Kaj lahko reši slovensko živilsko industrijo?

Komentar je v originalu objavljen v Financah.

Kolega Emil Erjavec, kot nesporno najbolj kompetenten strokovnjak s področja agrarno-živilske ekonomike, je pred dnevi napisal komentar, da Mercator dolgoročno ne more rešiti slovenskih živilcev. Erjavec ugotavlja, da je konsolidacija slovenske industrije pijač v okviru Pivovarne Laško in proizvodnje živil pod okriljem Istrabenza dala povsem drugačne rezultate od obljubljanih. Od nekdaj visoko priznanih blagovnih znamk Radenska in Fructal ter njunih inovativnih zdelkov je ostalo zelo malo, saj novi lastnik iz Laškega ni vlagal v razvoj novih izdelkov in izgradnjo blagovnih znamk, kaj šele da bi jih – kot je obljubljal ob prevzemanju – močneje pozicioniral na izvoznih trgih.

Podoben, vendar še bolj dramatičen ne-razvoj doživlja nekdanja Kolinska, kjer lastnik iz Kopra, ki nima nobene vizije razvoja prevzetega podjetja razen fokusa na nepremičnine Kolinske, pospešeno prodaja – tujcem! – njene blagovne znamke. Podobno se dogaja denimo tudi z mesno industrijo, kjer je ob menedžerskih odkupih prišlo do hitrega izčrpavanja podjetij, ki so danes na robu stečaja, saj se je denarni tok iz poslovanja uporabljal predvsem za financiranje prevzema, namesto za razvoj. Erjavec tudi ugotavlja, da “slovenski” Mercator ni nikakršen rešitelj slovenske živilske industrije na daljši rok, saj po eni strani sedanji visoki tržni deleži v domači trgovini niso vzdržni na dolgi rok, po drugi strani pa umiranja slovenske industrije tudi do sedaj ni mogel preprečiti. Jasno, če lahko domača živilska podjetja prodajajo svoje izdelke samo še v Mercatorju, ker pri drugih trgovcih ali v izvozu zaradi slabih izdelkov in visokih cen niso konkurenčni, lahko že danes čez njih naredimo križ.

Zgodba o “razvoju” slovenske živilske industrije po osamosvojitvi je najboljši učbeniški primer škodljivega vpliva pretirane zaščite domače industrije pred tujo konkurenco. Študente učimo na podlagi empiričnih dejstev oblikovane teorije, da velika zaščita pred tujo konkurenco iz domačih podjetij nikoli ne naredi uspešnih izvoznikov. Kar pomaga, so ob odprtju za tujo konkurenco običajno začasne ciljne izvozne pomoči, ker pomagajo podjetjem svoje proizvode plasirati na tuje trge, jih izpostaviti tuji konkurenci, ki jih nato sama prisili v potrebne racionalizacije stroškov ter vlaganja v razvoj izdelkov in blagovnih znamk. Nobeno drugo administriranje ne pomaga, pomeni le dolgoročno prisiljevanje domačih potrošnikov, da kupujejo dražje in slabše domače izdelke od tujih.

Po letu 1991 smo v Sloveniji naredili velike institucionalne premike k spodbujanju konkurenčnosti domačega gospodarstva. Najbolj enostaven ukrep, čeprav kratkoročno boleč, je bilo splošno zniževanje uvoznih ovir ter postopna toda popolna odprava carin za večino izdelkov iz EU do konca leta 2001. Kot vidimo, je večina slovenske industrije – razen nekaterih podjetij v delovno intenzivnih panogah – preživela in danes uspešno konkurira na trgih razvitih držav. Problemi pa so danes v panogah, kjer te liberalizacije trgovine in izpostavljenosti domačih podjetij konkurenci nismo izvedli. Gre seveda za kmetijstvo in živilsko industrijo, kjer smo po letu 1991 uvedli visoke uvozne ovire (carine, prelevmane in druge dajatve), kar je pomenilo zaščito pri nekaterih proizvodih tudi prek 50%. Kmetijstvo je deležno enormnih subvencij iz evropskega proračuna, kar ga drži pri življenju. Težave pa ima živilska industrija, ki je bila po letu 1991 deležna dvojne zaščite. Prvič, v  obdobju 1992-2004, torej dolgih 12 let, so živilska podjetja uživala visoko uvozno zaščito. Predstavljajte si, da je bila leta 2003 stopnja dejansko plačanih dajtev pri uvozu za vsa naša industrijska podjetja enaka nič, za proizvajalce živilskih izdelkov pa je v povprečju znašala skoraj 14%. Pri tem je za podjetja v mesni industriji znašala 5%, v proizvodnji mleka 8%, v proizvodnji pijač 16%, v proizvodnji kruha pa 20%. Ta zaščita je živilskim podjetjem omogočala, da so lahko vsaj za tak odstotek dražje prodajala svoje izdelke od tujih oziroma da so bila lahko za tak odstotek manj stroškovno konkurenčna. To je nekaj takega, kot če bi Maticu Osovnikarju na Olimpijskih igrah pri teku na 100 metrov skrajšali progo za 20 metrov. Verjetno bi ob teh pogojih, če bi malo potreniral, celo meni uspelo priti do medalje.

Takoj po vstopu v EU leta 2004 se je seveda ta umetni raj za domače živilce razblinil. Vendar ne popolnoma. Še vedno so bila deležna privilegiranega položaja v domači trgovini, predvsem v Mercatorju. Janković jih je sicer privijal pri nabavnih cenah, vendar bistveno manj, kot bi jih tuj trgovec, hkrati pa jim je zagotovil privilegiran dostop do prodajnih polic v primerjavi s tujimi podobnimi izdelki. Seveda so Mercatorjeve cene zaradi njegovega dominantnega položaja referenčne za vso slovensko trgovino, veliki trije igralci maksimirajo dobičke in se ne gredo cenovne vojne, samo diskontni trgovci občutno diferencirajo cene navzdol. Kar pomeni, da so slovenski živilci trgovcem še vedno prodajali po višjih cenah, kot bi jih iztržili po konkurenčnih pogojih v tujini. To je nekaj takšnega kot če bi na olimpijskih igrah tekmovalcem črne polti prepovedali nastop. Jasno, tudi kak tekmovalec iz Slovenije bi po teh pogojih kdaj prišel med osem najboljših.

Zdaj pa pomislite in pošteno odgovorite: ali res mislite, da lahko s privilegijem, da tečete samo skrajšano progo in brez konkurence najboljših (temnopoltih) tekačev, kdaj res postanete tekač svetovnega formata? Ne morete, ker vas nihče ne sili, da trenirate cele dneve in da na vsakem tekmovanju tečete na življenje in smrt. Vidite, zato Mercator (v katerikoli lasti bo) ni dolgoročna rešitev za slovensko živilsko industrijo. Slovenski živilci bodo preživeli samo, če bodo absolutno dobri. Samo, če bodo vsak dan tekmovali z najboljšimi, bodo delali odlične proizvode in po sprejemljivih cenah. Proizvode, ki si jih boste sami zaželeli kupiti, ne pa da vam v Mercatorju ne dajo druge izbire.

Zaenkrat slovenski živilci še vedno tekmujejo v vaški ligi. V odvisnosti od panoge še vedno med 60 in 90% svoje proizvodnje prodajo v slovenski vaški ligi.Vendar pa jim tudi na vasi počasi upada tržni delež, saj se po podatkih SURS njihova prodaja na domačem trgu že najmanj od leta 1998 trendno zmanjšuje (glej sliko 1), medtem ko se prodaja celotne predelovalne industrije trendno povečuje. To preprosto pomeni, da se njihova konkurenčnost tudi na vasi počasi vendar konstantno zmanjšuje.

Slika 1: Prodaja živilske in celotne industrije na domačem trgu, 1998-2008 (2000=100)
sl1.jpg
 Vir: SURS

Živilska podjetja izvozijo samo med 10% in 40% svoje proizvodnje. Vendar tudi izvoz precej niha. medtem ko je pri celotni predelovalni industriji opazen konstanten trend rasti izvoza, pa je pri živilcih sledil izjemen padec izvoza po letu 2003 (glej sliko 2). To je predvsem posledica izgube preferencialnega položaja na trgih nekdanje Jugoslavije po vstopu v EU, ko se je Slovenija morala odpovedati prostotrgovinskim sporazumom s temi državami. S tem so slovenski živilci morali na teh trgih začeti tekmovati po enakih pogojih kot tudi konkurenti iz EU. Po letu 2005 se je izvoz živilske industrije spet počasi pobira, vendar danes raste po nižjih stopnjah kot izvoz celotne industrije.

Slika 2: Izvoz živilske in celotne industrije, 1998-2008 (2000=100)
sl2.jpg
 Vir: SURS

Največji problem pa dolgoročno predstavlja dejstvo, da živilci več kot polovico izvoza prodajo v sosednjo vas – v države nekdanje Jugoslavije. Medtem ko po podatkih SURS v zadnjih treh letih slovenski izvoz v splošnem hitro narašča, pa izvoz živilskih podjetij v države EU upada, le blago pa narašča njihov izvoz v države nekdanje Jugoslavije (glej sliko 3). Kot smo ugotovili v zadnji raziskavi s kolegi iz Francije, kjer smo analizirali vpliv zunanjetrgovinske odprtosti na rast produktivnosti podjetij v državah Jugovzhodne Evrope, je za podjetja v teh državah ključno, kam usmerjajo svoj izvoz. Ugotovili smo, da v večini držav – tudi v Sloveniji – podjetja, ki več izvažajo v razvite države (EU-15 in ostale razvite OECD države), hitreje povečujejo produktivnost. Nasprotno pa za podjetja, ki svoj izvoz večinsko usmerjajo v države nekdanje Jugoslavije, to dolgoročno pomeni nazadovanje oziroma nižjo rast.

Slika 3: Izvoz živilske industrije v in izven evro območja, 2005-2008 (2005=100)
sl3.jpg
 Vir: SURS

Če pogledate anketne podatke o poslovnih tendencah, ki jih med podjetji zbira SURS, boste videli, da je po letu 2003 delež živilskih podjetij, ki se pritožujejo zaradi nezadostnega domačega povpraševanja kar stabilen na ravni 40%. Delež živilskih podjetij, ki se pritožujejo zaradi nezadostnega tujega povpraševanja pa se je celo zmanjšal s 30% na 20%, hkrati pa se je povečal delež živilcev, ki se pritožujejo zaradi povečanega uvoza, in sicer z 20 na 40% (glej sliko 4). Samo za primerjavo, med vsemi industrijskimi podjetji je bilo konec drugega četrtletja 2008 le 13% takšnih, ki jih je motil povečan uvoz. Jasno, ker so navajeni konkurence v tujini, tudi v domači vaški ligi z lahkoto tekmujejo s tujci.

Slika 4: Poslovne tendence živilske in celotne industrije – omejitve zaradi konkurenčnega uvoza, 1996-2008
sl4.jpg
Vir: SURS

Torej, pozabimo vaške lige in Mercatorje, vzamimo avstrijsko lekcijo ali pa se zgledujmo po Hrvatih (Jamnica, Lura) ter omogočimo slovenskim živilcem, da postanejo odlični. Ker bomo s tem največ naredili za dolgoročno vzdržna delovna mesta ter za nas kot potrošnike. Ja, nekatera podjetja bodo propadla in nekatera delovna mesta bodo začasno izgubljena. Do tega bo prišlo v vsakem primeru. Toda ne pozabite, da smo po vstopu v EU pridelali več kot 50 tisoč novih delovnih mest.

2 responses

  1. @janez

    Ja bo drzalo. Poglejmo si ameriske stevilke. Trenutna drzavna pomoc.

    TARP $700 billion
    Bear Stearns $29 billion
    Detroit Big Three $25 billion
    AIG $150 billion
    Fannie and Freddie $200 billion
    Mortgage-backed secs. $144 billion
    FHA Rescue bill $300 billion
    JPM for Lehman $87 billion
    Fed’s TAF program $200 billion
    Commercial paper $50 billion
    Fed currency swaps $740 billion
    ===========================================
    TOTAL: $2.7 trillion

%d bloggers like this: