Protekcionizem je zdaj najhitrejša pot v pogubo

Pozivi francoskega predsednika Sarkozyja k protekcionističnim ukrepom za pomoč francoski avtomobilski industriji ter ameriškega predsednika Obame k Buy-American klavzuli v programu za okrevanje gospodarstva, utirajo pot h globalnemu valu protekcionizma. Protekcionizem, na katerega pozivata oba predsednika dveh gospodarskih velesil, pa je najboljši in najhitrejši način, kako iz gospodarske krize v zahodnem delu sveta narediti resnično hudo globalno gospodarsko depresijo. Gre za natanko tisto, česar si svet v tem trenutku pod nobenimi pogoji ne bi smel dovoliti. Dokler bodo države ohranjale med seboj visoko raven medsebojne trgovine, bodo posledice gospodarske krize obvladljive. Ko bodo omejile medsebojno trgovino, bo hudičeva spirala gospodarske depresije kot cunami uničevala podjetje za podjetjem, tisoče in milijone delovnih mest.

Študente ekonomije učimo o škodljivih posledicah protekcionizma. Pri tem jim običajno predstavimo argument optimalne carinske stopnje. Ta argument pravi, da načeloma obstaja neka optimalna carinska stopnja, do katere lahko neka država dvigne raven zaščite domačega gospodarstva pred uvozom in tako na račun drugih držav dvigne raven svoje blaginje. Optimalna je tista višina zaščite, pri kateri domača država dvigne raven svoje blaginje na maksimalno raven preden prizadete države reagirajo s podobnim ukrepom. Prizadete države pa seveda zelo hitro reagirajo in začne se klasična trgovinska vojna z zviševanjem medsebojnih ovir v trgovanju. Posledično se medsebojna trgovina postopoma zmanjšuje, s tem pa tudi koristi od medsebojne trgovine ter blaginja obeh držav. Trgovinska vojna se načeloma konča v točki, ko postanejo trgovinske ovire (carine, kvote ipd.) prohibitivno visoke in trgovina med državami povsem preneha. S tem pa seveda propade ogromno podjetij (in delovnih mest), ki so bila ključno odvisna od izvoza.

Kakorkoli se torej zdi politikom argument optimalne carinske stopnje kratkoročno privlačen in vreden spogledovanja, pa ima dolgoročno izključno negativne posledice, hudo negativne posledice. Podobne igranju z ognjem na bencinski črpalki. Posledice, ki lahko vržejo v zrak politike, ki se igračkanju s protekcionizmom niso mogli upreti. In ki na pogorišče prinesejo politike najhujšega kova. Najboljši primer tovrstnega igračkanja s protekcionizmom je svetovna gospodarska depresija, ki se je začela leta 1929 z zlomom newyorške borze in počasi okužila ves svet. Voditelji najpomembnejših držav so se na posledično finančno krizo in upadnje gospodarske aktivnosti odzvali z “logičnim” zapiranjem gospodarstev pred uvozom, da bi tako “zaščitili” domača delovna mesta.  Vodilne v tem procesu uvajanja protekcionizma so bile ZDA, ki so januarja 1930 sprejele t.i. Smoot-Hawley Tariff Act, ki je povečal carine na 20.000 različnih uvoženih izdelkov. Povprečna carinska stopnja se je z 26% v obdobju 1921–1925 povečala na 50% v obdobju 1931–1935. Seveda so ostale vodilne države proti temu takoj sprejele povračilne ukrepe in dvignile carinske stopnje, uvedle kvote za uvoz, prepovedale iznos deviz itd. Povprečna carinska stopnja v 25 gospodarsko najmočnejših državah se je iz 15% leta 1928 dvignila na 25% leta 1935 (slika 1).

Svetovne carine, 1870-2000
Slika 1: Povprečna ad valorem carina v 25 gospodarsko najmočnejših državah, 1860-2000, v % (Vir: Maddison, 2006)

Logična posledica tega trgovinskega zapiranja držav je bilo postopno, vendar hitro zmanjševanje medsebojne trgovine. Skupen uvoz 75 gospodarsko najmočnejših držav se je s 3 milijonov tedanjih zlatih dolarjev v januarju 1929 postopno zmanjšal na le še slab milijon zlatih dolarjev v januarju 1933 (slika 2). Pri tem državam niso pomagale niti nekajkrat letno izvedene devalvacije valut, da bi tako spodbudile lasten izvoz. Kajti prizadete države so odgovorile z enako mero – s konkurenčnimi devalvacijami svojih valut. Politika “beggar thyr neighbour” se je sprevrgla v siromašenje lastnega gospodarstva in prebivalstva. Plače zaposlenih v ZDA so upadle za 20 – 50%, brezposelnost se  je povečala (s 7.8% leta 1930 na 25.1% v letu 1933) in gospodinjstva niso več mogla odplačevati kreditov. Začela se je vsesplošna panika. Samo v ZDA je v prvih 10 mesecih po začetku krize propadlo 744 bank, vsega skupaj pa kar 9,000 bank – kljub zvezni garancijski shemi ter pojačani regulaciji s strani FED. V propadlih bankah je ostalo zamrznjenih kar za 7 milijard tedanjih dolarjev depozitov, ki jih banke niso uspele posoditi gospodarstvu in gospodinjstvom. BDP v ZDA se je zaradi gospodarske depresije kumulativno zmanjšal za 27%, podobno pa tudi v drugih državah.

Svetovna trgovina 1929-1933
Slika 2: Skupen uvoz 75 gospodarsko najmočnejših držav, Januar 1929-Marec 1933, v mio dolarjev (Vir: Husted in Melvin, 2001)

Toda gospodarska depresija in socialna mizerija nista bili najhujši posledici svetovne gospodarske depresije. Bistveno hujše so bile posledice na političnem področju. Socialno nezadovoljstvo je kulminiralo v političnih gibanjih, ki so temeljila na nacionalizmu. Na oblast so v številnih državah prišli ekstremistični politiki. Fašizem in nacizem v Evropi sta le najbolj ekstremni pojavni obliki tega nacionalističnega vala. Tragičen paradoks tega obdobja je, da so tisti, ki so izgubili delo zaradi depresije, to spet dobili v vojaški industriji ter vojaški službi. Osebni obup ljudi je postal gorivo za wahnsinn nekaterih ekstremističnih politikov. Svet je tekom 1930. let zanesljivo drvel proti drugi svetovni vojni, največji moriji v zgodovini človeštva.

Šele leta 1944, po desetinah milijonov ubitih v vojni, so svetovni voditelji spoznali nerazumnost in uničevalnost nacionalističnega protekcionizma. V Bretton Woodsu sta bili ustanovljeni Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad, ki naj bi poskrbela za pomoč v vojni porušenim gospodarstvom ter za finančno stabilnost držav. Leta 1947 je bil ustanovljen GATT, ki je poskrbel za postopno liberalizacijo svetovne trgovine.  Minilo je torej 15 let od začetka gospodarske recesije in desetine milijonov ubitih v nesmiselni svetovni vojni do konsenza držav glede učinkovite rešitve za ponovno okrevanje gospodarstev.

Nam lahko nauk svetovne gospodarske depresije pomaga danes pri iskanju učinkovitih rešitev za sedanjo globalno gospodarsko krizo? Rad bi rekel, da ja. Vendar se bojim, da je moje upanje zaman. Bojim se, da niti svetovni voditelji niti mi, posamezniki v posameznih državah, nismo zreli za tovrstne razumne rešitve. Bojim se, da racionalne argumentacije ne bomo sposobni slišati in razumeti. Pred izglasovanjem Smoot-Hawleyevega carinskega zakona januarja 1930 je 1028 ameriških ekonomistov podpisalo peticijo proti njemu. Tedanji predsednik Hoover je zahteval znižanje predlaganih povišanj carinskih stopenj. Vendar je Kongres zakon kljub temu izglasoval. Ekonomisti so zahtevali predsednikov veto na zakon, toda predsednik Hoover ga je vseeno podpisal.

Zato mene, ko slišim Sarkozyja govoriti o potrebnosti protekcionističnih ukrepov za reševanje  francoske avtomobilske industrije ali Obamo o podobnem načinu reševanja ameriške avtomobilske industrije ter našega Križaniča o protekcionističnem reševanju naše industrije bele tehnike, postane pošteno strah. Fantje enostavno ne vedo, s čim se igrajo. Lahko si mislite, da vas nič ne briga, če bo naše Gorenje zaprlo svoje obrate denimo v češki Moravii ali srbskem Valjevu. Toda grdo se motite. Ko bo pod patronatom francoske vlade Renault začel zapirati svoje obrate v tujini, to ne bo več neka abstraktna tujina. Ampak bo počasi prišel na vrsti tudi novomeški Revoz, z njim pa 2834 zaposlenih in 10% slovenskega izvoza. In tako naprej, ko bodo nemška, francoska, italijanska, japonska in korejska avtomobilska podjetja enega za drugim zapirala svoje obrate v tujini. Mednarodne trgovine bo vse manj, prilivov v proračun prav tako, možnosti prodaj državnih obveznic na tujih trgih bodo izpuhtele. Pogreznili se bomo v ekonomski nacionalizem, ki nas bo požrl.

Nacionalizma, ko njegov duh uide iz steklenice, ni več mogoče zaustaviti. Postane val, ki raste z vsakim dnem in se spreminja v velik rušilni val. Cunami, ki uniči vse, kar mu je na poti. Racionalne argumentacije ni več, je le še groba sila.

Lahko rečem le kot Hermann Hesse leta 1914 “O Freunde, nicht diese Töne” in upam, da bodo svoje nasprotovanje temu nerazumnemu politikanstvu glede protekcionizma podobno jasno in glasno izrazili tudi številni kolegi po svetu. Voditelji držav EU se morajo v tem času zavzeti za ohranitev politik prostega pretoka blaga, storitev, kapitala in zaposlenih, na katerih temelji EU. Samo prosto sodelovanje nam lahko pomaga prebroditi sedanjo krizo s čim manjšimi izgubami. Zapiranje v nacionalne okvire bo tej krizi šele dalo pospešek in povzročilo nekajkrat večjo škodo, kot bi nastala brez protekcionizma.

7 responses

  1. Ko ekonomist zapiše: Racionalne argumentacije ni več, je le še groba sila – te nekaj stisne v želodcu in se spomniš na vse pravnike (moja življenska izkušnja pravi, da prav vsakega pravnika), ki skomignejo z rameni in zavijejo z očmi, ko jim rečeš: pot k bolj prav je v razvoju metod racionalne argumentacije.
    In racionalna argumentacija navrže vrsto argumentov zakaj tako Sarkozy kot Obama (pa očitno tudi Križanič) posegata po podobnih ukrepih kot Hoover l. 1930. Naj navedem samo en argument, ki mi ta hip pade na pamet: Nujna obramba pred konkurenčnostjo kitajskih proizvodov, ki je dosežena predvsem zaradi totalne bede v kateri živijo lastniki rok, ki izdelujejo te proizvode.
    Racionalna argumentacija vrže na mizo tudi omenjeni argument ob katerem pa večina ekonomistov skomigne z rameni in zavije z očmi (zopet pač življenska izkušnja). Sarkozy in Obama pa ga zaradi svetovnega političnega ravnovesja ne moreta povedati na glas, poskušata se mu upreti podobno kot Hoover. Na glas ga lahko pove edino racionalna argumentacija, za katero pa človeštvo še ni našlo načina, da bi jo upoštevali, se držali njenih rezultatov in na njeni osnovi gradili kohabitacijo in trajnostni razvoj.

  2. še eden v vrsti odličnih avtorjevih prispevkov. To mislim, da sicer ni potrebno posebej napisati, pa vendar.. ker drugače izpade, da je drugačno mnenje tudi kritika odličnih prispevkov. Nikakor.

  3. mburger,

    na plano ste privlekli argument, ki nima nobene zveze s trenutno krizo. Seveda je resničen, a še zdaleč ni odločilen. Prav gotovo ste lahko prepričani, da Sarkozy in Križanič zahteve po protekcionizmu niti pri sebi ne utemeljujeta z argumentom spoštovanja človekovih pravic.

    Kot je dobro razloženo v članku, je protekcionizem kratkoročno dober za šibkejše panoge industrije in z njim se za nekaj mesecev ali morda let kupuje socialni mir. To je tisti racionalni argument, ki ga iščete; politiki si s takim ukrepom podaljšujejo kariero. S protekcionistično spiralo pa uničite ravno tisti del gospodarstva, ki je mednarodno konkurenčen, saj mu povračilni ukrepi zaprejo trg.

  4. pa, glede na to, da tako (protekcionistično) ukrepajo prav vse države na planetu, prav vse hkrati uničijo svojo mednarodno najbolj konkurenčno gospodarstvo. A sem kaj narobe razumel v gornjem komentarju?

  5. Gris: “na plano ste privlekli argument, ki nima nobene zveze s trenutno krizo.”

    Racionalna argumentacija je možna, ko sodelujoči dosežejo strinjanje o posebnih /določljivih/ vrednotah (Chaim Perelman). Smo dosegli strinjanje o posebni vrednoti: Spoštovanje človekovih pravic (1.poglavje ustanovne listine OZN)? Morda pa ima sedanja kriza tudi kakšno zvezo z (ne)zmožnostjo racionalne argumentacije, kot sicer pravilno ugotavlja avtor članka?

  6. Po vsakodnevnih novih pozivih po subvencijah države, ki se najbrž še niso niti prav dobro začeli, predlagam v izogib hude krvi, online urnik zasedenosti prostora pred zgradbo, najlaže kar po Ajpesovem šifrantu dejavnosti in po abecedi! In, ko na koncu vsi po nekem romantično-naivnem scenariju prejmemo od države simboličnih 100€ po glavi…in jih nato v rebalansu proračuna teh istih 100€ vplačamo nazaj, da pokrpamo luknjo, ki je zaradi tega nastala (kdo drug pa jo bo namesto nas???)…smo res naredili dober biznis!

    Z veseljem prebiram vaše prispevke ampak sem vedno bolj prepričan, da Slovenci potrebujemo psihologe, ne ekonomiste!

  7. Članek nekatera zgodovinska dejstva pretirano poenostavlja. Dejstvo, da se je fašizem v Evropi razvil zaradi ekonomske krize oziroma protekcionizma ne drži; že 1920 je na Madžarskem oblast prevzel Horthy, 1922 Mussolini v Italiji, do poznih dvajset let 20. stoletja pa je bila edina demokratična država v Srednji Evropi Češkoslovaška… prav tako fašizem v nobeni državi ni prišel na oblast zaradi ekonomske krize, ampak šele v sklopu WW2, ko je te države okupiral wehrmacht (Slovaška) ali državljanske vojne (Španija) – tudi slednja ni nastala zaradi ekonomske krize… tudi nacizem je sicer dobil pospešek v ekonomski krizi, vendar je bila ta v Nemčiji zaradi zelo visokih reparacij, ki jih je nalagal versajski mir, prisotna že pred 1929…

%d bloggers like this: