Art of deal, Trump v. Juncker style

Kdor je kdaj videl Jeana Claudea Junckerja v akciji – v pogajanjih, ga ne more preveč začuditi, da če kdo, lahko on Trumpa pripelje do kompromisa. Juncker je (zanemarimo tukaj njegove luksemburške davčne posle in zasebne razvade od žensk do pijače) res dober pogajalec. Trumpa je tokrat prepričal s preprostimi kartami z nekaj ključnimi  številkami, s katerimi je Trumpu osnovnošolsko ponazoril, kaj bi pomenila eskalacija trgovinske vojne med gospodarskima velesilama. Art od deal po Junckerjevo:

Mr. Juncker grabbed the opportunity to argue that both sides need to refrain from further punitive tariffs or they would foolishly harm themselves.

“If you want to be stupid,” he told Mr. Trump, “I can be stupid, as well.”

Backing up his points, Mr. Juncker flipped through more than a dozen colorful cue cards with simplified explainers, the senior EU official said. Each card had at most three figures about a specific topic, such as trade in cars or standards for medical devices.

“We knew this wasn’t an academic seminar,” the EU official said. “It had to be very simple.”

Nadaljujte z branjem

Levica kot politični nebodigatreba, vendar brez nje ne bo vlade

Najprej disclaimer: nisem član Levice, niti podpornik in na volitvah nisem volil za Levico (čeprav bi najbrž zanjo volil, če bi bil na dan volitev v Sloveniji). Sem pa na podlagi številnih interakcij z različnimi parlamentarnimi strankami v preteklem mandatu uspel sestaviti profil posameznih strank v njihovem konkretnem delovanju in ne zgolj v leporečenju pred kamerami. In tukaj si je Levica s svojo pokončnostjo, analitičnostjo in doslednostjo pridobila moje simpatije. In na tej osnovi sem glede Levice napisal nekaj tvitov v času po volitvah.

Zanimivo je, da si je status ekstremista v slovenskem političnem prostoru prislužila stranka Levica, ne pa SDS in NSi. Čeprav ima Levica, kar se tiče občutljivih političnih tem (odnos do tujcev, odnos do istospolno usmerjenih, stališče glede legalizacije mehkih drog, odnos do zgodovine), bistveno bolj odprta, tolerantna in sodobna stališča. Da ne govorimo o ključnih razvojnih in socialnih vprašanjih, kjer ima Levica bolj konstruktivna, realnosti prilagojena in dolgoročno naravnana stališča od SDS in NSi, ki znata kot papagaja ponavljati zgolj “privatizacija, znižanje davkov in zmanjšanje javnega sektorja“.

Spodaj je nekaj poudarkov iz odgovorov na vprašanja iz Siol.net glede mojega videnja vloge Levice v morebitni prihodnji levosredinski koaliciji.

Nadaljujte z branjem

Slovenija kot evropska davčna oaza pri davku na dobiček

Bine Kordež

Davčna obremenitev plač je verjetno ena najbolj pogostih tem s področja ekonomije v naši državi, precej bolj redka pa je diskusija o davku na dobiček oz. davku od dohodka pravnih oseb, kot se uradno imenuje. Če je pri obdavčitvi plač v Sloveniji dokaj poenoteno stališče o previsokih obremenitvah, pa pri davku na dobiček temu ni tako. Precejšen del politike ter tudi strokovnjakov namreč ocenjuje, da so davčne stopnje na dobiček v Sloveniji relativno nizke in zagovarja določen popravek navzgor. Na drugi strani pa imamo seveda tudi veliko zagovornikov obstoječe obdavčitve, seveda s podporo podjetniškega sektorja. Ti so mnenja, da davčna obremenitev kapitala v Sloveniji ni tako nizka in da bi zvišanje davčnih stopenj poslabšalo konkurenčnost našega gospodarstva. Zato je zanimivo pogledati, kje smo pravzaprav s obdavčitvijo glede na druge države EU ter tudi razmere v svetu.

Nadaljujte z branjem

Gledamo bodočo predsednico ZDA?

Alexandria Ocasio-Cortez je glede na karizmo in vloženo energijo očitno prihodnost ameriške demokratske stranke. Po Kongresu jo čaka pot na naskok na Belo hišo.

Vesel sem, da je združila moči z Bernijem Sandersom. Dva progresivca, ki lahko reformirata ameriški kapitalizem in ga naredita bolj humanega.

Častimo samo zadnjega v vrsti ali perverznost fenomena ‘Zmagovalec pobere vse’

Noah Smith se je v threadu lotil hitre analize fenomena, da v primeru znanstvenih ali uporabnih tehnoloških odkritij zasluge priznamo samo zadnjemu (zadnjim) v vrsti in da ta zadnji “zmagovalec” pobere vse zasluge, zgodovinski ugled in denar. Tiste v dolgi verigi pred njim, ki so dodajali ključne invencije, ki so na koncu pripeljale do velikega odkritja, pa zgodovina prezre. Pri čemer pa tukaj ne gre za tipične “vodonosce” kot pri kolesarskih ekipah, pač pa za enakovredne znanstvenike in izumitelje, katerih edina pomanjkljivost je, da niso imeli te sreče, da bi dodali piko na i pri odkritju, pač pa so trdo delali pri postavljanju i-ja.

Zgodba, ki je nihče noče slišati: Krivec za globalno volatilnost in finančne krize je prost pretok kapitala

O tem sem že nekajkrat pisal: v obdobjih, ko so bili finančni tokovi mednarodno najbolj liberalizirani, so bile finančne krize najbolj pogoste, njihova globina pa največja. V zadnjem stoletju je edino obdobje, ki je bilo praktično brez finančnih kriz, v letih med 1945 in 1973. Takrat, v tem brettonwodskem času, so bile v veljavi ovire za mednarodne tokove kapitala.

Za razliko od liberalizacije trgovine (s proizvodi in storitvami) nosi liberalizacija finančnih tokov s seboj (finančni) pomemben virus – ki se imenuje pohlep. Kapital dere tja, kjer so donosi največji, in to v nezmernih količinah, slepo kot čreda. In napihne vse balone. In ko se pojavijo znaki ohlajanja donosov, kapital pobegne na vrat na nos, slepo kot čreda, in za seboj pusti opustošenje. Baloni počijo. Če želiš biti varen pred finančno okužbo, moraš zapreti meje pred tem finančnim virusom. Ali / in regulirati moraš nosilce tega virusa – finančno industrijo.

To je zgodba, ki je nihče noče slišati, še najmanj pa ponosni arhitekti tega liberaliziranega globalnega finančnega modela. Glejte spodaj.

Nadaljujte z branjem

%d bloggers like this: