Pet generacij je potrebno, da se otrok revnih staršev prebije v srednji razred

Objavljena je nova, zelo zanimiva študija OECD, ki analizira socialno mobilnost po državah. Ugotavlja, da je v povprečju potrebno pet generacij, da se otrok revnih staršev prebije do povprečja dohodkov v svoji državi. Bolj preprosto rečeno, če se rodiš v revni družini, se bodo šele tvoji pra pra pra vnuki prebili v srednji dohodkovni / družbeni razred.

Toda med državami so velike razlike. V razvitih državah je dohodkovni status staršev manj pomemben za prihodnost otrok kot v nerazvitih. Znotraj skupine najbolj razvitih držav pa je socialna mobilnost največja v državah z najmanjšo stopnjo neenakosti. Denimo v Skandinavskih državah se otroci revnih staršev prebijejo v srednji razred v času zamenjave 2 do 3 generacij, v ZDA, V. Britaniji, Švici in Franciji pa je za to potrebno 5 do 6 generacij. Torej za tvoj bodoči dohodkovni status ni dovolj, da se rodiš v razviti državi, pač pa tudi, v kateri razviti državi se rodiš in v katerem dohodkovnem razredu so tvoji starši. V Skandinavskih državah je pomen dohodkovnega statusa staršev najmanj pomemben.

https://i2.wp.com/www.oecd.org/els/soc/1-5%20generations.png

Vir: OECD

Študija OECD še ugotavlja nekaj zanimivih dejstev:

  1. Socialna mobilnost navzgor pri ženskah je manjša kot pri moških, torej ženske težje pobegnejo iz prekletstva revščine kot moški. Njihova mobilnost navzdol pa je večja, k čemur največ prispevajo ločitev in rojstvo otrok ;
  2. Socialna mobilnost je bolj “lepljiva” na vrhu dohodkovne lestvice kot na dnu, torej bogati težje zdrsnejo navzdol po dohodkovni lestvici, k čemur pripomorejo družinska tradicija (polovica potomcev menedžerjev tudi sama konča v tem poklicu) in dedovanje premoženja;
  3. Socialna država (neto socialni transferji) so ključni pri preprečevanju, da posamezniki zdrsnejo po dohodkovni lestvici navzdol;
  4. Pri socialni mobilnosti nazvgor pa so ključne spremembe v dinamiki  statusa posameznikov na trgu dela, k čemur največ pripomore izobraževanje;
  5. Velika dohodkovna neenakost je eden izmed ključnih dejavnikov manjše socialne mobilnosti, saj nižja stopnja redistribucije v državah z večjimi dohodkovnimi razlikami preprečuje revnejšim, da bi se povzpeli po socialni lestvici. Hkrati pa velika neenakost revnejšim ne omogoča dostopa do enako kvalitetnih šolskih in zdravstvenih storitev, ki so ključ, da lahko razvijejo svoje potenciale in se povzpnejo po dohodkovni in socialni lestvici;
  6. Velike razlike v socialni mobilnosti med državami so znak zelo različnih politik, ki jih imajo države, in sicer tako glede redistribucije dohodkov (prek davkov in socialnih transferjev) kot glede omogočanja enakih možnosti dostopa do šolskih in zdravstvenih storitev.  Ergo, ključ za spodbuditev socialne mobilnosti so spremembe v politikah držav glede redistribucije in dostopa do šolskih in zdravstvenih storitev. Bolj preprosto rečeno, če želimo, da revnejši trajno izboljšajo svoj dohodkovni status, potrebujemo bolj progresivne davke, več socialnih transferjev in prost dostop do enako kvalitetnih šolskih in zdravstvenih storitev.
%d bloggers like this: