Zgražanje glede večinskega deleža podpovprečno plačanih in prekletstvo statistike

Bine Kordež

Podatek, da v Sloveniji skoraj dve tretjini zaposlenih prejema plačo pod povprečjem, sproža veliko zgražanja nad razmerami in pozivov za spremembo takšnega stanja. Pri tem se pogosto navaja, kako so bile razlike med plačami nekdaj drugačne, plače torej bolj “pravično” razdeljene. Kakor sicer ni nobenega dvoma, da mora biti cilj zviševanje plač vseh zaposlenih ter povečanje blagostanja državljanov, pa moramo vseeno sprejeti, da bo delež zaposlenih s prejemki pod povprečno plačo (na žalost) tudi naprej okoli 60 %. Ker so plače navzdol omejene, bo distribucija plač takšna, da bo delež zaposlenih s plačo pod povprečjem vedno krepko nad polovico. In čeprav se mogoče ne boste strinjali, takšen delež je bil tudi v sedemdesetih in osemdesetih letih, ko imamo v zavesti bolj “enakopravno” porazdelitev plač. Tega podatka seveda nihče ne pozna, niti se ni o tem govorilo, po občutku pa je možno sprejemati različne (všečne) zaključke.

Na začetku moram opozoriti, da je pri spremljanju višine, kaj šele strukture plač, kar nekaj težav oz. različnih načinov izračuna. Statistični urad objavlja seveda redni mesečni podatek o povprečni bruto in neto plači v Sloveniji in ta se uporablja v vseh statičnih analizah ter ocenah gibanja življenjskega standarda (uporablja se tudi kot osnova za npr. dvig pokojnin ali usklajevanje raznih drugih prejemkov). A to povprečje plač se izračunava samo na osnovi plač zaposlenih pri pravnih osebah (podjetjih, javnih zavodih). Teh je trenutno blizu 700 tisoč, a potem imamo še okoli 140 tisoč zaposlenih pri fizičnih osebah in samostojnih podjetnikov ter še preko 100 tisoč ljudi v razni drugih oblikah zaposlitve. Njihovi prejemki so praviloma precej nižji in niso zajeti v izračun povprečne plače. Povprečna plača zaposlenih pri fizičnih osebah je glede na državno povprečje nižja za kar okoli 40 % – vsaj prijavljajo takšno, čeprav so sicer njihovi skupni prejemki verjetno višji (siva ekonomija). Če bi torej zajemali v izračun vse zaposlene, bi bila povprečna plača torej nižja (za okoli 6 %), a uradni izračun zaradi konsistentnosti zajema samo zaposlene pri pravnih osebah.

Ko pa statistika izračunava strukturo zaposlenih po višini plače (ta je osnova za objave deleža zaposlenih s plačo pod povprečjem), pa ti podatki temeljijo na posebni raziskavi oz. ločenem zbiranju podatkov. Za to raziskavo je značilno, da ne zajema vseh prejemnikov plač pri pravnih osebah. Manjka jih kaka četrtina. Je pa zanimivo, da je v raziskavo vključenih še približno polovica vseh zaposlenih pri fizičnih osebah. Predpostavlja se sicer, da sodelujoči v raziskavi odražajo povprečje celotne populacije, a ni nujno. Sodelujoči v raziskavi za izračun strukture plač so imeli v letu 2016 povprečno neto mesečno plačo v višini 1.092 evra, uradni podatek o povprečni plači za to leto pa znaša 1.030 evrov. V raziskavo o strukturi plač so torej vključeni zaposleni, ki imajo kar 6 odstotkov višjo povprečno plačo kot velja za celotno populacijo (če bi pogledali povprečje samo zaposlenih pri pravnih osebah, je to povprečje celo 8 % višje od uradnega). In delež prejemnikov plač pod tem višjim povprečjem 1.092 evrov je seveda večji kot pod 1.030 evrov, čeprav gre seveda potem tudi za drugačno strukturo prejemnikov.

Zgornja pojasnila o metodologiji in razlikah so za običajnega uporabnika podatka o deležu podpovprečno plačanih zaposlenih seveda nepomembna, obremenjujoča. Zanj je pač tako visok delež nesprejemljiv in “zahteva” korekcijo. Vendar – veste, kaj bi se zgodilo, če bi na primer vsem podpovprečno plačanim zaposlenim dvignili plačo za 10 %? Delež ljudi s prejemki pod povprečjem bi se še povečal!! Povprečje bi se namreč dvignilo in pod njem bi se znašlo tudi nekaj zaposlenih, ki so danes nekoliko nad povprečjem. Tudi dvig minimalne plače povečuje število zaposlenih s prejemki pod povprečno plačo v državi.

Kot rečeno, je to pač nekaj dodatnih informacij, ki jih je potrebno upoštevati pri obravnavi strukture plač ter še bolj pri ukrepih, ki bi takšno strukturo izboljšali. Poglejmo torej, kaj se je pri strukturi plač zaposlenih v Sloveniji dogajalo zadnjih 40 let. Uradnih podatkov o številu zaposlenih s plačo pod povprečjem za obdobje pred letom 1990 sicer ni na voljo, so pa v starih Statističnih letopisih na voljo podatki o strukturi zaposlenih po višini plač in iz njih se da s precejšnjo zanesljivostjo sestaviti prikaz strukture plač primerljiv z današnjimi podatki. Način zajemanja se je sicer spreminjal, a tudi danes vidimo, da bi lahko izračune prikazali na različne načine.

V spodnjem grafikonu je tako z rdečo prikazan najpomembnejši podatek o deležu zaposlenih s plačo pod povprečjem. Izbral sem nekaj tipičnih let pred letom 1990 in vidimo, da je bilo tudi takrat število zaposlenih s podpovprečno plačo okoli 60 %. Podatki se nanašajo na zaposlene v družbenem sektorju, v privatnem je bilo takrat tako ali tako samo dva do tri odstotke vseh zaposlenih. Po osamosvojitvi se je ta delež podpovprečno plačanih zaposlenih nekoliko dvignil in po zadnjem podatku naj bi jih bilo 62,7 %, kar ni nek ogromen skok. Je pa v tem podatku zajetih tudi nekaj zaposlenih pri fizičnih osebah, katerih plače se sicer ne upoštevajo v izračun uradne povprečne plače v Sloveniji. Če bi naredili izračun samo na osnovi podatkov o plačah zaposlenih pri pravnih osebah (podjetjih, javnih zavodih), pa je podpovprečno plačanih zaposlenih “le” 61 %, torej skoraj enako kot pred tridesetimi ali štiridesetimi leti.

Ta slednji podatek je na grafikonu prikazan v predzadnji koloni. V zadnji pa je še izračun, če bi na primer upoštevali sorazmerno strukturo zaposlenih pri pravnih in fizičnih osebah. V tem primeru pa je delež zaposlenih s plačo pod povprečjem 63,3 %. Kot povedano, zaposleni pri fizičnih osebah prejemajo po uradnih podatkih precej nižje plače, povprečje je nižje kar za 40 % in v tem segmentu zaposlenih imajo skoraj vsi plačo pod slovenskim povprečjem (preko 90 %). Verjetno se bomo strinjali, da te plače ne izkazujejo celotnih izplačil ljudem, da torej zaposleni pri fizičnih osebah dobivajo del plače tudi v kakšni drugi obliki (najbrž ne bi delali za toliko nižje plačilo) in zaradi tega je tudi upravičeno, da se jih ne upošteva v izračun uradne povprečne plače v Sloveniji. Ker pa so deloma upoštevani v izračunu strukture plače, pa nekoliko poslabšujejo odstotek podpovprečne plače. Zaradi tega je izračun strukture plač samo za pravne osebe (61,1 %) mogoče bolj ustrezen.

Ugotavljamo torej, da delež zaposlenih s plačo pod povprečjem ni bistveno drugačen kot nekdaj in tudi v bodoče se bo gibal nekje okoli 60 % (razen če ne bi naredili kakih drastičnih sprememb v smeri neenakosti). Graf pa prikazuje še en podatek pri katerem pa je v zadnjih dvajsetih letih prišlo do bistvenega premika. Prikazan je namreč še podatek o deležu zaposlenih s plačo pod 60 % povprečja (rumena črta). Če je bilo teh nekdaj okoli 7 % vseh zaposlenih, je njihov delež narastel na blizu 20 %. Nekoliko se je povečal tudi delež bolje plačanih (a ne veliko), tako da izstopa predvsem zmanjšanje deleža denimo “srednjega” razreda. Delež zaposlenih s plačo med 60 in 130 % povprečne plače se je z nekdanjih 75 % zaposlenih znižal na blizu 60 % (temno modra črta), predvsem na račun večjega števila zaposlenih, ki prejemajo plačo pod 60 % povprečja. Ta premik strukture lepo kaže tudi naslednji grafikon s podatki samo za leto 1977 in 2016. Vidi se, da imamo danes večji delež zaposlenih s plačo pod 70 % povprečja, manj v naslednjih razredih, nekaj več pa zaposlenih s plačo nad 150 % povprečja. V tej skupini so seveda tudi tisti, ki prejemajo nekajkratnik povprečne plače, česar nekdaj ni bilo, a njihovo število je relativno nizko (nekaj tisoč ljudi).

To so torej ključne spremembe v strukturi plač v zadnjih štiridesetih letih, katerih podatke boste težko kje zasledili. Ni se torej veliko spreminjal delež podpovprečno plačanih zaposlenih, značilno pa se je povečal delež najnižje plačanih, a tudi nekaj najbolje plačanih. Ti seveda zbujajo največ pozornosti, a statistično, po številu niso tako pomembni za celotno sliko distribucije plač v Sloveniji.

Podatki so torej na voljo, seveda pa si jih lahko vsakdo interpretira na svoj način (praviloma tako, kot nekomu ustreza za podkrepitev svoje, že sprejete percepcije). Opozoril bi predvsem na eno dejstvo. Danes se v Sloveniji pogosto izpostavlja zahteva o nujnosti davčne razbremenitve zgornjega sloja najbolje plačanih (najsposobnejših) ljudi, pogosti pa so tudi komentarji, da se v drugih državah minimalna plača giblje okoli 40 % povprečne in ne preko 50 % kot pri nas (oz. skoraj 60 % upoštevaje neto plačo). Ti komentarji so sicer bolj zakriti, a vseeno prisotni. Tovrstni pozivi in politike se sicer predstavljajo kot ukrepi, ki naj bi zviševali produktivnost celotnega gospodarstva in s tem omogočali tudi dvig splošnega nivoja plač, a nedvomno bi nekoliko povečali tudi prikazane razlike v deležih najbolje in najslabše plačanih ljudi. Sam menim, da ni potrebe, da gremo močneje v to smer večjega razlikovanja, čeprav je temu v tujini pogosto tako. Dvomim namreč, da bi to spodbudilo večjo gospodarsko rast in omogočilo višje prejemke celoti.

2 responses

  1. Zdravo.

    Sicer dober prispevek, bi pa opozoril na eno malenkost v povezavi z sp-ji. Avto navaja: “Njihovi prejemki so praviloma precej nižji in niso zajeti v izračun povprečne plače. Povprečna plača zaposlenih pri fizičnih osebah je glede na državno povprečje nižja za kar okoli 40 % – vsaj prijavljajo takšno, čeprav so sicer njihovi skupni prejemki verjetno višji (siva ekonomija).”

    Sklepam, da je g. Kordež podatke izbral na podlagi plačanih prispevkov, hec pa je, da sistem omogoča nizko plačevanje prispevkov, ne da bi skrival realne prejemke. Normirani sp velja za vse sp-je, katerih prihodek je manjši od 50.000 €. Deluje pa po naslednjem principu: Če so tvoji prihodki manjši od 50.000 €, se 80% prihodkov obravnava kot odhodke, na 20% pa se palča proceduralni davek v višini 20%. Torej se plača proceduralni davek v vrednosti 4% vseh prihodkov. Potem si pa normirani sp. sam izbere koliko prispevkov bo plačal. Omejen si zgolj z minimalnimi in maksimalnimi prispevki. Minimalni znašajo 372,91 € (237,70€ od tega za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, 131,29 € za zdravstveno), maksimalni pa 2.175,23€ (1.386,57€ za pokojninsko in invladisko, 765,89€ za zdravstveno).

    Podjetnik se torej (legalno) sam odloči koliko si jih bo vplačal, ne da bi skril 1€ prihodka pod 50.000 na letni ravni. To je še posebej problematično, če podjetnik nima skoraj nič odhodkov. Recimno da prodaja samo svoje “delo”. Izračun izgleda nekako tako. Podjetnik prejme 50.000 € (sistem obravnava 40.000 kot odhodke – četudi jih nima) in plača 2.000€ davka. Ostane mu 48.000€, kar pomeni 4.000€ na mesec, nato pa se sam odloči, koliko prispevkov bo plačal. Na nek način ni pričakovati, da se bo odločil za prispevke, ki so višji od minimalnih. Že res, da bi mu ob višjih prispevkih pripadala višja pokojnina, AMPAK! On bo plačal višje prispevke tudi za zdravstvo, pa bodo pravice iz tega naslova enake. Poleg tega, je pokojnina nekako omejena navzdol. Podjetniku bo torej pripadala minimalna pokojninska osnova in odstotek za polno delovno dobro, hkrati pa si lahko vso razliko med minimalnimi prispevki in prispevki, ki bi jih plačal v primeru “normalne” zaposlitve, vplačuje v dodatno pokojninsko zavarovanje. Sistem vsekakor ni najbolj pošten. Dovoljuje preko 3.500€ neto prejemka na mesec, ob plačilu minimalnih prispevkov.

    Seveda pa drži, da je v igri tudi siva ekonomija. Predvsem pri tistih, ki so zaposleni pri samostojnih podjetnikih. Verjetno je na podlagi prispevkov, vseeno težko soditi, da je standard sp-jevcev 40% nižji, kot pri tistih, ki so zaposleni pri pravnih osebah.

    Patrik Trobec

  2. Drži, da je med samostojnimi podjetniki (s.p.) danes tudi precej posameznikov, ki so obdavčeni po na osnovi normiranih odhodkov (tkim. “normiranci”), ki omogoča bistveno nižjo davčno obremenitev kot velja za ostale zaposlene. Vendar pa bi opozoril, da v tekstu govorim o povprečni plači zaposlenih pri fizičnih osebah, ki so obdavčeni po enaki metodologiji kot vsi ostali zaposleni pri pravih osebah, le da je njihova povprečna plača 40 % nižja. Ti zaposleni ne morejo koristiti davčnih olajšav, kot jih nudi princip normiranih stroškov za s.p. Glede na tako nizka izplačila sem tudi ocenjeval, da so najbrž njihovi prejemki dejansko višji in da razliko dobivajo v kaki drugi obliki. Zato je tudi prav, da jih ne upoštevamo v izračun povprečne slovenske plače, jih je pa statistični urad deloma upošteval pri ugotavljanju deleža podpovprečno plačanih zaposlenih. Zaradi tega so tudi dobili nekaj višji odstotek (62,7%) namesto 61 %, kakršen je izračun za zaposlene samo pri pravnih osebah.

    Prejemke samostojnih podjetnikov pa nisem podrobno obravnaval. Omenil bi samo, da je bilo po poročilu FURS-a v letu 2016 predloženih 1.021 “obračunov davka od dohodka pravnih oseb – normiranci” s skupnimi prihodki 38 milijonov evrov in 1,3 milijone plačanega davka, ostali zavezanci pa so prijavili 105 milijard evrov prihodkov ter 610 milijonov davka.

%d bloggers like this: