnjo, pač pa tudi osiromašila srednji razred.

Postali smo pozorni na raziskave, ki so kazale, da je v zadnjih treh desetletjih, od izbruha reaganovske woodoo economics, prišlo do sistematičnega zmanjševanja dohodkov dela glede na dohodke kapitala. Denimo na študijo Karabarbounisa in Neimana (2013), ki kaže, da se je v razdelitvi dohodkov v zadnjih 40-ih letih delež zaposlenih (plač) v ZDA znižal s 67% na 59%), in podobno v Nemčiji (z 68% na 60%) ter ostalih državah. Nenadoma smo postali pozorni na statistične podatke, da so plače zaposlenih močno zaostajale za plačami vodilnih in dohodki lastnikov kapitala. Denimo, da medtem ko se plače zaposlenih v proizvodnji v ZDA danes na enaki ravni kot v sredini 1970-ih let, so se dohodki menedžerjev realno povečali za več kot dvestokrat. Postali smo pozorni na naraščajoče razlike v dohodkih, da se je, kot kažejo podatki Atkinsona in Pikettyja, delež zgornjega 1% Američanov v celotnem dohodku od sredine 1970-ih let povečal z 8% na 23% in v letu 2008 dosegel raven izpred gospodarske depresije 1929-1933. Najbolj vroča knjiga letošnjega leta, knjiga “Capital in the 21st Century” Thomasa Pikettyja, je nato samo dodala piko na »i« s spoznanjem, da je kapitalizem vedno zašel v turbulentne čase kriz in socialnih nemirov, ko se je delež dohodkov od kapitala preveč povečal oziroma ko je stopnja donosov od kapitala presegala stopnjo rasti BDP.

Problem tovrstne prerazdelitve dohodkov je v tem, da je z represijo plač v zadnjih desetletjih na račun povečanja dobičkov v razvitih državah prišlo do izpodjedanja osnove za stabilno povpraševanje. Dozorelo je spoznanje, da je vprašanje povečane neenakosti, kot je pred meseci izpostavil predsednik Obama, postalo ključno vprašanje prihodnjega razvoja.

Problem tega spoznanja je bistveno večji, kot si predstavljate. To spoznanje pomeni, da so učbeniki ekonomije iz zadnjih 40 let, hm, precej zgrešeni, kajti posvečali so se izključno ponudbi in povsem zanemarili povpraševanje in vprašanje prerazdelitve. Problem je resnično velik, kajti to pomeni, da so predpostavke v ekonomskih teorijah povsem in sistematično napačne. Zagata je huda, saj do tovrstne krize premajhnega povpraševanja v prevladujočih skrajno sofisticiranih in matematiziranih ekonomskih modelih s hiper racionalnimi posamezniki in hiper učinkovitimi trgi tudi teoretično ne more priti. Zato sodobna ekonomija trenutno nima odgovora na vprašanje, kako stabilizirati povpraševanje. To pomeni, da se bo za nasvete glede ekonomske politike treba vrniti skoraj 80 let nazaj k Johnu Maynardu Keynesu. Na drugi strani pa, da bo treba povsem redefinirati predpostavke in ekonomske teorije napisati povsem na novo.

Veliko dela nas čaka. Trenutno bi bilo najbolj primerno na najbolj ugledne ekonomske šole obesiti napise »Zaradi prenove zaprto«.

_____

* Nekoliko krajša verzija je izvorno objavljena v Sobotni prilogi Dela

%d bloggers like this: