Koordinacija fiskalnega stimulusa in monetarne politike na globalni ravni

Nemški finančni minister je danes na srečanju G-20 z zavrnitvijo globalne koordinacije fiskalnih stimulativnih politik s strani gospodarsko najmočnejših držav še enkrat več potrdil nemško skrajno egoistično merkantilistično politiko “siromašenja soseda“. Kljub temu, da monetarni stimulus ne deluje v želeni smeri, kljub temu, da globalno povpraševanje upada, je Nemčija danes še enkrat zavrnila, da bi države z deficitnim financiranjem usklajeno stimulirale rast globalnega povpraševanja.

He warned that using debt to fund growth just leads to “zombifying” economies. (Bloomberg)

Nemčija se s tem ne strinja, ker je pač pred desetletjem zamrznila plače in nato merkantilistično jahala na tujem povpraševanju. Pri tem pa se ne zaveda, da bi bilo nemške izvozne pravljice konec, če bi ostale države naredile enako ali se začele igrati z devalvacijami menjalnih tečajev ali celo uvoznih carin.

Na drugi strani pa se ZDA in Kitajska problema seveda bistveno bolj zavedata, čeprav sta glede zunanjetrgovinske pozicije v povsem različnih situacijah. Obe  priporočata globalno usklajeno fiskalno stimuliranje rasti, Kitajska je že napovedala povečanje fiskalnega deficita. Bloomberg:

Schaeuble’s stance potentially puts him in conflict with other G-20 members. Treasury Secretary Jacob J. Lew said in an interview before heading to Shanghai that the U.S. wants a more serious commitment from other G-20 nations to use monetary policy, fiscal measures and structural reforms to stoke demand. China’s finance chief said that his nation for its part will be expanding its fiscal deficit.

Ekonomska stroka je večinsko na strani mnenja, da je potrebno zagnati fiskalno stimuliranje. Prejšnji teden je OECD države članice pozval k večji uporabi fiskalne politike. Danes je to naredila tudi guvernerka newyorškega Fed Lael Brainard. Pozvala je k večji kordinaciji držav glede uporabe fiskalne politike, pri čemer bi, ob zelo nizkih sedanjih obrestnih merah, javne investicije na kratek rok dvignile povpraševanje, na dolgi rok pa potencialno rast (prek povečanja produktivnosti).

In some circumstances, however, cooperation can be quite helpful. If, for example, economies face a common challenge, coordination can communicate to markets that policymakers recognize the challenge and will work to address it. Reducing uncertainty about the direction of policy and addressing concerns about policies working at cross-purposes can boost the confidence of businesses and households. With intensified transmission effects in the vicinity of the zero lower bound, there is a risk that uncoordinated policy on its own could have the effect of shifting demand across borders rather than addressing the underlying weakness in global demand. The difficult start to the year should be a prompt for greater policy coherence and clarity. This might be a good time for policymakers to reaffirm their commitment to work toward the common goal of strengthening global demand.

Similarly, with anemic global demand and interest rates near zero, in some economies there is scope for monetary policy to be more effective with fiscal policy working in the same direction. With potential growth and nominal borrowing rates both low, public investment that increases potential in the longer run and demand in the shorter run could make an important contribution. A joint determination by policymakers across major economies to better deploy policy tools to provide support for global demand could be beneficial.

Vir: Lael Brainard, FRB

Ključna pa je usklajena globalna akcija, ki bi ob tem tudi spodbudila gotovost pri podjetjih in gospodinjstvih glede prihodnosti. Nekoordinirane politike med državami pa bi kvečjemu vodile k prenašanju povpraševanja med državami. Drugače rečeno, če se za fiskalno stimuliranje gospodarstva odločijo le nekatere države, ne pa tudi Nemčija, bodo s tem nemškim izvoznim podjetjem zgolj omogočile lagodno free-riderstvo na tujem povpraševanju. Nemci pa pri tem seveda ne želijo sodelovati. Z veseljem bodo jezdili na valu povečanega tujega povpraševanja, te usluge pa niti slučajno ne želijo vrniti.

Takšne politike se imenujejo merkantilistične in so jih države bogato uporabljale do začetka liberalizma v sredini 19. stoletja. Če pa te merkantilistične politike nadgradite z enostranskimi dejanji, kot so denima uvedba (povečanje) carinskih ovir, devalvacije lastnih valut ali zamrznitev plač, pa dobite politike “siromašenja sosedov” (“beggar thy neighbour“), ki so jih države uporabljale po začetku Velike depresije v 1930. letih. Te politike so izraz skrajno kratkovidnega egoizma držav in običajno vodijo v trgovinske ali pa čisto prave vojne med državami.

No, medtem ko imajo ostale G-20 države vsaj svoje monetarne in fiskalne politike, imamo mi to nesrečo, da si delimo monetarno unijo z Nemčijo. To namreč pomeni, da ne moremo devalvirati svoje valute, hkrati pa nam fiskalno politiko diktira Nemčija prek Bruslja. No, je še opcija, da tudi mi zamrznemo plače in skupaj z Nemci jahamo na valu tujega povpraševanja, dokler val ne bo dokončno uplahnil.

%d bloggers like this: