Igor Masten, Sašo Polanec, Jože P. Damijan
Poleti leta 2007, ko je v ZDA izbruhnila finančna kriza zaradi okuženih hipotekarnih nepremičninskih obveznic, je bil sedanji obris gospodarske recesije povsem nepredstavljiv. Zdelo se je, da bodo koordinirane akcije vodilnih svetovnih centralnih bank z likvidnostnimi injekcijami na finančne trge ter kasnejši nacionalni bančni bailout programi s kapitalskimi injekcijami v posamezne banke uspeli zajeziti težave okuženih bank. Vendar niso. Najbolj okužene banke in finančne ustanove so propadle, ostale pa so se umaknile v t.i. kreditni krč. Banke vse kapitalske injekcije in depozite preprosto kopičijo kot varnostno rezervo. Posledica tega je, da podjetja ne dobivajo več denarja niti za tekoče poslovanje. Vzporedno s tem pa upadanje potrošniških nakupov in podjetniških investicij zaradi negotovosti zmanjšuje prodajo podjetij in zmanjšano globalno povpraševanje se širi od ZDA do Kitajske in EU ter navzdol po vertikalni dobaviteljski verigi vse do idrijske Hidrie in Kolektorja. Gospodarska kriza je postala globalna in v letu 2009 bo globalna gospodarska rast po zadnji napovedi IMF (World Economic Outlook) zgolj simbolično pozitivna, kar je najnižja rast po letu 1945.
Kaj smo se iz krize naučili do danes?
Iz dosedanjega razvoja svetovne finančne v realno krizo ter načinov njenega reševanja v zadnjem letu in pol so razvidne predvsem tri lekcije. Prvič, krize ne bo mogoče rešiti brez odprave njenih vzrokov. Primarni vzrok za finančno krizo sta dve desetletji pretirane potrošnje glede na dejansko plačilno sposobnost gospodinjstev in podjetij v razvitih državah. Na agregatni ravni to pomeni, da so ZDA in nekatere druge razvite države več investirale, kot so same varčevale, to pa so financirale države s plačilnobilančnimi presežki (Kitajska in države proizvajalke nafte) z investicijami v ameriške delnice in obveznice in s tem omogočile napajanje balonov na trgih nepremičnin in vrednostnih papirjev. Dosedanje akcije držav z likvidnostnimi in bailout programi so poskušale vzdrževati napihnjene cene na obeh trgih, kar pa je nevzdržno. Te balone je treba »priznati« in cene se morajo spet normalizirati navzdol, kar pa pomeni velike luknje v bančnih bilancah.
Drugič, te luknje v bančnih bilancah je treba priznati in jih odpisati s podržavljanjem bank oziroma s prenosom teh slabih kreditov na t.i. »Slabo banko«, s sanacijo bank in njihovo kasnejšo ponovno privatizacijo ter poplačilom javnega dolga iz tega naslova. Brez hitre in učinkovite sanacije bank znotraj nacionalnih okvirov se ne bo normalizirala funkcija bank kot finančnega posrednika in zagon nacionalnih gospodarstev ne bo možen. Država, vsaka zase, bo morala sanirati svoj bančni sistem.
In tretjič, brez normalizacije bančnih sistemov znotraj držav ter koordinirane mednarodne akcije za konsolidacijo nacionalnih javnih financ ne bo prišlo do vzpostavitve zaupanja na mednarodni ravni in do ponovnega odtajanja mednarodnih finančnih tokov, s tem pa tudi ne do povečanja povpraševanja in trgovine med državami. Brez resne obravnave teh treh lekcij bomo kmalu deležni ne le bančnih ali podjetniških bankrotov, ampak bankrotov držav. Zgodovina je polna takšnih bankrotov držav, kot sta pokazala ekonomista Reinhart in Rogoff (2008), Islandija pa je le prva takšna žrtev sedanje krize, ki ji lahko že v nekaj mesecih sledijo velika Britanija, Italija, Grčija, Madžarska …
Kako naprej?
Empirične analize kažejo, da so v preteklosti recesije puščale trajne negativne posledice za blaginjo ljudi (Cerra in Saxena, 2007). Zato je toliko bolj pomembno, da v krizi prav ukrepamo. Zgodovina bančnih kriz skozi zadnjih 50 let, ki so jo analizirali ekonomisti Claessens, Klingebiel in Laeven (2004), je pokazala, da likvidnostne injekcije, bančni bailouti, depozitne garancije in ponavljajoče se dokapitalizacije ne pomagajo k ponovnemu gospodarskemu zagonu, ampak samo povečujejo stroške bančnih kriz in podaljšujejo gospodarsko krizo. Kot v najnovejši študiji ugotavljata ekonomista Reinhart in Rogoff (2009), so v zadnjih 50 letih finančne krize v povprečju – ob padcu cen nepremičnin za 35%, cen delnic za 55% in padcu BDP za 9% – povzročile povečanje javnega dolga za 86%. Zanimivo je, da eksplozija javnega dolga ni posledica vladnih bančnih bailout programov in dokapitalizacij bank, pač pa posledica izpada fiskalnih prihodkov in akumuliriranih proračunskih primanjkljajev zaradi dolžine in globine krize. Ali z drugimi besedami, narodnogospodarski stroški kriz so tem večji, čim dlje časa država čaka z reševanjem slabih kreditov bank. V zadnjih letih je najbolj ilustrativen tak primer Japonska.
Med makroekonomisti tako obstaja precejšen konsenz glede tega, kako najhitreje in najceneje rešiti bančne krize. Najboljši zgled za to so bančne krize v začetku 1990. let v skandinavskih državah, ki so jih Finska, Norveška in Švedska rešile s podržavljanjem slabih bank in ponovno privatizacijo po uspešni sanaciji. Podoben primer je sanacija nekdanje LB in KBM v Sloveniji v začetku tranzicije. Ekonomisti se razlikujemo med seboj le v podrobnostih glede tega, kako takšno podržavljanje poslovnih bank tudi v praksi izvesti. Nekateri predlagajo, naj država ustanovi Slabo banko, ki bi odkupila slabe kredite poslovnih bank po nominalni ali po tržni ceni. Drugi pa, med njimi tudi Kenneth Rogoff s Harvarda, nekdanji glavni ekonomist IMF, predlagajo pravo podržavljanje bank po vzoru skandinavskih držav, kjer bi država v imenu davkoplačevalcev prevzela ne samo slabe kredite bank, pač pa tudi lastniške deleže dolžnikov. Oba pristopa vodita k očiščenju bilanc bank in njihovi hitri vrnitvi k ponovnemu posojanju denarja. Vendar pa prvi pristop prinaša hkrati ogromno in trajno luknjo v javnih financah, medtem ko drugi pristop omogoča, da država po sanaciji banke spet privatizira in poplača javni dolg, povezan s sanacijo. Kot pravijo kritiki, med njimi tudi ekonomist Paul Krugman, koncept Slabe banke samo socializira pretekle slabe odločitve bankirjev in omogoča privatizacijo koristi tistih, ki so te kredite najeli (denimo za menedžerske prevzeme pri nas). Nasprotno pa podržavljanje bank na državo prenese tudi terjatve iz kreditnih pogodb, torej lastniška upravičenja do zastavljenega premoženja v obliki lastniških deležev, delnic in nepremičnin, s čimer lahko država socializira premoženje tistih, ki so se kot kreditojemalci spustili v tako tvegane kreditne posle in jih ne morejo več poplačati.
Politiki v ZDA, V. Britaniji in Nemčiji že nekaj časa odvračajo misel na tovrstno reševanje bančne krize, s čimer se sedanja kriza podaljšuje že v tretje leto, svetovno gospodarstvo pa pa tone v recesijo. Toda v naslednjih mesecih bo ta rešitev postala nujnost tudi v državah najmanj naklonjenih podržavljanju.
Zakaj slovenska Slaba banka?
Po podobni poti bo morala iti tudi Slovenija, kjer so si banke v času visoke konjunkture nabrale precej slabih kreditov, od kreditov za menedžerske prevzeme, za prevzeme podjetij sploh, za nakupe vrednostnih papirjev, do hipotekarnih nepremičninskih kreditov in kreditov za redno poslovanje. Poleg nepremičninskega balona smo v Sloveniji imeli tudi izrazit borzni balon. Oba sta se razpočila. Zanikati, da to ne pomeni premoženjske luknje, pomeni tiščati glavo v pesek. Zato je bolje hitro ukrepati. Pri iskanju motivacije za tako ukrepanje se ne smemo zanašati na dejstvo, da je red velikosti slabih terjatev pri nas – mogoče – manjši kot v tujih bankah. Niti ni produktivno negodovanje nad tem, da si zaradi krize v tujini naše banke ne morejo več (poceni) izposojati in da je to glavni problem. Dejstvo je, da soobstoj problematičnih posojil in odvisnost od sedaj dragih virov financiranja v tujini dela naš bančni sistem nesposobnega normalne kreditne aktivnosti, ki je nujno potrebna za izhod iz krize. In dejstvo je, da brez sanacije bilanc bank vse dane garancije države za kredite podjetjem ne morejo delovati in da vlaganje sredstev od izdanih državnih obveznic v neočiščene banke pomeni dejansko metanje davkoplačevalskega denarja v črno luknjo. Še bolj problematično je, da so nepravične. Največje koristi od finančnih injekcij, ki jih bankam obljublja naša vlada, bodo imeli največji dolžniki bank. Paradoksalno, veliko darilo s tem dajemo tudi tujim lastnikom bank na domačem trgu.
Identifikacija problema
Velika težava pri pripravi ukrepov je pomanjkanje informacij. To je tudi vir nezaupanja na mednarodnih finančnih trgih. Vendar bi morala biti identifikacija obsega potencialno slabih terjatev v slovenskem bančnem sistemu lažja, saj je pri svojem poslovanju zelo tradicionalen. Ni ne izdajal ne kupoval kompleksnih finančnih instrumentov, ki jih je danes tako težko vrednotiti. Edina institucija, ki ima podatke za kvantifikacijo problema slabih terjatev in oceno njihovega vpliva na stabilnost bank, njihov kreditni potencial in s tem na makroekonomsko dinamiko, je Banka Slovenije. Brez njene ocene stanja tudi vlada ne more pripraviti predloga, ki bo najučinkovitejši z vidika porabe davkoplačevalskega denarja. Skrajni čas je, da se tudi v Banki Slovenije bolj aktivno lotijo regulacije bančnega sistema.
Z davkoplačevalskega vidika bi bilo najbolje, če se izkaže, da razsežnosti problema v bančnem sistemu niso tolikšne, da bi v primeru odpisa vseh slabih terjatev banke ostale z zelo malo kapitala. To bi namreč pomenilo, da bi čiščenje njihovih bilanc predstavljalo relativno nižji strošek (glede na najhujše primere v tujini) in usmerjeno izključno v povečanje njihovega kreditnega poteciala in s tem v normalno kreditno aktivnost.
Načeloma je odločitev za ustanovitev Slabe banke pri nas celo nekoliko lažja kot na Zahodu, kjer pred krizo države ni bilo med pomembnimi lastniki bank. Tako je vprašanje po kakšni ceni naj Slaba banka od ostalih bank odkupuje slabe naložbe in ali iti v odpise naložb v breme kapitala nekoliko lažje, čeprav je zaradi prisotnosti zasebnih delničarjev vseeno prisotno. Davkoplačevalci se namreč v nobenem primeru ne moremo izogniti stroškom slabih terjatev v državnih bankah. Ni se nam treba ukvarjati s kvaliteto menedžmenta v bankah z državno lastnino. Država je že sedaj bila večinska lastnica dveh največjih bank, tako da slabše, kot je že bilo, ne more biti.
Razmišljati je potrebno tudi o načelih pravičnosti oz. komu (naj) gredo koristi ustanovitve Slabe banke. Pri tem se ne moremo izogniti dejstvu, da bo veliko koristi šlo tujim upnikom naših bank. To je cena, ki jo moramo plačati, ker smo tako zelo odvisni od tujega financiranja. Kreditne nesposobnosti v njihovih očeh si ne moremo privoščiti.
Kakšna naj bo slovenska Slaba banka?
Slabo banko (SB) naj ustanovi država. Lastniški vložek naj plača v obliki novo izdanih državnih obveznic. Dodaten kapital lahko SB zbere z izdajo obveznic na mednarodnem trgu, kljub temu, da to ne bo poceni. Ta sredstva SB se naj porabijo za dva namena. Prvič, za dokapitalizacijo poslovnih bank v primeru, da slednje po odpisu slabih kreditov postanejo nesolventne, in drugič, za odkupe slabih terjatev, v kolikor se izkaže, da njihov odpis ni potreben. V nadaljevanju podajamo osnutek zasnove delovanja Slabe banke. Za izvedbo v praksi bo seveda potrebna podrobnejša analiza.
Vsaka banka bi morala opredeliti obseg slabih terjatev. Pri tem je izrednega pomena vloga Banke Slovenije kot regulatorja, ki mora pripraviti ustrezne strokovne kriterije za opredelitev in gradacijo slabih terjatev poslovnih bank ter kasneje za presojo njihove dejanske upravičenosti za prenos na SB. Treba se je zavedati, da v bankah tega ne morejo početi obstoječe uprave, saj je njihov prevladujoč motiv seveda prikrivanje lastnih napak v preteklosti. V državnih bankah naj zato vlada najprej zamenja nadzorne svete, ki morajo nato imenovati nove uprave, izbrane iz mednarodnega nabora bančnih menedžerjev.
V prvi vrsti je treba funkcionalno ločiti lombardne kredite od ostalih slabih kreditov. Prvi so bili zavarovani z vrednostnimi papirji, kar pomeni, da so bila ta zavarovanja zaradi borznega balona močno prevrednotena, obenem pa ni mogoče pričakovati hitre korekcije vrednosti navgor. Če se tovrstni krediti ne odplačujejo, velja resno razmisliti o njihovem takojšnjem odpisu v breme kapitala. Poleg zmanjšanja tveganosti aktive s tem dosežemo tudi, da banke ne bodo več talci velikih dolžnikov in praktično prisiljene v odloge poravnavanja ali refinanciranja obveznosti, ki smo jim priča v zadnjem času. Hkrati pa prav zaradi tega mala in srednja podjetja ne pridejo do nujnih kreditov za tekoče poslovanje in s tem nosijo celotno breme kreditnega krča. Za ostale problematične naložbe je prek strokovne analize potrebno določiti njihovo vrednost in s tem okvirne cene morebitnih odkupov s strani SB.
V zameno za odpisane slabe terjatve SB poslovni banki zagotovi dodaten kapital v obliki izdanih državnih obveznic. SB pa v poslovnih bankah v zameno dobi prednostne delnice z minimalno (npr. 10%) donosnostjo. Na ta način bomo davkoplačevalci vedeli, kaj od bank dobimo za našo pomoč, politika pa ne bo imela možnosti dodatnega vpliva na poslovanje teh bank. Zaželeno bi bilo, da pri dokapitalizaciji sodelujejo tudi zasebni delničarji bank, ki so upravičeni do navadnih delnic. Zelo pomembna mora biti omejitev, da banke, ki bodo deležne odkupa slabih terjatev s strani SB ne bodo več financirala podjetij, do katerih ima SB terjatve.
Kako naj Slaba banka posluje?
Vodstvo SB mora država izbrati v mednarodnem okolju na podlagi relevantnih izkušenj kandidatov na tem področju. SB mora v določenem času začeti kotirati na borzi, s čimer se bo vzpostavila tržna cena njenih delnic, davkoplačevalci pa bomo na ta način dobili povrnjen vsaj del denarja.
Pri upravljanju s slabimi naložbami naj SB zasleduje dva cilja. Poleg dokapitalizacije bank v zameno za odpisana posojila, naj da jasno zavezo, da bo pripravljena »odkupovati« slabe naložbe tudi v prihodnje. S tem se bo izboljšala boniteta bank, saj bodo imele implicitno zavarovanje pred delom morebitnih prihodnjih izgub, katerih verjetnost je zaradi recesije velika.
Naloga SB ni zagotavljati dodatnih sredstev do svojih dolžnikov, temveč od teh dolžnikov v imenu davkoplačevalcev dobiti vrnjen dolg. V primeru lombardnih kreditov, ki se ne poplačujejo redno, mora priti do vnovčevanja zastavljenih delnic. SB si lahko za razliko od navadne banke tudi v današnjih razmerah privošči njihovo držanje, vendar ob jasni zavezi njihove prodaje na borzi. Pri tem se mora obnašati kot čisti portfeljski lastnik.
Iluzorno je pričakovati, da se bo prevzemom zastavljenega premoženja poplačalo celotne slabe terjatve. V kolikor dolžniki preostanka dolga ne morejo odplačati, si mora SB prizadevati za poravnavo v stečajnem postopku. Na ta način bo preprečeno, da bi intervencija SB pomenila tudi darilo tujim bankam, ki so pomembni upniki naših podjetij in posameznikov. Te naj bodisi same zagotavljajo dodatna finančna sredstva za refinanciranje dolgov teh subjektov bodisi delijo usodo prevzemanja morebitnih izgub. Na ta način bodo tudi bolj pripravljene spremeniti dolg v lastniške deleže in delile s tem povezana tveganja. V teh podjetjih naj ima SB ponovno prednostne in ne navadnih delnic.
V primeru, ko bodo dolžniki SB fizične osebe (npr. v primeru hipotekarnih kreditov), se morajo uporabiti vsa pravna sredstva za poplačilo. Ponavljamo, naloga SB ni dajanje »odpustkov« dolžnikom, temveč očiščenje poslovnih bank slabih kreditov.
Nujna reforma v smeri fleksibilnega trga dela
Z opisano sanacijo bančnega sistema lahko pričakujemo, da bodo slovenske banke spet začele zbrane depozite in likvidnostna sredstva ECB posojati gospodarstvu in gospodinjstvom. Vendar se je treba zavedati, da je Slovenija zaradi svoje majhnosti, odprtosti in zaradi strukture gospodarstva popolnoma vpeta v globalne gospodarske procese in da na daljši rok noben reševalni sveženj ne more preprečiti gospodarskega kolapsa in velikega odpuščanja zaposlenih, če se ne bo stabiliziralo tudi svetovno gospodarstvo. Preprosto zato, ker naša podjetja potrebujejo tuje povpraševanje, naše banke pa sveže finančne vire iz tujine. Brez uspešne stabilizacije svetovnega gospodarstva se lahko pogovarjamo le o blaženju krize za domača podjetja, ki so najbolj odvisna od tujega povpraševanja. Sanacija bančnega sistema, ki bo zagotovila ponovno financiranje tekočega poslovanja podjetij, je prvi izmed takšnih ukrepov.
Podobno pomemben ukrep pa je blaženje zunanjega šoka izvoznikov prek večje fleksibilnosti trga dela. Slovenija je v takšni situaciji v začetku 1990. let že bila in takrat je težave prizadetih podjetij »reševala« z dopuščanjem prezgodnjega upokojevanja, kar pa je privedlo do velikih javnofinančnih stroškov na dolgi rok. Hkrati je treba vedeti, da bo leta 2009 zunanji povpraševalni šok za slovenska podjetja hujši kot tisti iz leta 1990. Takrat so se podjetja reševala s preusmeritvijo prodaje iz trgov nekdanje Jugoslavije na trge EU, danes pa te možnosti nimajo, saj je celotno globalno gospodarstvo v najhujši krizi po letu 1945. Zato bodo morale biti rešitve na trgu dela bistveno bolje domišljene, da bodo negativne posledice za podjetja in za javne finance na dolgi rok čim manjše, tveganja za zaposlene pa najmanjša in povezana predvsem s prekvalificiranjem in prezaposlovanjem. Leto 2009 bo za Slovenijo priložnost, da na trg dela uvede sistem fleksibilne varnosti, podobno kot so to naredili Danci po gospodarski krizi v začetku 1990. let in na ta način v osmih letih znižali stopnjo brezposelnosti z 12% leta 1990 na samo 5%.
Fleksibilnost danskega sistema pomeni prenos stroškov odpuščanja od podjetij na državo, kar je običajno utemeljeno s tem, da podjetja niso povzročila gospodarske krize in zato tudi ne morejo nositi posledic krize. Gre za skrajšanje odpovednih rokov na en mesec in ukinitev odpravnin. Danski sistem fleksibilne varnosti zavarovanje s strani podjetij (odpovedni roki, odpravnine) nadomešča z visokimi nadomestili za brezposelnost, ki dosegajo 90% višine preteklih plač in trajajo do 4 leta. Da bi brezposelni v čim manjši meri zlorabljali visoka nadomestila, so ta pogojevana z aktivnim iskanjem zaposlitve. Ta del ni pomemben v času nazadovanja gospodarske aktivnosti, je pa pomemben pri ponovnem vračanju na trg dela. V Sloveniji so nadomestila za brezposelne po višini omejena na 70% preteklih plač v prvih treh mesecih, nato pa na 60%. Vendar pa te omejitve niso relevantne za bolj izobražene, saj so navzgor omejene (40% povprečne plače v Sloveniji). Poleg tega so nadomestila časovno omejena na največ 2 leti (odvisno od pretekle delovne dobe), nato pa lahko oseba prejema le še socialno pomoč, ki je za večino precej nižja od nadomestila.
V Sloveniji bi morali za vzpostavitev sistema fleksibilne varnosti povišati odstotek nadomestil glede na plačo, pa tudi podaljšati čas trajanja. Obenem bi morali zaostriti preverjanje aktivnosti pri prejemnikih nadomestil in hkrati odstotek nadomestila vezati na vključenost v ustrezno izobraževanje in preusposabljanje ter vključenost v javna dela. Pomembno je, da država po vzoru skandinavskih držav brezposelne zaposli v socialnih programih države, kot so denimo storitve oskrbe na domu za ostarele. S tem bi rešila dva problema hkrati – zaposlila bi starejše osebe, ki so težko zaposljive v njihovi prejšnji zaposlitvi, hkrati pa omogočila bolj kvalitetne storitve ostarelim in potrebnim pomoči na domu.
Kot rečeno že uvodoma, reševanje posledic krize bo uspešno le, če bo vsaka država rešila svojo domačo nalogo in sanirala svoj bančni sistem. V primeru, da mnoge države tega ne bodo dovolj učinkovito storile, sledi dolgotrajna globalna kriza. Takrat pa bo možno le blažiti te negativne posledice znotraj držav, pri čemer je varni fleksibilni trg dela edini mehanizem, ki lahko prepreči bankrote večine podjetij, hkrati pa omogoči potrebno varnost tistim, ki bodo začasno izgubili delo ter s preusposabljanjem potrebno mobilnost, da najdejo novo delo.
___
Ekskluzivno pravico do ponatisa tega članka ima časopisna hiša Dnevnik, ki bo članek v celoti objavila v jutrišnjem Objektivu. Do objave v Objektivu navajanje ali povzemanje članka (delno ali v celoti) drugim medijem ni dovoljeno.
DAMIJAN blog 
Mislim, da je to daleč najboljši predlog, kar jih je bilo slišati na temo reševanja krize v Sloveniji. Sicer ni prav nič liberalen, a ne bodimo malenkostni, važno je, da je res premišljen in dober in tako zahteva najmanj poglobljeno obravnavo s strani vlade.
A glede na to, da naša vlada z zanimanjem prisluhne abotnim idejam, kot je na primer odkup nepremičnin, ki ne gredo v promet, in to po balonsko napihnjenih in nevzdržnih cenah, dvomim, da zna ločiti zrnje od plev.
Všeč mi jeVšeč mi je
Ne morem si kaj, ampak lepo je brati, ko naši t.i. “mladoekonomisti” poudarjajo pomen države pri reševanju krize. Kakšna sprememba glede na članke izpred leta, dveh! Me pa zanima, kakšno stališče imajo gospodje glede svojih starih pogledov….najbrž “mladost je norost, čez jarek skače kjer je most”.
No, opozoril bi, da večina apologetov pozablja, da je fleksibilnost trga dela pravzaprav mobilnost, kar pomeni, da se je delojemalec pripravljen zaposliti kjerkoli. To pa zahteva, da nova služba pokrije stroške migracije, kar je (vsaj v Sloveniji) stvar znanstvene fantastike. Dokler bodo cene stanovanjskih najemnin na sedanji ravni in dokler bodo delodajalci plačevali potne stoške v znesku najcenejše mesečne vozovnica javnega prevoza ali pa sploh ne, potem je vse skupaj le pobožna želja. Nadalje, demografija. Za fleksibilne trge dela velja, da prevladujejo samska gospodinjstva oz. da mlade družine živijo ločeno od staršev. To najdemo v t.i. protestantskih deželah, nikakor pa ne v ostalih kulturnih okoljih. In ne verjamem, da bo sedanja kriza blagodejno uplivala na osamosvajanje mladih. Skratka, v bližnji prihodnosti varni fleksibilni trg dela skandinavskega tipa v Sloveniji ni izvedljiv. Lahko pa se tudi motim…
Všeč mi jeVšeč mi je
MarkoS,
Lahko ti odgovorim najprej zelo na kratko: Moji pogledi se niso spremenili čisto nič. Pri sebi imam namreč zelo dobro razčščene pojme o tem kakšna naj bo alokacijska in redistribucijska vloga države na eni strani, ter kakšna naj bo stabilizacijska na drugi. Če pozorno prebereš ta članek, pa tudi mojo zadnjo kolumno v Dnevniku, zelo veliko pozornost posvečamo temu, da preveliko navdušenje nad stabilizacijsko funkcijo ne bi privedlo do alokacijskih problemov.
Omenil si tudi horizont dveh let. Kriza bo 27.2. praznovala svoj rojstni dan. V tem času je med mojimi kolumnami mogoče najti zapisov, kjer sem opozarjal, da bomo imeli problem s finančno stabilnostjo, med drugim tudi zaradi vloge države v naših bankah. Vsi članki so na netu, in vsak se lahko prepriča, da ni nobene nekonsistentnosti med stališči v njih in stališči današnjega članka. Tisto, kar sem v tem času močno zgrešil, je samo napoved reda velikosti problema. Niti približno se mi ni sanjalo, da bodo stvari tako zanihale, da bi kdaj bil možen zgornji članek.
Igor Masten
Všeč mi jeVšeč mi je
enostavno povedano, tiskal se je denar, zapravljali so se naravni resursi, ki so se plačevali z izmišljeno vrednostjo na sejmu ničevosti – na borzah torej. A smo se naučili iz krize? Očitno nič, saj ni nič napisanega o tem, da je edina vrednost kruh, ki ga poješ, zrak, ki ga vdihneš, drevo, ki planet čisti, ohlaja, greje in daje kisik, ..če bi torej kitajci kupili resnično vrednost, recimo ameriške nacionalne parke bi jih sedaj zbetonirali, pognali fanatično željo prebivalcev ZDA, da bi čimprej postali dvomilijardni narod in tako največji, in eko krize ne bi bilo finančne,.. vnemar pustimo, da bi bila eksistenčna,.. ali smo se kaj naučili? ali delamo kaj drugega, kot tvorimo imaginarne vrednosti? Slaba banka? nova in stara NLB,.. a se sploh razumemo, da.. ma kje pa. če bi se vsaj tega naučili, da najprej varčujem, da imam dovolj denarja da smrdulo na štirih kolesih iz vulkaniziranega kavčuka skeširam in ne, da je vse na “posojilo”, bi nekaj lekcije bilo – tako pa sejem imaginarne ničevosti. papir prenese vse – amazonski pragozd pa je posekan. šel je kapital, ne da bi ekonomisti to sploh videli. edini, ki smo ga imeli na planetu. bil sem slep in sedaj sem spregledal? Kje pa, slep še naprej.
Všeč mi jeVšeč mi je
SMF Igor, vsa beda ekonomije, nesojene kraljice znanosti, je v tem, da je SAMO Roubini napovedoval sedanjo globoko krizo! Zdaj ste vsi pametni skupaj z IMF in otkrivate 10-letne cikle. Veliko uspeha vam zelim v vedezevanju 😦 Slabe Banke verjetno ze imamo v dezeli, mobilnost je, zal, vsa usmerjena proti Ljubljani.
Všeč mi jeVšeč mi je
“Gentlemen, I have had men watching you for a long time, and I am convinced that you have used the funds of the bank to speculate in the breadstuffs of the country. When you won, you divided the profits amongst you, and when you lost, you charged it to the bank. You tell me that if I take the deposits from the bank and annul its charter, I shall ruin ten thousand families. That may be true, gentlemen, but that is your sin! Should I let you go on, you will ruin fifty thousand families, and that would be my sin! You are a den of vipers and thieves. I intend to rout you out, and by the eternal God, I will rout you out.”
~ President Andrew Jackson 1832
Všeč mi jeVšeč mi je
Prvo vprašanje za lovca na skrite ideološke resnice/sporočila tega teksta je: KJE JE MIĆO MRKAIĆ oz. zakaj ga ni zraven? , če že “banda štirih minus eden” spet jezdi? Katero “laž/resnico” vzpostavlja ta manko? Ostalo pa kasneje; gradivo je obetavno, recimo tisto :”paradoksalno veliko darilo dajemo studi tujim lastnikom bank”, nato pa že manj “paradoksalno”: “…se ne moremo izogniti dejstvu, da bo dosti koristi šlo tujim lastnikom naših bank”. Kam se je izgubil paradoks? Kaj pomeni to opozarjanje na nujnost koristi tujih bank? itd.
Všeč mi jeVšeč mi je
prebrati kaj pravi Buba – oz. Jackson in pričeti s kaznovanjem resničnih krivcev z imenom in priimkom. Ni zakonodaje? M Ni krivcev?.. ah,. pa saj je rešiteljica ekonomija. Tudi, če je le opravičilo za ideološko bedo upravljalcev ljudskih usod? Pa še znanost bi ideologija rada postala, samo zato ker se z njo ukvarjajo ljudje s titlni in ker uporablja neideološke matematične modele?
Odzadaj so vrednote: prenaseljenost planeta pravi, da je pravično dati dihati tudi drugemu (torej ena družina, eno razumno bivališče, različno že, ne pa koopičenje zaradi trga, ker sem v svoji koruptivni naravi sposoben nagomilati desret, sto in več nepremičnin na škodo sobivajočemu), dati živeti tudi drugemu, tudi divjemu stvarstvu,..
aj, pa naj bo Slvoenska slaba banka in naj bo trg dela fleksibilen (že sedaj imamo največji delež zaposlenih za določeni čas, kar nas dela ene najbolj fleksibilnih trgov,.. ampak ljudje govoritze o ljudeh in ne o trgu, samo ideološka slepota lahko naredi iz ljudi trg in kapital in.. ni dovolj brati primerjalno psihologijo in vsem okoli sebe povedati, da to počnemo, potrebno je razumeti in vklopiti pravičnost, kot jo je definiral Platon po Sokratu). Zmernost in varčevanje sta vrtednoti, posojila na račun drugih pa ne. A lahko pričneo s tem in se vrnemo na Bubo?
Všeč mi jeVšeč mi je
Že na prvo branje je ta predlog “reševanja krize” skonstruiran precej na način “sleight of hand”, “strokovnega” rokohitrstvo tipa : pod katerim lončkom je magična kroglica? Kje je izbrana karta/rešitev? Ne, ni tam, kjer se zdi. Začenši z naslovom : “reševanje krize po skandinavsko : slaba banka in trg dela.” Magična “kroglica/karta” naj bi bilo obče čislano, tudi širšemu bralstvu Dnevnika znan skandinavsko reševanje krize(social-demokratsko, solidarno,”levičarsko”)? Ne pa- kot bi od njih pričakovali- (neo)klasično/liberalno? in seveda tudi ne keynesjansko, to je neuspešnno počel ex ante že Janša?
“Med makroekonomisti je konsenz glede (skandinavske) rešitve: podržavljenje SLABIH BANK (množina-op.) in ponovna privatizacija”-
podobno kot je bilo storjeno pri nas z LB in KBM v začetku 90-tih.
Razlike med ekonomisti so le v PODROBNOSTI: ali ustanovitev SLABE BANKE(SB- sedaj že ednina- op.ali “PRAVO PODRŽAVLJENJE”.
Hm, to da je samo “podrobnost”? To je že prvi krepak sleight of hand, rokohitrstvo : če je to podrobnost, ni bistveno, za katero rešitev se “bomo” odločili in lahko državljani- davkoplačevalci brez škode odvrnemo pogled, nismo pozorni, kajne.
Ampak ta podrobnost sploh ni drobna , to pa seveda lahko razberemo iz samega pisanja avtorjev (da se ne bi zdelo, da kaj prikrivajo: klasična začetna finta tricksterjev s kroglico/karto: saj vidite, da je TU, kjer vam jo kažemo, a ne?). Kajti -kot lepo piše: s “pravim podržavljenjem” država – zastopnica nas državljanov- ne bi prevzela le slabih kreditov, ampak tudi “LASTNIŠKE DELEŽE DOLŽNIKOV”.
Hej, mega! podržavljenje Pivovarne Laško, Istrabenza, Merkurja itd. : saj prav na to je pa marsikdo od nas že sam pomislil, kajne? Seveda z REFORMIRANO državo-lastnikom, kot je tudi podpisani javno in davno predlagal, a pustimo to, nisem ekonomist in nimam pojma. In tudi naša trojka pove, da je to boljše, vsaj “kot pravijo kritiki- med njimi tudi ekomist Paul Krugman”: pazite na distinkcijo/mini sleight of hand: “med kritiki” , ki torej večinoma niso ekonomisti,je tudi “ekonomist”, zato je ta kritika bolj… politična, kritizerska, vsekakor pa ni ekonomsko-strokovna, z eno izjemo, ki pa je itak notorični “levičar”. “Po mnenju kritikov” je pravo podržavljenje seveda boljše zato, ker “ne socializira preteklih slabih odločitev in ne privatizira koristi od sanacije” itd.- to nam povedo avtorji sami.
Krasno, mega – torej bi pričakovali, da bodo gospodje predlagali prav to obliko “skandinavske” rešitve krize: pravo podržavljanje?
Učinkovito, pa še bolj pravično-in se zares reformirali in pokesali?
A seveda se to ne zgodi. Magična kroglica, izbrana karta ni tam, kjer smo mislili, da bo!! Na mestu pričakovanega “bolj pravičnega” pravega podržavljenja se v tekstu pojavi naenkrat vmesni naslov: “Zakaj slovenska slaba banka?”, in potem je to edina rešitev, s katero se ukvarjajo avtorji; sicer kot pojasnijo, zakaj SB, a to je kvazi-pojasnilo: avtorji le ponavljajo svoje opise bančne krize in posledice pa razloge za sanacijo, nikjer pa ne razložijo, ZAKAJ v Sloveniji raje SB kot “pravo podržavljenje”.
A ja, spomnimo se- razlika med enim in drugim je itak le PODROBNOST, ni pomembna. Edini drug namig zakaj, je posreden: “Načeloma” da je ustanovitev SB prinas lažja, “ker pred krizo države ni bilo med pomembnimi lastniki bank”: bi se reklo,da je pri nas že itak dovolj/preveč državnega lastništva bank. In seveda, saj vsi vemo – to lastništvo tudi ni preprečilo, da bi banke slabo posojale, pa še raznim Bavčarjem in Šrotom, kajne?
Torej : SLO- Slaba banka (namesto “pravega podržavljenja”) zato, da se lokalno državno lastnišvo bank ne bi povečalo, in da bi se tudi preprečilo večje državno lastništvo (o groza) zadolženega dela realnega sektorja(Mercatorja itd.), kar bi bila logična posledica “pravega podržavljenja” bank- upnic.
In seveda je treba vodstvo SB izbrati v “mednarodnem okolju”- mednarodni bančniki, ki so se zadnje čase množično tako odlično izkazali, imajo pri naših avtorjih implicitno prednost pred domačimi bankirji, ki jim , zgubam in zamudnikom, ni uspelo, da bi nas (kolikor vemo) enako temeljito zašuštrali. Kaj ko bi uvozili kar islandske bančnike?
Pa to še ni vse; končno in najbrž bistveno rokohitrstvo se zgodi z njihovim predlogom/zahtevo, da naj SB ne postane prava lastnica lastniških deležev v dolžnikih s slabimi terjatvami (Istrabenz,Mercator…) , torej lastnica neprednostnih delnic, ampak strogo samo prednostnih delnic. Hkrati pa pozivajo k dobrodejni in nujni pripustitvi zasebnih delničarjev- vključno s tujimi, ki pa bi lahko postali pravi lastniki.Medtem ko mora biti slovenska BS (z mednarodnim vodstvom, da tuji delničarji zagotovo ne bi bili hendikepirani) strogo in edino “portfeljski lastnik”, torej brez vpliva na vodenje itd.
Tudi tu je na delu majhna prevara, ki pa je “sistemska”, zadnjo naši
avtorji niso neposredno krivi: nikoli mi ni bilo čisto jasno, zakaj se delnice, ki prinašajo fiksen donos, ne dajejo pa vpliva na vodenje
podjetja, imenujejo PREDNOSTNE, one druge, ki omogočajo vpliv na izbor vodstva, nadzornikov, udeležno na dobičku (ok, in na tveganju) pa NAVADNE. Najbrž je bil nekoč v kapitalistični pradavnini fiksen varen donos res prednost, ampak kdaj je bilo to nazadnje?
Kočni akt rokohitrstva naših strokovnjakov se seveda imenuje “fleksibilen trg dela”, fleksivarnost na danski način, v resnici pa je – glede na bistvene logistične, stanovanjske, kulturne itd. razlike, kot je dobro opozoril tule že MarkoS – udar na “delavski razred” , ponavljanje večnih predlogov “mladoekonomistov (in Pahorja ), spodbujanje podganje dirke naših delavcev s “kitajskimi” itd. A v to se bodo bolje zakadili sami sindikalisti.
Sklep? Končni rezultat “skandinavskega” predloga bi bil- naj mi bo dovoljeno takole laično ugibanje, ker naši strokovni avtorji sami sklepov/končnih posledic ne izpeljejo : SB pod mednarodnim vodenjem prevzame slabe terjatve bank, jih sanira, pa tudi dolgove “realnega sektorja”, v obojih pa ostane zgolj portfeljski lastnik; istočasno pritegne v pravo lastništvo dolžnikov zasebne delničarje, tudi tuje, ki pa postanejo pravi lastniki: privatizacija naj bo na delu takoj, od začetka, že kot del sanacije, in ne šele kasneje. je to res “skandinavska rešitev” ali le skandinavska preobleka za večno vračanje enakega? Hej, saj smo rekli: kroglica/karta ni tam, kjer se zdi.
Pa še dvajset let stara rešitev , iz časov, ko kriza ni bila globalna. Kot da bi naši avtorji hoteli eksorcirati današnjo hudo, globalno krizo v nekaj podobnega, obvladljivega ne pa once-in-a century perfect storm: še en sleight of hand, psihološki.
Seveda pa avtorji svoj predlog lepo “pohedžajo”, sekuritizirajo, razpršijo na cel svet: hja, če ne bodo vse države naredile, kar je treba, pač ne bo nič: “strokovna” ponovitev stvarnega manevra bančno-hedge-fundovskih tvorcev katastrofe ali kaj?
Glavni cilj, potencialni dosežek njihovega “skandinavskega” predloga se tako zdi najprej preprečitev POVEČANJA neposredne UDELEŽBE DRŽAVE- javnega interesa v finančnem in realnem gospodarstvu. Ne- reforma države-kot-lastnice/upravljavca,
ne- prevrednotenje temeljnih vrednot spričo njihove eksistenčne krize, ampak containment, preprečitev, obvoz. “Spremeniti vse, da se nič ne bi spremenilo”
In končno, kljub vsemu naši avtorji ne popuščajo glede svojih privatizacijskih, (neo)liberalnih, anti-državnih, pa tudi tujci-so-dobri-če ne-boljši vrednot: ideologija, niti ne pretirano skrito predstavljana kot stroka.Škoda, da tudi z sleight of hand.
Sledi drugo branje.
Všeč mi jeVšeč mi je
Nas fleksibilni trg dela popestrijo unikatni studentski servisi! Na drugem koncu imamo totalno neizkorisceno starejso populacijo. Obamin glavni svetovalec Paul Volker je star 80. Pri nami bi spet mladi revolucionari eksperimentirali z druzbo. Vsaj Saksa smo pravocasno ustavili. Mi upokojenci imamo osnovno nalog, da cim dlje vlecemo pokojnine ker smo 40 let prispevali 🙂
Všeč mi jeVšeč mi je
Razmišljal sem ali naj napišem ali naj ne napišem, ker sem anonimnež. Bom napisal, sem se odločil. Meni vse skupaj deluje kot lepi nameni, ki tlakujejo pot v pekel.
Torej sedaj bom jaz plačal sprego kapitala in politike (ne delajmo si utvar – če bančniki ne bi plačevali politike in jih prepričali, da se sprejmejo čudni zakoni, tega ne bi bilo – o tem ali so naši tajkuni proti tem bančnikom pubertetniki ali niso kdaj drugič). Zanimivo, da so mene doma vedno učili, da se ne smem zakreditirat in da ne smem živeti preko svojih zmožnosti in sem se tega več ali manj držal In jaz sem rasel gor v starem sistemu, da ne bo pomote – sedaj pa bom plačeval tiste, ki so rasli gor v pravem sistemu. Takšnemu plačevanju jaz pravim socializem (lepi nameni), čisto vseeno je ali se ekonomisti učite kapitalistično ekonomijo ali socialistično. In niti ena ekonomija ne vkalkulira v svoje enačbe človeškega pohlepa – saj tudi ni enačb, ki bi smiselno reševale neskončne količine. In tdui če bomo lastniki slabe in dobrih bank – ko se bo premoženje privatiziralo, bodo zopet eni bolj enakopravni – naj bo pri nas, naj bo to v ZDA.
V drugem koraku pa ekonomisti zahetvate od mene, ki rešujem banke, da še bolj nastavim svoj hrbet in se fleksibilno prilagodim. Hm, za začetek smo lahko fleksibilni in gremo vsi na banko in dvignemo svoje prihranke? Ali pa grem v končni korak – absolutno fleksibilnost – vzamem puško na ramo in grem v hosto? Če grem v hosto je to sicer pekel, ampak banke od mene ne bodo imele nič, ampak svojo usodo sem vzel v svoje roke. In tudi zaradi tega je vseeno katero ekonomijo se uči na faksih – ni vkaluliranih političnih odločitev – ker fleksibilno prilagajanje ni nič drugega kot politika.
Ampak dovolj s cinizmom pri reševanje Ponzijeve sheme – večina temu reče kapitalizem – mene zanima nekaj drugega pri slabi banki, ker je že bila omenjena možnost bankrota države, ki bi naj naši sociaistični ureditvi bila za vzor. Kako daleč lahko slaba banka prevzema dolgove, oziroma kako veliko količino dolgov lahko prevzame? Če je verjeti nekaterim ocenam je derivatov v svetu za 1,15*10^15 USD (cca. 200 000 USD po glavi prebivalca planeta). Ne mislim, da je to vse drek, ampak vsaj del tega je verjetno drek. Če je letni BDP sveta 55*10^12 USD, potem slabe banke lahko prevzamejo – koliko? Saj priznam – ne špekuliram samo z bankrotom ZDA, EU, ampak kar bankrotom sveta. Efekt domim – bankrotira Anglija, čez čas ZDA, itd. Zakaj sem napisal, da je kritična cifra takšna – dvomim, da je lahko derivat dober, tudi če je del njega (hipoteka toksična).
Iz zgodovine sicer poznamo eno rešitev, ampak upam, da se je Baba Vanga motila, ko je prerokovala o letu 2010.
In še drobna želja – v kakšnem drugem članku bi lahko kdo napisal, kaj se je zgodilo z raznimi skladi za penzije po svetu. Kakšna je vrednost njihovega premoženja? Kako bodo plačali baby boomerje? Zakaj bi morala naša kura spremeniti pokojninski sistem?
Všeč mi jeVšeč mi je
@VL: Računanje z derivati je sicer popularno na levi; v osnovi pa je precejšnja neumnost, ki samo kaže nerazumevanje financ. Derivati se medsebojno nevtralizirajo. Denimo, da vam banka posodi 10 evrov. Če seštejete terjatev banke in vašo obveznost je to skupaj 20 evrov. v resnici pa je od vsega skupaj 0 evra več, samo lokacijo je zamenjal (iz banke v vaš žep). Zgoraj se hudujete nad temi 20 evri, ki jih ni. Dajte se malo pozanimati o temi in ne privzemite teorij butljev iz kakšne Sobotne priloge ali Mladine za suho zlato – saj nimajo pojma o čem govorijo.
Všeč mi jeVšeč mi je
Nekako sem bil vedno impresioniran nad nasimi cudeznimi neoliberalnimi decki. O tistih libertarnih naivnezih ala Tov. Stih seveda raje ne bi. Konec koncev imajo tudi pravljice za lahko noc, svoje meje…. Kakor koli ze. Predlagati , da se izgube ( slabe terjatve ), nacionalizirajo in dobicki privatizirajo seveda ni nic novega. Koncentriranje kapitalske moci se na ta nacin dogaja ze dolgo casa. Tudi nasa pogruntavscina z LB vs NLB tam iz zacetka devedesetih ni nic novega. Edina stvar v vsej tej kvazi-znanstveni manipulaciji, ki ji nekateri recejo ekonomija in je se zanimiva je odnos plebejskih mnozic in njihovo razumevanje sveta , ki jih obdaja. Ali je bilo esemnajst let potrosnisko-prostotrznega pranja mozgan dovolj, da se nase ovcice izenacijo v plitvoumnem nerazumevanju, s tistimi cezluznimi, dejstva, da so ovce za to, da se strizejo !!! Ali, kot bi rekel Dudek iz neke nadaljevanke…. ” Bormeš Regica, fakat je tak i nikaj si nemreš…”
Všeč mi jeVšeč mi je
“Derivatives are financial contracts, or financial instruments, whose values are derived from the value of something else (known as the underlying). The underlying on which a derivative is based can be an asset (e.g., commodities, equities (stocks), residential mortgages, commercial real estate, loans, bonds), an index (e.g., interest rates, exchange rates, stock market indices, consumer price index (CPI) — see inflation derivatives), or other items (e.g., weather conditions, or other derivatives). Credit derivatives are based on loans, bonds or other forms of credit.
The main types of derivatives are: forwards (which if traded on an exchange are known as futures); options; and swaps.
Derivatives can be used to mitigate the risk of economic loss arising from changes in the value of the underlying. This activity is known as hedging. Alternatively, derivatives can be used by investors to increase the profit arising if the value of the underlying moves in the direction they expect. This activity is known as speculation.
Because the value of a derivative is contingent on the value of the underlying, the notional value of derivatives is recorded off the balance sheet of an institution, although the market value of derivatives is recorded on the balance sheet.”
In tako nam nas libertarni pravljcar razlozi, da derivati, nimajo nic skupnega s sedanjo financno krizo…. O neobjavljanu bancnih bilanc, medbancnem nezaupanju in krcu kreditiranja, pa kdaj drugic…
Všeč mi jeVšeč mi je
Osebno me najbolj moti in skrbi, ko avtorji članka banke definirajo kot posrednike denarja. Dragi ekonomisti : banke denar kreirajo iz nič, ne posojajo mojega, ki ga imajo na računu.. NE GRE ZA NIKAKRŠNO POSREDNIŠTVO AMPAK KREATORSVO! Ok že res, da formalno bančni depoziti v EMU niso definirano kot denar, ampak praktično vsi z njimi vse plačujemo (palčilne kartice, spletne banke,..). In abosultno vse depozite, kar predstavlja preko 97% denarja v obtoku, ustavrijo (iz nič!!!) komercialne banke. Ne sposodijo si denarja od mene ali, bognedaj, evropske centralne banke (ki je povečini itak privatna).
Zato rešitev ni v nobenih slabih bankah, še manj je v nacionalizaciji bank. Rešitev je v NACIONALIZACIJI DENARJA. Če je eden večjih problemov te krize pomanjkanje denarja za sprotno poslovanje (predpostavimo, da ni problem, da bi ljudje radi bili zanalašč brezposelni in, da si še vedno želijo tako hrane, kot oblek, dopustov, avtomobilov, stanovanj,..)..zakaj delat paniko??? Natisnimo denar. Imamo delavce, imamo kupce, imamo infrastrukturo,…,kaj nimamo 1 tiskarskega stroja? Vzemite magari Janšev fotokopirec iz arhiva..ali pa dejmo zmetat vse naše preteklo delo v smeti (slabe banke, nacionalizacije izgub,..). Aja..sej..lahko pa denar tudi outsourcamo…pa sej tistih 500 mio eur obresti ki za to plačujemo letno..to si že lahko privoščimo.. ja res..bravo!!!..dejmo rešit banke, da si bomo lahko še naprej, še več sposojali denar, da bomo lahko plačevali obresti, imeli recesije in visoke davke! BRAVO MASTEN, BARVO POLANEC, BRAVO DAMIJAN..JUHUUUUUUUUU, BRAVO VSI MI!
p.s. se vam mogoče zdi možno, da bomo dobili električni avto dokler je npr. Rockfeller lastnik : največjega dela naftne industrije in največjega dela bančnega sektorja in največjega dela FED-a ter posredno največjega dela Obame( mediji in tisoče podjetij)?
Všeč mi jeVšeč mi je
Komentar Igorja Vidmarja je mnogo boljši od originalnega članka (Igor Masten, Sašo Polanec, Jože P. Damijan). Deluje mi zelo zdravorazumsko. Zato predlagam uredniku razgledi.net, da zamenja vrstni red. Vidmarjev komentar na vrh, originalni članek pa med komentarje.
Všeč mi jeVšeč mi je
@Tomaž Štih:
Jaz predlagam, da se tikava – prstovala sva že na prvem Dnevnikovem forumu – nick, je še vedno isti – velikilustrator krajše vl. Vsaj na tem starem forumu sva se tikala.
Da ne bo kakšne pomote – jaz sem izrazil pomislike o Slabi Banki, sam se zavedam, da bo tega prišlo in takrat bom kot Dudek, ki ga citira Buba preprosto rekel – ”Bormeš Regica, fakat je tak i nikaj si nemreš…”, skratka nisem tako proti Slabi Banki.
Včasih sem bil tudi za popolni neoliberalizem, če se spomniš, danes ne vem, kaj naj si najbolj mislim o vsem skupaj. Poučna je življenska zgodba, direktorja RBSa (največjega zgubarja na otoku) – pred dvajsetimi leti je začel z mantro državna lastnina je zanič, končal je kako? Poleg viteškega naslova, si še verjetno zasluži nagrado za življensko delo.
Ekonomist tudi nisem, sem računalničar, zato mi zdrava pamet govori, da je s tvojo teorijo o 0 nekaj narobe. Če imaš 0, lahko ne vem kako množiš, boš še vedno imel 0. Če tega niso vedeli razni CEOti, vem pa jaz, potem se resno vprašam o zdravi pameti njih in moji (da se pustim, da me tako jahajo). S prelaganjem papirjev skratka ne moreš ustvariti neke realne vrednosti. Druga stvar, ki govori v prid temu, da je nekaj blazno narobe je ta, da so Američani sedaj že pokrili vrednot toksičnih kreditov (po oceni na bi bilo hipotekarnih kreditov za 1,5*10^12 USD) -, banke pa še vedno ne posojajo denarja, itd., ampak ga raje kopičijo.
In še nekaj o medijih – vsaj v Mladini zadnji dve leti nisem bral nič o derivatih (mogoče je kdo pisal o njih), Sobotne priloge ne berem, decembra ali januarja sem poslušal Štiblerja, ki je rekel, da banke kljub vsemu ne bodo posojale cekinov (in ima prav). O derivatih mi je največ povedal Buba, na našem forumu je Marmije. Dalje raje ne bom, ker lahko debata zavije v neproduktivne vode.
Všeč mi jeVšeč mi je
Tekst je zelo ok – z izjemo “vrinjenega” poglavja o flex. trga dela na koncu… hm, težko bo prepričati ljudi, da s svojim denarjem najprej rešijo banke in odplačajo grehe nekoga, ki se je igral moralni hazard, nato pa se odrečejo še v nekaterih primerih (predvsem pri starejših) zadnji varovalki – delovni zakonodaji…
Glede predloga, da bi zavod bolj nadziral prejemnike pomoču: v Slo. je že več kot 2 leti v veljavi “one strike and you’re out” predpis, ki nadomestilo odvzame vsakomur, ki zavrne ponujeno službo…
Všeč mi jeVšeč mi je
Gospod ali gospa Buba; najprej bi vas opomnil da je žaljenje ljudi pod psevdonimi strahopetno. Lepo je, da znate uporabljati copy & paste trik, toda funkcionalna pismenost zahteva več. Razumeti kar sem vam povedal in ne tistega kar bi vi radi slišali od mene, da bi imeli sploh kaj odgovoriti. Bom ponovil v še bolj poljudni obliki. Derivatov ne da seštevati kot hruške in mahati naokoli z vsoto. To je smešno in neumno. Ali zdaj razumete? Glede na to, da ste funkcionalno nepismen in povrhu ne razumete osnov nekako ne vidim smisla nadaljevanja debate. Ta pogovor bi izgledal tako, da bi vi na argumente ponavljali slogane delovnega ljudstva iz Mladine in Sobotne priloge, mi podtikali stališča in name lepili nalepke. Tako se vi obnašajte do svoje družine, če želite.
Všeč mi jeVšeč mi je
@Benjamin: Posojila bank ne bodo zvišala povpraševanja po ključnih izvoznih artiklih. Slovenija je ujeta v evro zono in zaradi togega trga delovne sile nekonkurenčna (denarja pa ne moremo tiskati). V času, ko se grejo vsa podjetja cost cutting in notranje optimizacije se nam zna zgoditi hud padec naročil, ki ima potencial uničiti cele industrije. Fleksibilen trg delovne sile je zelo mil ukrep proti temu. Kar zares potrebno je znižanje plač. Velika napaka je bila, da leta 2004/5 nismo izvedli reform. Danes bi bili v bistveno boljši poziciji.
Všeč mi jeVšeč mi je
Aja, bili bi v boljši poziciji kot so to zliberalizirani Madžari, Pribaltske države, Slovaki, še pred njimi Čilenci, Argentinci … ? Zakaj se njim godi tako slabo, če pa so naredili tisto kar mi nismo?
Kar naenkrat neoliberalci zagovarjajo posege države, kaj bi na to rekel Friedman?
Tovariš Štih se strinjate s predlogom neoliberalne trojice o podržavljanju bank?
Dejstvo je, da se bo neoliberalna paradigma morala končati in da bo znova potrebno iznajti novo ekonomsko-politično paradigmo.
Rdeče opice se znova vračajo.
Všeč mi jeVšeč mi je
Spoštovani gospodje avtorji članka,
v njem pogrešam tri stvari in v njem so tri stvari peveč:
Kaj manjka?
1)Če veste, kaj je pripeljalo do krize, potem morate najprej postaviti ograje, da ovce tržne ekonomije zopet ne poskačejo čez plot – morda že jutri!!!!
2)Ko boste postavili ograje, morate vsem ovcam trežne ekonomije povedati, da je nemogoče, da posamezni segmenti trga tržne ekonomije rastejo po stopnji 30%, ekonomija sveta pa po stopnji 4%, vsaj ne na dolgi rok, kar je več od leta dni. Že res, da sem poslušal v zadnjih desetih letih od vrhunskih gurujev in piscev ekonomskih člankov, da šteje samo tukaj in zdaj, da smo na dolgi rok tako ali tako vsi mrtvi, ampak žal življenje večine ljudi traja dlje od letne bilance in razdeljenega dobička ter nagrad upravam. Glede na to, da ste vsi avtorji šolani ljudje, bi morali poznati zakonitosti matematičnih funkcij, ki se gibljenjo proti asimptoti, ko se ena od spremenljivk giblje proti neskončnosti (da je neskončnost singularni element v matematiki je znanje iz gimnazije – podobo kot ničla, in vi v “slabi banki” ponujate točno to formulo– državne obveznice za ustanovitev , se pravi pozitivno naravno število, boste delili s slabimi terjatvami, katerih vrednost je zelo blizu nič)
3) Ostajate v miselnih okvirih, skozi študij pridobljenih znanj…v članku treh eminentnih eruditov ekonomije bi pričakoval vsaj poizkus razrešitve sedanje krize na način, podoben povezovanju devetih v kvadrat razporejenih točk z eno samo povezano potezo….pomeni, da stopite iz okvirov svojega lastnega razmišljanja in svoj “uma svitli meč” pošljete v brusilnico. Pa nič. Recept s slabo banko je po svojem konceptu popolnoma enak mehanizmu, ki je sprožil sedanjo krizo…slabe stvari zapakirati v paket in ga potem tržiti v časovni komponenti… Kje je zdaj vaša zahteva po rezultatih hic et nunc?
Kaj je preveč?
1) Slaba banka….naj kar lastniki dokapitalizirajo sedanje banke z dobički iz preteklih let, ko so veselo pobirali dividende od “slabih” terjatev, za katere svet še ni vedel. In bilo bi dobro, da svoj lonček prispevajo tudi uprave, ki so si izplačevali nagrade za te, danes vemo, fiktivne dobičke.
2)Državna intervencija na dveh straneh…prvič pri dokapitalizacij bank…kdo pa so tisti lastniki denarja, ki bodo sedaj kupovali državne obveznice.- morda indijske banke, ki nimajo slabih terjatev svojem porfelju, zahvaljujoč regulativi….so to morda iste inštitucije, ki sedaj prosijo za odkup slabih terjatev? In drugič, negativne učinke na še bolj fleksibilen trg dela naj zopet pokrije država…po Danskem modelu. Pozabljate, da je bila Danska sama v krizi, danes pa, kot sami ugotavljate, ko primerjate krizo v Sloveniji s tisto iz časa osamosvojitve, je v krizi cel svet. Kako da sami ne sprevidite svojih lastnih kratkovidnih in zavajajočih nasvetov o uporabi ukrepov reševanja časovno in krajevno omejenih kriz na globalni krizi, kjer ni “tretjih trgov”, ki niso v krizi. Te rešitve so danes in tukaj neuporabne…in gospodje z doktorskimi titulami bi morali imeti vsaj toliko samorefleksije, ko pišejo takele članke
3) Kot edini realen vir reševanja krize vam, če odmislim “slabo banko” in državo, ostane delo ljudi in njihova potrošnja….kako zanimivo in ironično, da je kot o edinem viru presežne vrednosti – aktivnem človeku – pisal Marks v začetnih tezah uvoda v Kapital. S tem dokazujete, da kapital – denar (pa naj bo konvertibilen ali ne, naj bo na zlati podlagi ali ne, naj bo krediten ali cirkulirajoči)- sam ničesar ne ustvarja, da vse matematične sheme izvedenih finačnih potrebujejo edino silo, ki ustvarja dodano vrednost, da se lahko obračuna DDV – aktivnega, družbene produkte proizvajajočega človeka. Zato je ves vaš govor o tehničnih podrobnostih delovanja “slabe bank” za katere – kako pomenljivo – je ptrebno še izdelati podrobne scenarije in analize (morda imate že kako v predalu) povsem odveč, nepotreben in celo zavajujoč.
Sem bil daljši kot sem mislim, ampak —naj bo— za rešitev krize tudi to…:-)
Lep pozdrav
Všeč mi jeVšeč mi je
Tile ekonomisti iz članka v članek postajajo bolj polni protislovij in nekonsistentnosti. V članku lahko preberemo, da so skadinavci reševali banke s podržavljanjem, v naslovu pa nam “mladoekonomisti” kot skandinavsko reševanje navajajo “slabo banko”.
Všeč mi jeVšeč mi je
Krizna ekonomija 1, 2, 3
1.Poberite vaš denar iz bank.
2.V celoti ga vložite v nakup tobačnih izdelkov.
(“Oploditev” v krizah, zagotovljena)
3.Krizo preživljate z drobno prodajo zgraj omenjenih izdelkov.
PS. Lahko tudi orožje ali mamila.
LP 🙂
Všeč mi jeVšeč mi je
Veste kaj,
za denar ki naj bi bil namenjen subvencioniranju izgub,
naj se raje ustanovi pet šest popolnoma novih državnih bank in se jih čimbolj dokapitalizira…
…cel stari bančni sistem naj se pa pusti crknt..
…naj lastniki odgovarjajo z vsem svojim premoženjem..
ker v nasprotnem primeru bo šlo preveč denarja v vrečo brez dna!
Pred tem naredite pa kak fajn prenos komitentov.
Pa dejte čimmanj komplicirat, bolj razlagate na dolgo, bolj se paraziti lepijo na vsak evro.
lp
Všeč mi jeVšeč mi je
Dragi moj libertarni to. Stih. Najino poznanstvo preko raznih forumov in ostalih komentiranj seze ze precej let nazaj. Ce sem bil zaljiv se seveda opravicujem. Vendarle pa trditi, da derivati nimajo vpliva na trenutno financno krizo in celo ozmerjati tiste, ki mislimo, da imajo ( med drugimi tudi nasega prvega bankirja Kranjca ), za neumneze je seveda precej libertarno, hehehe….Kakor koli ze, morda vam tale dokument o derivatih in njihovi povezanosti z bancnim sektorjem nekoliko odpre ocke… http://www.newyorkfed.org/research/staff_reports/sr276.pdf —
Všeč mi jeVšeč mi je
Gospod ali gospa “Buba”, zanikam da bi vas kadarkoli v življenju videl ali srečal. Menim, da ste zaradi nastopanja pod psevdonimom nesramni in da si tega, če bi pisali pod pravim imenom; ne bi upali, ker bi vas bilo pozneje zaradi svojega obnašanja sram. Ohranite, prosim, tovariše za svojo družino. Dokument, ki ste ga navedli nima zveze z vašo predhodno FDVjevščino in izumom nekakšnega “svetovnega derivatskega agregata” ter čudenju nad tako dobljeno številko. Priznam, da je to dejanje začudilo tudi mene; pa še marsikoga drugega… V bodoče priporočam več previdnosti. Ko enkrat izrečete takšno neumnost pri priči končate debato saj ljudje dobijo sliko, kdo oziroma kakšen vzorec razmišljanja je na drugi strani. Uživajte v strahopetnem blatenju s skrivanjem pod psevdonimom še naprej.
Všeč mi jeVšeč mi je
Dragi Tov. Štih. Predvidevam, da bi vam kakšna tožbica zelo prav prišla v teh težkih časih. Ali pa morda za nakup novega stanovanja ali hišice o kateri ste nam tako zadihano razlagali, kot o mokri želji, tam davne dni še na Dnevnikovem forumu….Vsekakor se vam tozadevno vsekakor splača pogledati v meko demokracije, svobode in prostotrzne pravljicnosti. Bojda se v Detroitu in okolici nepremicnine prodajajo za bagatelo…. Pa pustimo stat preteklost, kjer koli že je…. Se mi pa vseeno postavlja vprasanje, kako to, da si banke med seboj ne posojajo denarja, navkljub, nadurnemu delu vseh “Topčiderjev”, po zahodnem svetu in širše. Pa ne, da je vzrok za to se vedno nepoznavanje bilanc ( lastnih in tujih ), v katerih bi se verjetno dalo zazlediti tudi kakšne swape, OTCje ipd. Pa ne, da so za vse krivi zgolj kreditno nesposobni rednecki…???
Všeč mi jeVšeč mi je
Pa naj podam še člančič, pod naslovom ” Derivatives and Bank Collapse – The Scam That Went Largely Unreported
” ki ni predolg in je dovolj razumljiv tudi navadnemu viličaristu, kot sem jaz. Vsekakor bo lahko vsak sam presodil ali derivati vplivajo na sedanjo financno krizo ali ne… http://209.85.129.132/search?q=cache:x-a1K9CJ8GgJ:seekingalpha.com/article/117312-derivatives-and-bank-collapse-the-scam-that-went-largely-unreported banks balances derivatives&hl=en&ct=clnk&cd=10 — Pa bodi dovolj…
Všeč mi jeVšeč mi je
Pa še , kaj je povedal Trichet v Davosu… DAVOS-Trichet says all authorities looking at derivatives
Fri, Jan 30 2009, 09:53 GMT
http://www.afxnews.com
DAVOS, Switzerland, Jan 30 (Reuters) – European Central Bank President Jean-Claude Trichet said on Friday that authorities worldwide were looking at potential risks in derivatives markets.
Talking about plans mooted for a clearing house for credit derivatives, Trichet said: “This is an area where all authorities are looking closely.
“The initiative on a central counterparty or exchange seems to us very wise,” he said. “This is one of the areas where we could see an explosion.” Keywords: DAVOS TRICHET/DERIVATIVES
(Davos newsroom, 41 81413 7937; mike.dolan@reuters.com)
Všeč mi jeVšeč mi je
vprasanje za TS:
ce torej teorija o 0=0 drzi, zakaj potem tezke milijarde bailouta, zapiranje delovnih mest, vecprocentno krcenje gospodarstva, blokada kreditov, doomsday evangelizem mainstream politikov (tudi desnih)?
Aja, drugace pa se ena mala CT: privzemimo, da svetovni mesetarji z denarjem niso cepci (ok, far fetched) in da so si lepo zgradili svoj namisljeni grad namisljenih “trznih vrednosti” ter se poflancali druzbi pod kozo da brez njih ne more vec; hej, sam presvitli CEO HBOSa se je zadnjic na BBC zagovarjal, da so oni motor gospodarstva, da so njihovi bonusi zasluzeni, ker so toooliko dobrega doprinesli. Torej, ce je shema zdrava, ce drzi vodo, kako da potrebujejo dandanes asistenco? Bailout? Noup, gospoda. Zgrajena je bila fiktivna struktura, VIRTUALNA, brz realne vrednosti. Samo za medmet: ravno plasiranje denarja, ki bi morl biti univerzalna merska gospodarske ucinkovitosti, na trg ter degradacija v commodity je kriva za to. Namrec, ce dopustis, da ti neki ukrepi podvojijo ceno nepremicnine ali bencina, je v resnici tvoje delo, tvoja vrednost degradirana za ta faktor! Ok, gremo nazaj na CT: tem trenutku imamo fiktivno, namisljeno shemo, absurdno enako kot komunizem, dalj imamo klienta te storitve – druzbo, ki se je tega servisa navadila (odnos junkie:pusher) in imamo djstvo, da se je stvar vlekla tako dolgo, da je odjemalec zivljenjsko odvisen od storitev. To je idealna situacija: gradovi na oblakih so s credit crunchem ustvarili pri klientih abstinencno krizo; njihov organizem se je navadil sistema, v kratkem casu ne more preklopiti (recimo, amortizacijo je nadomestil servis instant kredita). Hkrati, naj se enkrat ponovim, in celo TS je (naivno) potrdil, da je 0=0, torej, da ti papiranati tigri nimajo nicesar, razen religioznega odnosa njihovih klientov do fikcije, ki jo prodajajo. OK, priznati je treba, da delujejo kot logisticna storitvena agencija v prid druzbe. Tu ni problema. In za lazje upravljanje imajo vpeljan sistem “soft dollarjev”. V bistvu furajo simulacijo gospodarstva svojih klientov, kjer preslikujejo dejanske “energetske vrednosti”, “dodano delo” itd .. v s ta svoj sistem. Do tu se vse kosher. In zdaj pridemo na mino: privzemimo, da nekomu kane brilijantna ideja, ta fiktivni svet napolniti z REALNO vrednostjo. Bailout, anyone? Dve komponenti potrebujemo: vero in strah. “Desne budale”, anyone? Je kdo opazil tiho induciranje strahu, nelagodja, ob hkratnem evangelizmu “liber-whateverizma”, doomsdaj rohnenjem (rdeci vas bojo, musloti vas bojo, rumeni vas bojo ..)? Se mogoce (tole je zizkovski twist, ne pricakujem da bi ga doloceni dojeli) ce se vrnemo na 9/11: vsi tisti loose ends, napake v teksturi, manjkajoci, ohlapni podatki, nikdar razjasnjene kontroverzije so imele eno samo nalogo – sporocilo: obey, fuckers! Ne glede na dvom, veruj v nas!
S tako strukturo je tlakovana nasa pot k vragu. Vojlno bomo predali NASE resourse, naso svobodo. Skupaj bomo zgradili Veliki Integeral, Piramido, da nam bodo neimenovani Veliki Mojstri vladali. Ker smo jih MI materializirali.
(pripomba za TS: z uporabo pritlehne diskreditacijske cvetke FDV si si prisluzil se eno crno piko. Kar ni nic novega, ce se spomnim DF – od nepremicnin do “gotov je!” … v bistvu skoda, da si se umaknil. Tvoj feedback bi bil nadvse zanimiv).
LP Matt (z DF)
Všeč mi jeVšeč mi je