V soboto, zelo pozno, sem se peljal z obale. V tistem nedoločljivem melanholičnem vzdušju. Malce z razlogom, malce kar tako. Sem opazil, da me neka nedefinirana otožnost zagrabi vedno, ko se z morja odpravljam nazaj proti civilizaciji. Kar nenadoma se privleče od nekod, se razleze čez prsni koš, in nato kar ždi tam in topo pritiska. In me zagrabi, da bi poslušal kaj primernega. Počasnega. Otožnega. Neelektronskega.

Nekje sem zasejal iPod, zato sem brskal za CD-ji po vseh predalih avta. In naletel na Tinderstickse – »Waiting for the moon« (2003). Prvi takti in ubijalsko dober začetek teksta »Until the morning comes« privabijo nasmešek. Tindersticks me posrkajo in kmalu se v melanholiji počutim prijetno. Domače. Doma. Med »Sweet memory«, »Sometimes it hurts«, »Running wild« in meni najljubši »4.48 Psychosis«.

Tindesticks so eden izmed tistih zakladov, ki jih skrivajo majhne založbe kot so Glitterhouse, Beggars Banquet itd. Osebno jih dajem ob bok oziroma poslušam skupaj s Cowboy Junkies, Willard Grant Conspiracy, Walkabouts, med bolj komercialnimi pa tudi z Brucem Springsteenom na Nebraski ali Johnnyjem Cashem v kateri izmed American Recordings, Smashing Pumpkins na Mellon Collie & Infinite Sadness ali Nickom Cavevom na Kicking against the pricks.

Toda Tindersticks so skorajda nekomercialni v primerjavi z Cavevom ali Sprinsgsteenom, hkrati pa glasbeno neznansko bolj bogati. Tindersticks se ob kitarah, klavirju in orglah bogato poslužujejo predvsem godalne in pihalne sekcije – od trobente in klarineta do trombona in violine, ki jih mojstrsko obvladuje Dickon Hinchliffe. Vse skupaj pa začini od dima prežgan bariton Stuarta Staplesa. Tindesticks so od leta 1991 nanizali šest albumov, kup singlov, nekaj kompilacij. Meni kot celota najljubši je prav zadnji album »Waiting for the moon« (2003), nekako uravnotežen, morda celo tematski. Kritikom so bili ljubši »Curtains« (1995), »Simple Pleasure« (1999) in »Can our love…« (2001). Meni so na teh albumih še posebej ljube »A night in«, »Buried bones« in »Can we start again«. Ampak kot album v celoti pa poslušam le »Waiting for the moon«.

Na žalost se zdijo Tindesticks samo še zgodovina. Že spremljajoč intervju s Stuartom Staplesom leta 2005 ob fenomenalnem koncertu v ljubljanskem Cankarju je nakazoval, da se zgodba med njimi končuje, da fantje iščejo svoje poti. Staples je med tem izdal dva albuma »Lucky Dog Recordings 03-04« (2005) in »Leaving songs« (2006). Pri zadnjem pa pravi: »These are songs written on the verge of leaving the things I loved and stepping into a new unknown life, both musically and personally. I was always aware that these songs were the end of something, a kind of closing a circle of a way of writing that I started so long ago and I knew I had to move on from« (povzeto po Wikipediji).

Včasih je boleče, ko se končujejo tako lepe zgodbe kot so Tindersticks. Sometimes it hurts. Pogrešal vas bom. V tistih dolgih, samotnih, otožnih nočnih vožnjah z morja proti civilizaciji.