Zakaj se s Habermasom o prihodnosti EU ne strinjam povsem

Eden največjih še živečih filozofov, Jürgen Habermas, se v Social Europe sprašuje ali so njegovi rojaki, kot nacija, še dobri Evropejci. Habermas je sicer, kot pravi, romantičen Evropejec, dovolj star, da se spomni, zakaj je bila ustanovljena evropska integracija. Pravi, da se šele zdaj, ko se mednarodna politična situacija zaostruje kot posledica migrantske krize, prevče globalizacije in preveč stroge nemške politike do držav, ki jih kriza močneje prizadela, v Nemčiji počasi  kruši medijsko spolirani mit o tem, kako pravilno, proevropsko, solidarno, je Nemčija “reševala” evrsko krizo. Morda šele zdaj kdo podvomi, ali je Nemčija v času krize ravnala prav.

Problem pa je, da je danes Nemčija tista, ki potrebuje pomoč od svojih evropskih partneric. Danes je Nemčija tista, ki zaradi povečanega števila migrantov in grozečih ameriških carin na avtomobile, kar bo prizadelo predvsem Nemčijo, kliče po enotni evropski politiki in po solidarnosti. Pri tem pa še vedno zavrača Macronove predloge glede poglabljanja EU v smeri fiskalne unije.

No, jaz se – najbrž zato, ker sem mlajši in manj romantičen Evropejec – s Habermasom ne strinjam povsem glede tega, da je potrebno poglabljati EU. Moji argumenti na eni strani sledijo iz dosedanjega delovanja EU kot centralistično vodene unije pod diktatom gospodarsko najmočnejše članice, pa tudi iz ravnanja te iste centralistično vodene unije na podlagi sebičnih interesov najmočnejše partnerice v času največje gospodarske krize po drugi svetovni vojni. Govorim o trdem odnosu te unije do Grčije, trdem odnosu do Italije, še prej do Irske, Španije, Portugalske, Malte in Slovenije, pa tudi o trdem odnosu do V. Britanije, ki si je zaželela zapustiti ta slab zakon. Ne želim si Evropske unije kot koncentracijskega taborišča, kjer pravila določajo in kjer so pazniki Nemci.

Na drugi strani nisem prav nič romantičen več glede same integracije. Integracija med državami iz držav dela regije. Ko izginja politična avtonomija, se izgubita tudi pravica posamezne države (zdaj regije), da sme posegati v domače gospodarske procese in možnosti, da to sploh lahko naredi, saj posamezna država nima več instrumentov za to. Glede prvega imam v mislih oktroiran način slovenske sanacije bank in nepopustljivo stališče Evropske komisije glede nujnosti takojšnje privatizacije bank, ki so dobile državno pomoč, čeprav je to v danih okoliščinah nesmiselno, saj gre v škodo davkoplačevalcev države. Glede drugega imam v mislih monetarno politiko in izgubo instrumentov valutnega tečaja in obrestne mere kot načina usmerjanja domačega gospodarstva.

Zdaj pa si predstavljajte še, da imamo centralizirano še fiskalno politiko – v tem primeru lahko pozabite, da bi posamezna država smela po lastni izbiri proračunska sredstva usmerjati v za nacionalno gospodarstvo dolgoročno potrebne in / ali nujne ukrepe (denimo v infrastrukturne investicije, energetiko, regionalne spodbude itd.). S fiskalno unijo se bodo razvojne prioritete (glede infrastrukture, energetike itd.) efektivno določile v Berlinu, v Bruslju pa jo bodo striktno izvajali in posameznim članicam odrejali, kam in koliko sredstev sme usmerjati. Da o uporabi fiskalne politike kot kontracikličnega ukrepa v času recesije sploh ne govorim. Fiskalna unija pomeni, da ubijemo še ta kanček avtonomije in možnosti samostojnega ukrepanja, kadar je to potrebno.

Tovrstna integracija ni dobra za Slovenijo in ostale manjše države. Dobra je za Nemčijo in Francijo in še za koga, kajti po njihovih interesih se bo fiskalna politika krojila. Danes potrebujemo manj Evrope, ne več. Zato, kar se tiče fiskalne unije, bolj simpatiziram z Merklovo kot pa z Macronom, Pikettyjem ali Habermasom – čeprav ne iz istih razlogov, kot jih ima sebična Merklova.

Right-wing populism may feed off anti-migrant prejudice and the fears of modernization rampant in the middle class, but symptoms are not the illness itself. The underlying cause of political regression is the palpable disappointment that the EU in its current state is more than merely lacking the necessary political efficacy to counteract the trends of growing social inequality within and between its member states. First and foremost, right-wing populism is benefiting from the widespread perception that the EU lacks the political will to becomepolitically effective. The currently crumbling core of Europe would – in the form of an effective Euro Union – be the only conceivable force able to prevent the further destruction of our oft-invoked social model. In its current condition, the union can only accelerate this dangerous destabilization. The cause of the Trumpian dissolution of Europe is the increasing – and, God knows, realistic – awareness among the European population that the credible political will to break out of this destructive spiral is lacking. Instead, the political elites are being sucked into the timid, pollster-driven opportunism of short-term power maintenance. The lack of courage to form even a singleidea of one’s own for which a majority mustfirst be wonis all the more ironic because a majority prepared to demonstrate solidarity already exists as a fleet in being. I believe that the political elites – first and foremost the despondent social democratic parties – underestimate the disposition of their voters to engage themselves for projects reaching beyond narrow self-interest. The fact that this view isn’t just a reflection of unfulfilled philosophical ideals can be seen in the most recent publication by the research group led by Jürgen Gerhards, who for years has pursued wide-ranging and intelligent comparative studies on solidarity in 13 EU member states. He has not only found indicators for a shared European identity distinct from national identity, but also an unexpectedly high willingness to support European policies that would imply redistribution across national boundaries.

The Italian crisis is perhaps the last chance to reflect on the obscenity of a currency union which imposes a strict system of rules to the benefit of its strongest member states but does not in compensation provide the latitude for joint political action on the European level. That is why the first, small step toward the establishment of a eurozone budget that Macron forced through is of such symbolic importance. The fact that a German government, standing with its back to the wall, is demanding concessions for each tiny step toward integration is ludicrous. I cannot comprehend why the German government believes it can win agreement from its partners on issues that are important to us – such as refugee, foreign and foreign trade policy – while it concurrently digs in on the political development of the euro, a project of paramount importance.

The German government has buried its head in the sand while the French president has made it clear that he wants to make Europe into a global player in the fight for a liberal and more just world order. The reporting in the German press about the recent compromise reached by Macron and Merkel is likewise misleading – as though Merkel’s acceptance of a eurozone budget had been a badly needed success for Macron, made in exchange for his support of her asylum plan. That portrayal ignores the fact that Macron has at least taken initial steps toward an agenda that reaches far beyond the interests of a single country, whereas Merkel is fighting for her political survival. Macron is rightly criticised in his own country for the socially imbalanced nature of his reforms, but he stands head and shoulders above other European leaders because he looks at each current problem from a much broader perspective and thus isn’t condemned to act reactively. He has the courage to shape policy. And its success contradicts the sociological claim that the complexity of our society only allows for a governing style narrowly focused on conflict avoidance.

Vir: Jürgen Habermas, Social Europe

One response

  1. Habermasa je treba brati bolj kot filozofa (kar on je in to eden od največjih še živečih), kot politika/ekonomista. Največ pove njegova teza (zapisana v prvem delu njegovega pisanja, ki tu ni citirana): EU bi morala temeljiti na solidarnosti, ne na lojalnosti. Lojalnost zahteva gospodar od svojih podanikov, solidarnost pa lahko izražajo le enakopravni posamezniki in narodi. V EU zadnjih petnajst let pa pod diktatom velikega kapitala in njegovih puršev iz Goldman Sachsove šole prevladuje taka politika, ki preko neenakosti ustvarja gospodarje in tlačane, tako v posameznih državah, kot širše med državami severa in juga Evrope. Kaj taka politika, ki je v Evropi že prevladovala pred dobrimi sto leti, prinese, pa lahko vidimo iz zgodovine – dve svetovni vojni in več revolucij.
    Dodatno Habermas okrca aktualne politike, z Merklovo na čelu, da jim gre bolj za kratkoročno oblast in lastno udobje, osnovano na podkupovanju s strani kapitala, namesto da bi se zavedli svoje državniške odgovornosti, to je da morajo skrbeti za vse državljane in ne samo za lastno r..
    Odgovor nacionalistov, ki se kaotično upirajo diktatu Bruslja in ponujajo odgovor v večji samostojnosti lastnih držav, vendar pod diktaturo raznih Orbanov, ni pravi odgovor. Tako se bo EU tako ali drugače razletela, posamezne države pa bodo še lažji plen velikega kapitala. Na koncu bo od suverenosti teh držav ostala le možnost, da odločajo o asfaltiranju vaškega pločnika.
    Tudi pri nas je videti podobne trende – na vsakih volitvah zmagujejo novi obrazi, vsem pa gre predvsem za to, da v kratki karieri oblastnikov kaj spravijo v lastni žep. Vsi (razen Levice) pa lezejo v r.. kapitalu, da bi si zaslužili kakšen tringeld.
    Skratka, EU (in Slovenijo) je treba na novo utemeljevati na principu solidarnosti (in drugih etičnih principih), ne pa na golem ekonomizmu in diktatu moči.
    Ali smo za kaj takega še sposobni?

%d bloggers like this: