Najprej disclaimer: nisem član Levice, niti podpornik in na volitvah nisem volil za Levico (čeprav bi najbrž zanjo volil, če bi bil na dan volitev v Sloveniji). Sem pa na podlagi številnih interakcij z različnimi parlamentarnimi strankami v preteklem mandatu uspel sestaviti profil posameznih strank v njihovem konkretnem delovanju in ne zgolj v leporečenju pred kamerami. In tukaj si je Levica s svojo pokončnostjo, analitičnostjo in doslednostjo pridobila moje simpatije. In na tej osnovi sem glede Levice napisal nekaj tvitov v času po volitvah.
Zanimivo je, da si je status ekstremista v slovenskem političnem prostoru prislužila stranka Levica, ne pa SDS in NSi. Čeprav ima Levica, kar se tiče občutljivih političnih tem (odnos do tujcev, odnos do istospolno usmerjenih, stališče glede legalizacije mehkih drog, odnos do zgodovine), bistveno bolj odprta, tolerantna in sodobna stališča. Da ne govorimo o ključnih razvojnih in socialnih vprašanjih, kjer ima Levica bolj konstruktivna, realnosti prilagojena in dolgoročno naravnana stališča od SDS in NSi, ki znata kot papagaja ponavljati zgolj “privatizacija, znižanje davkov in zmanjšanje javnega sektorja“.
Spodaj je nekaj poudarkov iz odgovorov na vprašanja iz Siol.net glede mojega videnja vloge Levice v morebitni prihodnji levosredinski koaliciji.
- Na Twitterju ste nedavno zapisali, da brez Levice ne bo vlade. Zanima me, kaj bi sodelovanje Levice v Šarčevi vladi po Vaši oceni pomenilo za vzdržnost javnih financ, za nujno potrebne reforme in za razvoj slovenskega gospodarstva?
To, da brez Levice ne more biti vlade, je dejstvo, posledica aritmetike volilnih rezultatov. Levosredinska koalicija ne more sestaviti (večinske) vlade brez Levice, mešane ali desnosredinske vlade pa objektivno niso možne. Z Janezom Janšo nihče pri zdravi pameti iz sredine ali levice ne more iti v vlado, ker bi zanj to pomenilo pokop na naslednjih volitvah, če bi že pristali na to, da gredo v vlado z nekom, ki ima ekstremistična politična stališča in ki je s sovražnim govorom povsem zastrupil politično ozračje v državi.
Ne razumem, zakaj bi predvolilna stališča Levice kakorkoli močno vplivala na položaj javnih financ in kakšne reforme bi Levica lahko zavrla. Kot veste, je za vse ukrepe treba najprej narediti analizo njihovih učinkov in se nato na tej osnovi znotraj koalicije odločiti za njihovo izvedbo ali ne. Glede razvoja gospodarstva pa je v prejšnjem mandatu Levica, po mojih izkušnjah z večino strank v parlamentu, imela še najbolj zdrave poglede. Za razliko od denimo SMC, ki je bila izrazito protirazvojno nastrojena.
Levica lahko v vladi služi kot ustrezen korektiv proti preveč enostranskim, kapitalu in tujim interesom naklonjenim ukrepom, katerim se je evropska in ameriška levica v zadnjih dveh, treh desetletjih povsem priklonila. Ne pozabite, da je času intenzivne globalizacije, ki je samo po letu 2001 (vključitev Kitajske v WTO) odnesla po 3.5 milijona industrijskih delovnih mest v tako v ZDA kot v EU, leva politična opcija povsem zapustila interese delavskega razreda in na izgubo delovnih mest odgovorila z ukrepi za večjo fleksibilnost trga dela, kar je položaj tistih, ki so bili neposredno prizadeti z globalizacijo z izgubo delovnih mest, ali posredno prizadeti s stagnacijo plač tudi v storitvenem sektorju, še poslabšalo. Ameriška in evropska levica sta z udinjanjem interesom velikega kapitala zapustili interesa delavskega razreda oziroma tistih na dnu dohodkovne lestvice in ta prostor je zasedla desnica s sedanjim ekstremističnim populizmom, ki najbolj prizadete v tem procesu nagovarja z neuresničljivimi obljubami glede povratka izgubljenih delovnih mest in s sovražnim odnosom do tujcev kot krivcev za njihovo mizerijo. Vzpon desnega populizma je posledica kapitulacije leve politične opcije pred interesi velikega kapitala.
- Nekateri domači ekonomisti ideje Levice o takojšnjem zvišanju minimalne plače in dvigu minimalne pokojnine za polni delovni čas označujejo za tvegane oziroma nevarne? Se strinjate s takšno oceno ali jo zavračate?
Kot že rečeno, za vse ukrepe je treba narediti predhodne analize in dolgoročne simulacije njihovih učinkov. Pozitivne in potencialno negativne. Enako bi bilo treba oziroma bo treba, če bo prišlo do levosredinske koalicije, narediti tudi pri teh dveh ukrepih. Oba ukrepa sta dolgoročno smiselna, saj oba zmanjšujeta revščino in izboljšujeta dohodkovni položaj tistih z najnižjimi dohodki, dvig minimalne plače pa sili podjetja k prestrukturiranju v smeri višje dodane vrednosti in tehnološko bolj intenzivnih proizvodov. Seveda pa je pa treba oboje opredeliti kot dolgoročni cilj in začrtati trajektorijo, kako s postopnimi ukrepi to željeno raven minimalne plače in minimalne pokojnine doseči.
- Kako trd oreh bo v primeru koalicijskih pogajanj med Šarčevim peterčkom strank na eni in Levico na drugi strani predstavljalo vprašanje privatizacije. Šarčeva stran je naklonjena nadaljevanju privatizacije, medtem ko se Levica zavzema za zaustavitev privatizacije.
Kakšna privatizacija? Razen NLB je privatizirana večina podjetij, katerih privatizacija je smiselna. Ostale državne naložbe, ki so strateške oziroma pomemebne narave, je v skladu z načrtom odhajajoče vlade treba premakniti v Demografski razvojni sklad, njihove dividende pa investirati v nove naložbe (vrednostne papirje, deleže v dobrih domačih in tujih podjetjih) in tako dolgoročno povečati sklad za pokojnine generacij, ki se bodo v prihodnosti upokojile. Kar se tiče portfeljskih naložb, pa jih vlada seveda lahko proda kadarkoli bo primeren trenutek na trgih. Ne vidim, v čem bi stališča Levice bistveno odstopala od stališč odhajajoče vlade oziroma njenih treh strank SMC, SD in Desus. Razen morda glede privatizacije NLB. Toda tudi tukaj se da s pametno prodajno strategijo prek IPO, ki bi vključeval prodaje domačim subjektom, pravnim in fizičnim osebam, doseči cilje, da NLB ostane pretežno v domači lasti oziroma da ne pride pod kontrolo velikih finančnih skladov.
- Na Twitterju ste med drugim zapisali, da ni nujno, da je NSi bolj sprejemljiva za Šarca kot Levica. Zakaj delite to mnenje in ali je koalicija v sestavi LMŠ, SMC, SD, DeSUS, SAB in Levica po Vaši oceni lahko koalicija, usmerjena v razvoj, napredek, reforme in preboj Slovenije na nekaterih področjih?
V prejšnjem mandatu sem silom prilike moral sodelovati oziroma komunicirati z večino parlamentarnih strank. Moram povedati, da so bili v Levici daleč najbolj kooperativni, analitični in z dolgoročno vizijo. Poglejte samo primer drugega tira, kjer je bila NSi proti gradnji oziroma zagovarjala lunatično, disneylandovsko varinto tira z vleko skozi strmi predor, ki nikjer v svetu še ni bila tehnično preizkušena. Če bi prejšnja vlada temu nasedla, bi se še najmanj 10 let ukvarjali z analizami tehnične izvedljivosti nove trase, nakar bi ugotovili, da ni izvedljiva, s čimer bi izgubili več kot 10 let. V vmesnem času bi nas z obvozom okrog Slovenije prehiteli Italijani in Avstrijci, Luka Koper pa bi začela hirati zaradi izboljšanja konkurenčnega položaja italijanskih severnojadranskih luk. NSi je s svojimi nepremišljenimi stališči dejansko delala v korist Avstrije in Italije in v škodo slovenskega gospodarstva. Nasprotno je bila Levica konstruktivna in se je zavzemala za gradnjo drugega tira po sprejeti trasi, vendar po reviziji investicijskega načrta z znižano ceno in seveda brez vključitve Madžarske v finančno konstrukcijo, kar je zaradi 4-krat dražje cene madžarskega kapitala čista kraja slovenskih davkoplačevalcev. Da ne govorimo o drugih koncesijah Madžarski (oddaja dela luških kapacitet oziroma zemljišč v področju širitvenega načrta Luke Koper, prednostna obravnava madžarskih gradbenikov in prednostni status madžarskega železniškega operaterja).
Kar se tiče reform, pa je treba biti bolj določen, katere reforme imate v mislih. Vsekakor so potrebni popravki davčnega sistema, zdravstvenega in pokojninskega sistema, vendar se da željene cilje doseči postopoma s popravki obstoječega sistema. Vsak sistem v državi je treba postopno prilagajati novim razmeram, demografskim spremembam in v skladu z novimi spoznanji. Mislim, da Levica tukaj nima odklonilnih stališč do tovrstnih popravkov posameznih sistemov, prav tako ne glede tehnološkega preboja, kjer so potrebne spremembe morda še največje.
Kar se tiče same levosredinske koalicije s šestimi ali petimi strankami (brez Desusa), bo to seveda zelo naporna koalicija, ker bo težko najti skupne imenovalce, še težje pa oblikovati skupne politike. Bo pa to pomenilo več gledanja pod prste eden drugemu, manj “kraje” javnega denarja, manj kadriranja po politični liniji, kot je to v primeru koalicij z manjšim številom strank ali eno dominantno stranko (SMC ali SDS), kjer si hitro po politični liniji razdelijo resorje, vpliv in kadrovska mesta.
Morda je takšna široka koalicija celo priložnost, da končno poštimamo sistem korporativnega upravljanja podjetij v državni lasti in namesto politično nastavljenih katastrofalno slabih kadrov v SDH upravljanje prepustimo stroki.
DAMIJAN blog 
Saj naprej nisem mislil napisati, da se kar strinjam z napisanim. Oziroma z vsemi, kjer sem malce razpredal o politiki, ko sem omenil levico, so se vsi samo zgrozili, češ da nimajo pojma in podobno. Skratka levica je demonizirana.
Vzrok, da sem se odločil za komentiral, je ta čivk “Predstavljajte si njihove rezultate pogajanj za evropski proračun, migrantske kvote, sedeže evropskih institucij, mejna in druga odprta vprašanja s Hrvaško…” letošnjega relativnega zmagovalca volitev. Namreč to je alternativa.
P.S. Škoda da Hrvati niso zmagali v finalu.
Všeč mi jeVšeč mi je
Kot veste, je za vse ukrepe treba najprej narediti analizo njihovih učinkov in se nato na tej osnovi znotraj koalicije odločiti za njihovo izvedbo ali ne.
A se vam ne zdi,da je delati aanalize šele,ko stopiš v vlado malo pozno?Če nekdo vztraja na svojih stališčih o povečanju plač in pokojnin(s čimer se bi vsekakor srinjal),bi moral že,ko predstavi svoj program,predložiti tudi vse analize,ki bi volivce prepričale o tem,dati glas njim ali ne.Če je kdo populist,je to pravgotovo Levica.Ljudem z najnižjimi dohodki in pokojninami je to seveda zelo všečna napoved(dvig),vendar se nihče ne vpraša,od kod vzeti denar.Seveda je edina opcija,kako priti do denarja,brez novih kreditov,povečanje davkov.
Všeč mi jeVšeč mi je
Predvidevam, da vsaka stranka dela kakšno analizo. Da ima člane in simpatizerje, ki znajo kaj povezati in malo spraviti čez excel. Ampak to je še vedno nabor podatkov, ki jih je potrebno preverjati in osvežiti z vsemi podatki, ki jih imajo na voljo vladne službe – medtem ko neposrednega dostopa do njih brez sedenja v vladnih službah ni.
V tem kontekstu je treba brati to, da se pred odločitvijo delajo dodatne analize.
O populizmu? Zahteve za višje minimalne plače, ki omogočajo, da ljudje lahko plačajo položnice je za vas populizem?
Kako pa potem definirate neprestano svarjenje pred “nevarnostjo imigrantov”, pa laganjem o izgredih med imigranti (pa se izkaže, da si je vse skupaj izmislila strankarska televizija)? Pa kako potem definirate spodbujanje ljudi, da so nestrpni?
Všeč mi jeVšeč mi je
Tudi pri meni je Levica s svojo pokončno držo v prejšnji sestavi parlamenta, s konsistentnim predvolilnim programom in načelnostjo v predvolilni bitki, pridobila simpatije. Kar nekako žal mi je, če bo pristopila k “nenačelni” koaliciji levosredinskih strank, katerim gre predvsem za stolčke in ne za načela. V tej koaliciji bo nedvomno izgubila svojo čistost, pa tudi za vsakodnevne probleme vladanja ne vem, če ima dovolj izkušenj in znanj.
Kar se tiče njenih usmeritev, pred katerimi razni dušebrižniki razširjajo strah in paniko, se jih da preračunati in nekateri smo to že naredili. In rezultat teh izračunov je pozitiven, nekaj podobnega zmoremo in še koristi nam prinesejo. Pod pogojem, seveda, da so na oblasti kompetentni ljudje, ki ne bodo mislili samo na svoj žep, kar bo težje zagotoviti.
Ambiciozni program odprave revščine in okrepljenih vlaganj v izobraževanje, razvoj in infrastrukturo (kar naj bi prineslo do leta 2030 izenačitev našega BDP s povprečnim v EU – sedaj smo nekje pri 84%) bi nas stal v davkih in prispevkih največ 40% BDP, kar je 3% več, kolikor sedaj zberemo in je točno povprečje EU (Skandinavci, po katerih se radi zgledujemo, poberejo z davki še več, okoli 50% BDP). Seveda bi do tja prišli postopoma, najhitreje v celem štiriletnem mandatu naslednje vlade.
Podrobneje smo ukrepe razdelovali na tem blogu, pod naslovom Strategija razvoja Slovenije, zainteresirani si jih lahko ogledajo, za primerno stimulacijo jih sami še obdelamo.
Naj navedem samo ukrepe proti revščini, kar je v javnosti najbolj izpostavljen (in kritiziran) del programa Levice. Da bi revščino spravili na minimum preko dviga minimalne plače za 100 evrov, dviga minimalnih pokojnin za polno delovno dobo na okoli 600 eur in podaljšanje veljavnosti dviga socialne pomoči na okoli 400 eur mesečno, bi rabili v enem letu okoli 250 mio eur oz. 0,55% BDP. Samo letos bo v proračunu okoli 450 mio viška v primerjavi s sprejetim proračunom (za 1% BDP), tako da bi kaj takega lahko izvedli že letos brez nevarnosti za javne finance in brez povečanja davkov (vendar brez zmanjševanja le-teh, kar večina politikov všečno obljublja).
Vendar, vse skupaj, tudi bodoča koalicija, je pod velikim vprašajem. In to bo tako, dokler v naši politiki ne bo prevladal razum in strokovnost nad pohlepom, oblastiželjnostjo, fovšijo, strahom in drugimi primitivnimi nagoni, ki na žalost prevladujejo.
Všeč mi jeVšeč mi je
Gospod Babič. Glede na vaš prispevek o tem, da bi lahko kar nekaj presežka iz proračuna namenili socialnim potrebam državljanom, ki tvegajo revščino, bi vas rad prosil za vaše mnenje glede mojega zornega kota na to dilemo.
Če se spomnim na Janševo vlado 2004-2008, tik pred gospodarsko krizo. je bil sprejet dogovor s sindikati javnega sektorja za znaten dvig plač. V tem času, če imam prav, so se v ZDA že spoprijemali z gospodarsko krizo, ki se je v roku enega leta preselila tudi v Evropo in k nam. Takrat pa je naenkrat stopil v veljavo ZUJF, ki se je zavlekel še globoko v čas gospodarske rasti po že preživeti krizi. S tem, da smo bili kot država v času prejšnje gospodarske krize še finančno dovolj dobro postavljeni, da smo si lahko privoščili krepko zadolževanje, da bi omilili posledice krize.
Ravno zdaj je čutiti tudi prve znake gospodarskega ohlajanja, indeks gospodarske klime za ta mesec je nižji na mesečni ravni in na letni ravni (http://www.stat.si/StatWeb/News/Index/7565). Morda nas nova gospodarska kriza že čaka za vogalom, morda je to samo začasni pretres in bo kriza prišla šele čez nekaj let. Tega ne vemo, verjamem pa, da je potrebno biti nenehno na preži in da je previdnost na mestu.
Moje mnenje je, da bi se rezerve za čase “suhih krav” oblikovati še v času predhodnega obdobja “debelih krav”. Tu me zanima vaše mnenje, kako bi se bi bilo najbolje pripraviti za prihodnji gospodarski zlom, kadarkoli bo že prišel. Država finančno ni tako močna oz. nima takšnih dobrih temeljev za dokaj lagodno preživetje krize, kot jo je imela v pretekli krizi (npr. višina javnega dolga).
Sam menim, da bi ta proračunski presežek, ki ga vi vidite v razdeljevanju socialno najšibkejšim državljanom, bilo morda bolje nameniti ukrepom, ki bi ob morebitnem nastopu nove krize preprečili ali vsaj omilili udar krize, morda ravno med socialno ogroženimi.
Bi ga morda lahko investirali v podporo razvojno in znanstveno industrijo in projekte, ki bi nam lahko dolgoročno dvigovali dodano vrednost dela, storitev in izdelkov, ki imajo konstantno ali povečano povpraševanje ne glede na gospodarsko stanje?
v mislih imam kakršnekoli investicije, ki bi dolgoročno prinesle večjo finančno stabilnost državi in državljanom ob morebitnem nastopu nove gospodarske krize.
Hvala za odgovor!
Všeč mi jeVšeč mi je
Pa saj niste resni. Več parol o izstopu iz NATA in grozljivosti trgovinskih sporazumov boste našli samo še pri Trumpu. Dejstvo, da SDS ni nič drugačna, ni argument!
Problem pri jahanju idealističnih valov je, da je stik z realnostjo (“zaveze” in “zahteve”, domače in tuje) precej boleč.
Sociala je v Sloveniji eno najbolje delujočih področij (tudi v svetovnem merilu – npr. neenakost) in da bi počasi fokus lahko usmerili tudi kam drugam. (Opomba za vse, ki svet vidijo črno-belo: nisem napisal, da je vse idealno). Bojim se, da eksodusa mladih (ki ne bodo delali za minimalno plačo) Levica nima namena reševati.
Všeč mi jeVšeč mi je
Moj optimizem, da smo sposobni do leta 2030 doseči povprečje razvitosti EU, sloni na dejstvih in nekaj pretpostavkah.
Dejstvo je, da smo Slovenci bolj sposobni, kot si sami o sebi mislimo. To potrjujejo kvaliteta izobraževalnega sistema, kjer smo v evropskem vrhu in zanimanje tujcev za naše znanje. Zato Nemci in Japonci pospešeno investirajo v proizvodne firme pri nas. Ali veste, da smo po tehnoloških start-upih eni vodilnih v Evropi? To vedo Američani, ki jih v glavnem pokupijo nam pred nosom. Le domači politiki tega ne vidijo.
In tu smo pri glavni predpostavki – naš potencial lahko iskoristimo le, če bomo imeli pametne voditelje. Zaenkrat temu ni tako. Ali veste, da je glavni kandidat za predsednika vlade imel v srednji šoli šest popravcev iz matematike in fizike? Ali da je drug glavni kandidat bolestno samoljuben in nesposoben timskega dela?
Pa še nekaj drugih dejstev:
– naše gospodarstvo raste dvakrat hitreje, kot je povprečje EU
– zadolženost države ni več kritična – proračun ima 6 mrd likvidnostne rezerve, to je za dve leti odplačila dolga,
– letno ustvarjamo za 7,5% BDP – 3 mrd EUR plačilno bilančnega viška (v tem smo primerljivi z Nemčijo, s katero imamo tudi višek)
– delež BDP, mi ga namenjamo za socialo – pokojnine, zdravstvo, socijalne, družinske in druge transferje prebivalcem, so za 2,5 % BDP manjši, kot je povprečje v EU
Še bi lahko navajal številke (naj jih najdejo kritiki, da bodo njihove navedbe utemeljene na dejstvih in ne na floskulah), pa bom raje zaključil:
Smo dovolj sposobni in bogati, da obenem odpravimo revščino in pospešeno investiramo v tehnološki preboj, samo pametno vlado si moramo izbrati.
Všeč mi jeVšeč mi je
Še dva konkretna odgovora:
– g. Pogačnik sprašuje, “kako se pripraviti na prihodnji gospodarski zlom”.
Na dva načina, prvi je običajni, z “dnarjem u štumfu”, ki ga zagovarjajo računovodje, tudi naš fiskalni svet in MF, (vendar ima ta omejen domet, ker duši vse ostalo), drugi je razvojni, ki naj bi preko dviga tehnološke ravni gospodarstva bistveno povečal njegovo mednarodno konkurenčnost.
Glede prvega načina smo po moje že dosegli optimum – imamo likvidnostno rezervo v B bilanci proračuna za odplačilo vseh dolgov, ki zapadejo v naslednjih dveh letih, vsakoletni plačilno bilančni višek v višini 3 mrd, skupni dolg (javni in zasebni) države je 8 mrd oz. 18% BDP, tako da bomo v treh letih neto kreditorji tujine.
V tej situaciji namenjati vse razpoložljive likvidnostne/davčne vire za zmanjševanje državnega dolga ob hkratnem zniževanju davkov in javnega sektorja, kar zagovarja desnica, delodajalci in večina naših finančnikov v vladi, bi bilo zelo kratkovidno, da ne rečem katastrofalno, saj bi si tako onemogočili izvesti razvojno prestrukturiranje.
Če obdržimo približno isto davčno breme ali ga za odstotek celo dvignemo (kar si v konjunkturi lahko privoščimo) in investiramo v razvoj in raziskave kakih 1,5% BDP in infrastrukturo – 2. tir, tretja razvojna os, HE na Savi, obnova elektroenergetskega omrežja, digitalizacija, še kakšnih 1,5% BDP letno, si pridobimo v naslednjih štirih letih pred ostalimi konkurenčno prednost, ki bo v naslednji krizi bistvena za preživetje in dohitevanje razvitejših. Je pa taka razvojna politika strokovno zahtevna in med obstoječimi politiki ne vidim takih, ki bi to zmogli. Samo spomnite se Cerarjevega mrcvarjenja 2. tira in zmanjševanja javnih sredstev za RR. No, tu je Levica bistveno jasnejša.
Če pa bo prišla kriza prej, bomo najprej s finančnimi rezervami v prvih dveh letih ublažili prve udarce, z investicijami v infrastrukturo spodbujali domače povpraševanje, takrat bi tudi znižali davke, da spodbudimo končno potrošnjo. Skratka, ravnali bi proticiklično. Sedaj, v konjukturi vzpodbujati končno potrošnjo z zniževanjem davkov in prispevkov, kar zagovarja desnica in podjetniki, je skregano z ekonomsko pametjo in samo po sebi govori o njihovi (nes)pameti.
Še odgovor g. Virantu:
Prva dva odstavka sta kar neko nalaganje brez dejstev, kar ni v stilu tega bloga, raje se s takim pisanjem oglasite na kakšen Požarreport.
Tako bom odgovoril samo na tretji odstavek:
“Socijala je eno od najbolje delujočih področij” – povejte to 260.000 Slovencem, ki živijo pod pragom revščine. Jaz jemljem ustavno načelo socijalne države dobesedno, sploh pa si odpravo revščine lahko privoščimo brez posebne škode, kar sem z izračunom pokazal. To od nas zahteva že etika, če ne že ekonomija (povečanje domače potrošnje). Ali pa ste vi Eden tistih, ki bi vse drugačne, emigrante, reveže, geje in podobne najraje zaprl v lager in skuril na grmadi?
“Eksodus mladih” – s povečanim vlaganjem v izobraževanje in RR ter tehnološke start upe bi zaposlili mlade strokovnjake, da jim ne bi bilo treba uhajati v tujino. To podpira tudi Levica.
Všeč mi jeVšeč mi je
Gospod Babič, zahvaljujem se vam za poglobljen odgovor. Nisem si predstavljal, da je država res v takšni blaginji, kot navajate. Žal mi je le, da se zaenkrat tega še ne pozna pri vseh državljanih.
Morda se še kar nekaj časa ne bo, v kolikor imate prav glede kvalitete naših politikov, kljub močni konjunkturi.
Všeč mi jeVšeč mi je
Že nekaj let dokaj redno prebiram te strani, oglasil pa se do pred kratkim nisem nikoli. Najprej bi vas pohvalil in se vam zahvalil za zanimivo branje . Si pa pridržujem pravico bralca do oblikovanja lastnega mnenja in čisto vsega, kar je tu napisanega, ne jemljem kot suho zlato. Navijaštva do Levice je na teh straneh precej (načeloma me ne moti, vseeno pa sem potihoma upal, da bo po volitvah tega malo manj). Sam tega navdušenja ne razumem, niti se mi argumentacija ne zdijo pretirano prepričljiva. Žal je tudi tu vseprisotno črno-belo videnje stvari zato nekaj pojasnil: če mi Levica ni všeč, to ne pomeni, da mi je všeč SDS. Če mi Levica ni všeč, to ne pomeni da nimajo prav glede 2. tira. Če mi Levica ni všeč, to ne pomeni, da je vse kar napišem, neumnost…. Do sedaj sem bil mislil, da je binarno razmišljanje v domeni informatikov.
Mogoče samo nekaj najbolj očitnih pomislekov glede Levice. Ob obisku njihove strani človek res ne dobi občutka sodelovanje, odprtosti in strpnosti (vsaj jaz stisnjenih pesti in krempljev tako ne razumem). Gospodarske reference niso v prvem planu, reference iz lokalne politike ravno tako, mednarodna politika je prej razdiralna kot povezovalna…
Še komentar na pisanje g. Babiča. V komentarjih naprej naštejete številke in »dejstva«, da smo na pravi poti. Zakaj potem potreba po radikalizaciji? Menim, da so skrajna desna in skrajna leva stališča zgrešena in je je optimalna srednja pot (čimbolj mavrična, ker svet vidim v barvah). Rad bi tudi opozoril na Godwinovo pravilo, ki se je potrdilo tudi na teh straneh. Mislim, da ni potrebe po žaljenju drugače mislečih.
Všeč mi jeVšeč mi je
Spoštovani g. Virant,
Vaše pisanje sem kritiziral, ker je premalo konkretno in podaja ocene na podlagi všečnosti. Edina približno konkretna navedba je, da “bi lahko počasi usmerili fokus tudi kam drugam”.
Torej kam, s koliko denarja in kaj bi s tem dosegli? To napišite, pa bova imela temo za pogovor.
Všeč mi jeVšeč mi je