Tja, na IMF se dogaja zanimiva metamorfoza, odkar je tam glavni ekonomist Olivier Blanchard. Za inštitucijo s tovrstnim pedigrejem je IMF v zadnjih dveh letih naredil zanimiv akademski preobrat – od pravovernosti h kritičnemu preverjanju nekoč zabetoniranih dogem. Začel je z dvema priznanjema, da se je zmotil glede koristnosti politike varčevanja v času šibkega okrevanja ali recesije (tukaj), zatem je glavni ekonomist Blanchard še s posebno raziskavo pokazal, da se je IMF zmotil glede višine fiskalnih multiplikatorjev (tukaj), priznal zmoto glede učinkovitosti varčevanja v Grčiji (tukaj), z dvema raziskavama pokazal, da je pravljica o ekspanzivnih učinkih restriktivne fiskalne politike res samo pravljica (tukaj in tukaj), nato pokazal, da ima politika varčevanja negativne učinke na najšibkejše sloje (tukaj), nedavno pokazal, da gre tudi pri Reinhart-Rogoff zgodbi o negativnem vplivu visokega dolga za pravljico (tukaj) in pred dnevi še z novo raziskavo pokazal, da neenakost znižuje dolgoročno gospodarsko rast, medtem ko redistribucija nima negativnega učinka na rast (tukaj).

Zadnja, še sveža raziskava ekonomistov IMF (Berg, Ostry & Tsangarides, februar 2014) se na sistematičen način loteva vprašanja ali in kako neenakost vpliva na gospodarsko rast. Pri tem seveda ne more iti mimo redistribucije. Nekakšen dogmatski prevladujoči pogled do sedaj je bil, da neenakost ni problematična, saj omogoča, da tisti, ki več zaslužijo, tudi več varčujejo in posledično investirajo ter s tem ustvarjajo nova delovna mesta in zagotavljajo višjo rast. Iz tega je tudi sledila logična posledica, da je treba najvišje davčne stopnje znižati, da bodo lahko tisti z najvišjimi dohodki seveda res več varčevali in investirali (kar se je tudi materializiralo z reagonovsko woodoo economics). V tem miselnem konceptu je problematična predpostavka, da znižanje najvišjih davčnih stopenj (ki močno poveča neenakost) res pripelje do višjega varčevanja in naložb. Toda študije za ZDA in razvite OECD so pokazale, da temu ni tako: znižanje davkov na najvišje dohodke ne povečuje varčevanja, naložb in rasti, pač pa povečuje neenakost. V nerazvitih državah, kjer je bogastvo že tako skoncentrirano v rokah ozke elite, pa do te povezave sploh ne more priti, ker ta elita ni zainteresirana za produktivne naložbe ampak za čim večjo ekstrakcijo rent.

No, Berg, Ostry & Tsangarides (2014) zdaj ugotavljajo, da je višja neenakost problematična za rast. To pokažejo na dva načina. Prvič, gledajo, kako stopnja neenakosti (merjena z Ginijevim neto koeficientom, to je z Ginijevim koeficientom že popravljenim za davke in distribucijske socialne transferje) danes vpliva na bodočo gospodarsko rast. Natančneje, kako današnja stopnja neenakosti vpliva na povprečno gospodarsko rast v naslednjih nekaj letih. Povezava je negativna (večja neenakost zmanjšuje bodočo rast). Ob tem gledajo še, kako distribucija vpliva na prihodnjo rast, povezava je neznačilna, vendar rahlo pozitivna:

Vir: Berg, Ostry & Tsangarides (2014)

In drugič, gledajo, kakor neenakost vpliva na dolžino obdobij visoke gospodarske rasti (torej na stabilnost višjih stopenj gospodarske rasti). Povezava je spet negativna, torej države z nižjo neenakostjo dosegajo daljša obdobja stabilne višje gospodarske rasti:

Vir: Berg, Ostry & Tsangarides (2014)

Navedene povezave med rastjo in neenakostjo so robustno značilne tudi v ekonometričnih testih s številnimi kontrolami za značilnosti države. Na drugi strani pa se redistribucija kaže kot neznačilna, torej ni robustno povezana (ne pozitivno, ne negativno) z rastjo. Pri slednjem pa je treba biti pazljiv. Mnogi navdušenci bodo namreč ob tovrstnih ugotovitvah planili in zahtevali še več redistribucije. Seveda, vendar je treba paziti, kje. Kot lepo pokažejo Berg, Ostry & Tsangarides (2014), je večja redistribucija koristna za rast v državah, kjer je tržna neenakost zelo visoka, redistribucija pa nižja. Ekstremna redistribucija (nad 13 Ginijevih točk) pa je negativno povezana z rastjo.

Pa še en disclaimer: študija se nanaša na veliko število držav in ugotovitev seveda ni mogoče posploševati na posamično državo brez upoštevanja njenih značilnosti. Torej v Sloveniji, ki ima najnižjo neenakost med razvitimi državami in visoko stopnjo redistribucije, zahtevati še več redistribucije, bi bilo samomorilsko.