Pahor, razoroži Šrota

*Komentar je v originalu objavljen v Dnevnikovem Objektivu.

V torek, 4. novembra 2008, na zgodovinski dan, ko je bil prvič v zgodovini ZDA izvoljen predsednik afro-ameriškega porekla, so v Laškem, mestecu ob Savinji v Sloveniji, poskrbeli za vrednostno povsem nasproten nov mejnik v slovenski zgodovini. V Pivovarni Laško je bila ob 13.30 uri sklicana tiskovna konferenca uprave Pivovarne Laško, na kateri je enočlanska uprava Laškega pod vodstvom Boška Šrota, ki hkrati sam prek verige lastniško povezanih podjetij nadzira dobrih 56% kapitala Skupine Pivovarna Laško, poskrbela za eno najbolj umazanih izsiljevanj v zgodovini Slovenije. Boško Šrot je sporočil svojo odločitev, da bo na javnem razpisu prodal delež, ki ga imata skupaj skupina Pivovarna Laško in Infond Holding v največjem slovenskem trgovcu Mercatorju. Ne, Mercatorja ne prodaja, ker bi se v Laškem v menedžerskem prevzemu Pivovarne Laško preveč finančno izpostavili, ampak ker ima dovolj “nevestnega in politično motiviranega dela” varuha konkurence na trgu in “terorja” s strani nekega državnega uradnika. Tega varuha konkurence bodo v Laškem itak tožili za astronomski znesek zaradi povzročene poslovne škode. V pojasnilu je Boško Šrot še povedal, da v Laškem nikoli niso govorili o nacionalnem interesu, čeprav se ga ne sramujejo, se pa lahko zgodi, da bo na mednarodnem javnem razpisu za nakup deleža v največjem slovenskem podjetju Mercatorju najboljšo ponudbo dalo kakšno tuje podjetje.

Na razkritje celotne izsiljevalske ponudbe iz Laškega smo morali počakati samo še na sporočila obeh neuradnih piarovskih služb Pivovarne Laško, in sicer isti večer na spletni izdaji Dela in Večera. In res, uredniški komentar v Večeru je podvomil v to, ali Jani Soršak, direktor UVK, ve, kaj počne. Kajti z morebitnim nakupom četrtinskega deleža v Mercatorju s strani tujcev naj bi bilo ogroženo “12.000 družin v Mercatorju in še enkrat toliko družin zaposlenih v slovenski predelovalni industriji”. In če se izkaže, da postopki, ki jih UVK vodi proti povezanim družbam Infond Holding, Pivovarna Laško, Pivovarna Union in Radenska zaradi lastniške koncentracije v Mercatorju, “le ne stojijo na trdnih pravnih temeljih? Takrat bo že prepozno!”, zaključuje Srečko Klapš v Večeru.

Odgovorni urednik Dela Darijan Košir pa v svojem uredniškem komentarju pravi: “Boško Šrot, lastnik oziroma upravljavec lastnikov polovice Mercatorja, je tako vrgel rokavico in z eno potezo izzval vse, s katerimi ima v »operaciji Mercator« kar koli opraviti. Spomnimo, da je država po razglasitvi protitajkunske vojne, uperjene zlasti proti sistemu Pivovarne Laško, na razne načine (UVK in ATVP sta bila le najbolj razvpita medija) napadala Šrotov imperij.” In nato izsiljevalsko ponudbo iz Laškega brutalno nedvoumno zaokroži, “da je manevrski prostor ozek in da bo tajkunsko sekiro, uperjeno proti Šrotu, najbrž najbolje zakopati. V dogovoru, ki bo v najširšem interesu.”

Pivovarna Laško je nato svoj izsiljevalski paket dopolnila še s “kredibilno grožnjo” Žige Debeljaka, predsednika uprave Mercatorja, ki je povedal, da si ne želi, da Mercator pride v tuje roke, ker bi bila s tem ogrožena slovenska predelovalna industrija ter z mitingaškim sporočilom sindikata Mercatorjevih zaposlenih, da se bojijo za delovna mesta 12,000 slovenskih družin.

Boško Šrot sam in prek svojih satelitov nam, slovenski javnosti in novi slovenski vladi, torej sporoča: umaknite nam tega Janija Sorška in postopke proti Pivovarni Laško, sicer bomo Mercator prodali tujcem in s tem ogrozili eksistenco družin 12.000 zaposlenih v Mercatorju in še enkrat toliko družin zaposlenih v živilski industriji. Pa še tožili vas bomo za znesek, ki bi zadostoval za izplačilo v volilni kampanji velikokrat omenjenih tisoč evrov za vsakega upokojenca. Jasno?!

V čem se to izsiljevanje Laščanov razlikuje od izsiljevanja večkratnega morilca, ki se v begu pred policijo zateče v osnovno šolo in javno zagrozi, da se bo razstrelil in s tem ogrozil življenja nekaj sto nedolžnih otrok, če policija ne ustavi pregona proti njemu? Zame v ničemer. Gre za strahopetno, brezskrupulozno, brutalno dejanje nekoga, ki se je zaplezal v svojih rabotah.

Tako kot organi pregona v primeru izsiljevanja morilca, morajo seveda tudi pristojni regulatorni organi ter konec koncev tudi politiki to konkretno izsiljevanje s strani Boška Šrota vzeti resno. Najprej je treba preučiti kredibilnost grožnje izsiljevalca, nato razsežnosti posledic uresničitve njegovega dejanja ter nato seveda temu prilagoditi akcijski načrt. Gremo po vrsti.

Prvič, kako kredibilna je grožnja Boška Šrota? S svojimi dejanji od leta 2000 naprej, najprej kot finančnik in nato kot glavni menedžer ter lastnik Pivovarne Laško, je dokazal, da za dosego ciljev ni malenkosten glede izbire sredstev, če se milo izrazim. Od izigravanja prevzemne in konkurenčne zakonodaje z delniškimi parkirišči ter povezanimi osebami, skrivanja osebnega pohlepa za nacionalnim interesom ter zasebnimi kaselc podjetji, do kratkoročne izrabe političnih zavezništev ter zlorabe medijev. Vse skupaj izključno z namenom uresničitve svojega osebnega ekonomskega interesa. Nekdo, ki je neženirano izigraval zakone in nekdo, ki je zlorabil zaupanje nekaj tisoč zaposlenih in zaupanje 10,000 malih delničarjev v Pivovarni Laško, da bi prišel do tako velikega zasebnega premoženja, seveda ne bo trenil z očesom, da ne bi prodal kateregakoli dela svojega premoženja skupaj z zaposlenimi, če tako veleva njegov zasebni finančni interes. Zanj so to samo številke.

Drugič, kakšne so razsežnosti posledic uresničitve njegovega dejanja? Torej kaj se bo zgodilo, če Boško Šrot proda Mercator? Ali z drugimi besedami, ima Boško Šrot okrog pasu sploh pravo razstrelivo? Če Boško Šrot proda četrtinski lastniški delež v Mercatorju, komurkoli, se bo zgodilo – nič, natančneje, skoraj nič. Mercator pod novim četrtinskim lastnikom ne bo odpuščal zaposlenih, saj vendar tako uprava Mercatorja kot Boško Šrot zatrjujeta, da je Mercator daleč najboljše trgovsko podjetje v Sloveniji. In potrošniki bomo v Mercatorjevih trgovinah še naprej kupovali tiste slovenske izdelke, ki jih želimo imeti. Tako kot jih lahko kupujemo v Tušu, Intersparu in Leclercu. In še mnogo drugih izdelkov, cenejših in ugodnejših za nas potrošnike. Zakaj? Ker tako veleva racionalna poslovna logika trgovca in ker potrošniki želimo kupovati izdelke, ki jih poznamo in ki si jih lahko privoščimo. Ste v zadnjih dvanajstih mesecih primerjali vrednost košarice, ki jo kupujete v Mercatorju z vrednostjo enake košarice pri konkurenci? No, potem veste, zakaj Mercatorju tako rapidno pada tržni delež. Zato, ker so za potrošnike vsak dan volitve. Vsak dan se odločamo, kje bomo kupovali. Sprememba lastništva bo Mercatorju in nam potrošnikom samo koristila, sploh če bo lastnik iz trgovske panoge.

V čem je Pivovarna Laško boljši lastnik Mercatorja kot denimo neko trgovsko podjetje? Ali vi kot potrošnik zaradi tega kupujete v Mercatorju cenejše laško pivo kot pri konkurenci? Ne? Seveda ne. Če bi, potem bi to bil dokaz za regulatorja trga, da Pivovarna Laško kot lastnik Mercatorja nedopustno zlorablja to incestno vertikalno integracijo med dobaviteljem in trgovcem na škodo konkurence. In seveda, če bi to veljalo, bi bilo to možno samo na način, da bodisi Pivovarna Laško dobavlja pivo Mercatorju po nižji ceni kot denimo Intersparu (torej na svojo škodo) ali pa da Mercator sili, da na laško pivo obračunava nižje trgovske marže (daje višje rabate) kot to počnejo drugi trgovci (torej na škodo Mercatorja).

In še naprej, v čem je kredibilnost strateških načrtov Pivovarne Laško z vidika njihove kasnejše uresničitve? Spomnimo se, Pivovarna Laško je leta 2000 najprej prevzela Radensko in Vital iz Mestinja, dve podjetji iz industrije pijač. Nato sta julija 2001 povezani družbi Radenska in Pivovarna Laško kupili 24,99-odstotni delež Pivovarne Union, ki je bila že lastnica ajdovskega Fructala. V Laškem so ta nakup argumentirali s tem, da je nakup namenjen “konsolidaciji razmer na področju proizvodnje in prodaje brezalkoholnih pijač ter piva. Za nakup sta se družbi odločili, ker sta prepričani, da bosta z omenjenim nakupom delnic Pivovarne Union, povečali sposobnost tržnega prodora na trge jugovzhodne Evrope in trge nekdanje Jugoslavije”. Spomnimo se, da je kabinet predsednika vlade septembra 2005 dal zelo podobno uradno obrazložitev tajnega sestanka, na katerem je po pričevanju tedanje državne sekretarke na gospodarskem ministrstvu ter sedanje svetovalke Pivovarne Laško, prišlo do znane kupčije, ko je pivovarna Laško odstopila upravljanje v Delu za kapitalski delež v Mercatorju. Sestanek naj bi bil namenjen pogovoru o možnosti vladne pomoči pri širjenju Pivovarne Laško, Istrabenza in Mercatorja v jugovzhodno Evropo.

Toda dejstva so povsem nasprotna: kot sledi iz poslovnih poročil Pivovarne Laško, je od leta 2001 do konca 2007 zmanjšala obseg prodaje piva na trgih bivše Jugoslavije s 507.831 na samo še 182.579 hektolitrov (zmanjšanje za skoraj dve tretjini). Še več, celoten delež izvoza od skupne prodaje piva laške pivovarne se je od leta 2001 do 2007 zmanjšal z 39% na vsega dobrih 17%. Znotraj celotne skupine Pivovarne Laško pa je ta delež leta 2007 znašal vsega 22,8%, in še naprej pada. Konsolidacija pijačarske industrije pod laškim kapitalskim dežnikom torej ni koristila njenemu prodoru na izvozne trge, naprotno celo absolutno je zmanjšala obseg izvoza za skoraj dve tretjini. Zakaj? Ker se uprava laške pivovarne sploh več ne ukvarja s svojo osnovno dejavnostjo, ampak samo še s finančnim inženiringom. Namesto, da vlagajo v tržne aktivnosti, mešetarijo z denarnim tokom med različnimi finančnimi naložbami. Ali kot pravijo sami v svojem Poslovnem poročilu iz leta 2007: “pivovarne v lasti tujih multinacionalk vlagajo izredno visoke zneske za tržno komuniciranje…, poleg v medije vlagajo te pivovarne ogromna sredstva tudi v samo tržišče (neomejeno razdeljevanje propagandnih materialov, znamčenje prodajnih mest, sponzoriranje prireditev …)”.

Torej komu je konsolidacija pijačarske industrije pod laškim dežnikom koristila, razen enočlanski upravi Pivovarne Laško in peščici njegovih svetovalcev? In komu koristi, če Boško Šrot – prek serije povezanih oseb – je ali ni lastnik Mercatorja? Prav gotovo to ni koristilo Mercatorju, niti potrošnikom (sicer ne bi bežali h konkurenci) in prav tako ne koristi ostalim dobaviteljem iz živilske panoge. Ker pač ne prinaša dobička zasebno Bošku Šrotu. Tako enostavno je to.

Zato se za konec vrnimo k tretjemu elementu – naj država ob tem umazanem izsiljevanju ukrepa in kako naj ukrepa? Ja, država naj ukrepa. Vendar ne tako, kot predlagajo nekateri intervencionisti, naj prek Kada in Soda odkupi nazaj laški delež v Mercatorju. To bi bilo za Boška Šrota seveda idealno, delnice Mercatorja so laščani kupili po 158 evrov, po sedanjih borznih cenah pa bi laščani utegnili dobiti najmanj 50 evrov več (eno tretjino). To bi bil res še en dober posel z državo za Boška Šrota. Bravo, kolega Mencinger!

Ne, nasprotno, država mora ukrepati tako, da bo še okrepila delo obeh regulatorjev (UVK in ATVP), da bosta za nazaj revidirala vse poslovne in finančne transakcije ter razkrila morebitne finančne mahinacije in zlorabe pravil konkurence s strani Pivovarne Laško in z njo povezanih oseb. In če bodo takšne nepravilnosti, kršitve zakonov in zlorabe pravil konkurence razkrite in dokazane, morata oba regulatorja v skladu s pristojnostmi uveljaviti vse ukrepe, ki jih imata po zakonodaji na voljo. Vključno z zahtevo po strukturnem razbitju pijačarskega monopola ter vključno s kazenskimi pregoni. Boška Šrota je treba “razorožiti”, sicer bo še naprej kot revolveraš pustošil po tej državi.

Če se pa po kakšnem čudnem “naključju” zgodi, da bodo v naslednjih mesecih zamenjana vodstva obeh regulatorjev in da bodo nenadoma postopki, ki tečejo proti Pivovarni Laško in povezanim osebam, umaknjeni, potem bo to jasen signal, da je Bošku Šrotu s svojim izsiljevalskim terorjem uspelo in da je omrežil tudi Pahorjevo vlado.

16 responses

  1. Odlična diagnoza, efektno dramatičen in upravičeno revoltiran opis Šrotove lumparije, potem pa dvomljiva ali vsaj polovična terapija: ja, seveda, država mora Soršaka okrepiti, Šrota razorožiti in po možnosti razlastiti, a če bo med tem Carrefour kupil Mercator( France Križanič-Uljanov je že zamomljal. “hja, v tržnem gospodarstvu…”) , kaj bo to pomagalo potrošnikom IN proizvajalcem? Če lahko država v času preiskave Šrotovih rabot to prepreči, z zadržanjem vseh transakcij, kot upam, in je to celo avtomatizem, je seveda vse v redu. Vendar se mi le zdi čudno, da JPD spet enostransko “skrbi za potrošnika”, ki “voli vsak dan” (ta je dobra, vredna daljšega premisleka : potrošništvo kot “nadomestek” za participativno demokracijo ), ampak za proizvajalce mu je pa vseeno? čeprav so tokrat v kakih 100.000 osebkih isti ljudje(kot potrošniki), če seštejemo zaposlene in družine M. in dobaviteljev ? Da o “eksternaliji” soc.tranferjev za nove brezposelne ne govorimo, pa o dobičku v tujino itd.? Ali je končna implikacija JPD-jevega vendarle tud : CARREFOUR, BIENVENUE ? Po TV mi je JPD zvenel drugače, bolj narodno-gospodarsko “zavedno”…

  2. Se sploh ne strinjam z Igorjem. Mercator tak kot je, s takimi lastniki kot so, stagnira. Mene danes naša lokalna Mercator trgovina bolj spominja na Mercator iz leta 1991; neurejena, počasna in z višjimi cenami kot konkurenca (denimo takrat Emona). Žiga D. je cunjica s katero si Boško briše rit in to je trenutno tudi njegova edina vizija, make PL happy.

    Kdor od dobaviteljev stavi na Mercator in na to, da ga bo ta ujčkal na svojih policah za vse večne čase, je že včeraj propadel. In če gre v maloro Mercator, big deal, tudi Pivovarna Laško in njeni nekdanji biseri (Radenska, Fructal, Union, Delo?) so v globoki komi. Če bi jih dobil tujec, ki bi znal nadaljevati razvoj, najbrž ne bi bili. Zaposleni IN potrošniki bi imeli gotovo več od mizerije, ki jo imajo trenutno.

    Dobavitelji bi se bolj kot s Slovenijo morali ukvarjat s tujino in prodorom na večje trge. Slovenija še najbolj spominja na local shop iz League of Gentleman in tudi pri nas bo pravljice enkrat konec.

  3. Super Jože, to, da ima Šrot problem z uradom za varstvo konkurence in agencijo za trg vrednostnih papirjev, ker očitno nekaj ni naredil po predpisih, in se boji, da ob njunem vestnem delu utegne svoje premoženje izgubiti, je treba vse bolj ponavljati, da se bo slišalo. Ponavljati je treba, da Šrot očitno skuša prodati nekaj, za kar se utegne izkazati, da sploh ni njegovo. Ne pa mu najprej to z davkoplačevalskim denarjem odkupiti in mu omogočiti povečanje osebnega bogastva, potem pa spet iskati novega prijaznega domačega lastnika, ki se bo gotovo čez čas spet izkazal za falota oziroma izdajalca nacionalnega interesa.

    Šrot bi Mercator tujcu že takoj prodal brez kakršnega koli razpisa in bi javnost o tem izvedela iz spletnih strani borze, če bi bil prepričan, da so delnice res njegove.

  4. IgorV, pomisli na, denimo, primer Istrabenz oziroma DrogaKolinska. Nekatere izmed prodanih blagovnih znamk (je treba posebej reči, kdo jih je prodal?) so kupili – Avstrijci, avstrijska živilsko-predelovalna industrija. Ta še obstaja, čeprav v Avstriji že dobro desetletje ni nobene omembe vredne ‘domače’ trgovske verige več. Kako to, da avstrijska ŽPI še obstaja, še več, kako to, da se njej splača kupovati slovenske blagovne znamke, še več, kako to, da se njej splača ‘polniti’ celo za slovenske trgovske znamke (poglej v trgovinah celjske verige)? Pa ni ‘tajkunizirana’ in ‘premalo donosna’ le DrogaKolinska, ‘tajkuniziran’ je precejšnji del slovenskega živilstva, tudi tam je bila vrsta menedžerskih odkupov (začenšil s PiL) in tudi ta panoga ima zato finančne težave. Bailout Mercatorja bi bil bailout vse ‘tajkune’ v verigi. Res je, na dokaj perverzen način, ogrožena so delovna mesta, ampak – koliko jih je ‘že itak’ ogroženih (in koliko jih je že bilo izgubljenih, glej Droga Kolinska) zaradi ‘tajkunizacije’ pod krinko ‘nacionalnega interesa’ in koliko bi jih bilo zaradi vstopa tuje trgovske verige v Mercator?
    Are we all in it together? (Pirati, če se ne motim.)
    Sicer pa, ponavljam (zapisano na drugem mestu), če misliš, da je MK počasna zato, ker je paradržavna, ne bom ugovarjal tvojemu implicitnemu prepričanju, da manjše, zasebne založbe reagirajo hitreje. Da so, skratka, državna podjetja praviloma neracionalno organizirana, prepočasna, premalo skrbijo za razvoj …, itd. Ja, na vsakih 50 se nemara najde kakšno, ki je vsaj približno primerljivo s podjetjem v zasebni lasti, ampak vsakih 50 let tudi slovenska nogometna reprezentanca pride na svetovno prvenstvo.

  5. Zelo lepo in analiticno zapisano porocilo o Srotovem blefiranju – samo se mi mocno zdi, da bo ostal na koncu on zmagovalec. Za vse desetine oz. stotine miljonov evrov pa imam za g. Srota zelo konkreten predlog:

    Zamenjajte vse dobicke v bankovce po 500 Evrov -imam namrec nekaj odlicnih receptov za pripravo specialnih jedi iz bankovcev – ce jih bo prevec in ne boste mogli sami vsega pozreti – lahko te specialitete ponudite ne samo svojim usluzbencem ampak tudi in predvsem socialno ogrozenim slovenskim drzavljanom. Z zlatimi crkami se boste zapisali v zgodovino slovenske domovine.
    PS.: Pa se kolegi Baucerju boste lahjko kaj svetovali…..

  6. Hvala JPD-u za to natančno in resnicoljubno strokovno analizo. Moram se popraviti in dodati, da je F. Križanič nato pojasnil (v Trenjih) na vztrajanje sogovornikov, da zanj tržna ekonomija pomeni prvenstveno delovanje vseh akterjev v skladu z zakoni, ki jih varujeta poleg ostalih “institutov” zlasti UVK in ATVP; vsekakor se lahko strinjamo s takim mišljenjem in takšno namero morebitnega naslednjega finančnega ministra; kar utemeljuje tudi JPD in hkrati roti ter svari premiera B. Pahorja, da naj ne popusti iz kakršnih koli razglov. Takšno, edino pravilno ravnanje pa je lahko tudi precedan vis a vis EU; namreč, tako kanclerka (D)kot predsednik (F) – da ne govorimo o perfidni “zblojenosti” premiera (GB) – koketirata s “popuščanjem” tistim, ki so ju izdatno “podprli” na ta položaja. SIC! Pogrešam tudi izčrpnejše analize in svarilo pred čermi, ki bodo ostale po teh strašno pomembnih srečanjih voditeljev 20, še prej pa voditeljev EU. Ne gre jim namreč povsem zaupati: Frankfurt, Pariz, London in Barosso! A ni pomembno, kaj drugi počnejo z nami, pomembno je, kaj delamo sami s seboj! Če bo nekdo, temu se baje reče “strateški partner” kupil – če se bo ugotovilo, kdo sploh lahko prodaja – 25 % Mercatorja, ne bomo ničesar izgubili – le pridobili. Sicer pa je vse to povsem natančno in nazorno pojasnil tudi Vojko.
    Ko pivovar pravi, da je to pač kapitalizem – pa ni -ker tudi v kapitalizmu je prevara prevara in goljufija goljufija.

    @IV
    Ne morem si kaj, da se ne bi vprašala: “Ali želi IV pljuvati ali žvižgati? Oboje hkrati ne gre!”

  7. Apologeti kapitalizma,
    se nikakor ne morejo sprijazniti s kapitalističnimi produkti, kot so Šrot, Bavčar ipd.

    Nad vse novonastale bogataše so v pomanjkanju zakonskih osnov, šli z močnim orožjem. Z moralo!

    Ja, Boško Šrot je vse graje vreden, ker je
    1) izkoristil vse zakonske luknje, da se je obogatil
    in
    2) upa si izsiljevati vlado in vso slovensko javnost, da bi se še bolj obogatel.

    Vsi visoko moralni kritiki. Zazrite se raje v družbo v kateri živimo.

    Je dovoljeno lagati?
    Vsekakor! Poglejte vse reklame, vse TV prodaje. Ali nam govorijo resnico?
    Poglejte vsa leporečja politikov ob volitvah in sicer.
    Ali nam govorijo resnico?
    Poglejte vse odvetnike pred sodiščem. Je nemoralno izkoriščati zakonske luknje v prid stranke?
    Je v kapitalizmu nemoralno biti bogat?
    Je Boško Šrot počel še kaj drugega, kot vsi zgoraj našteti? Edino kar je počel je, da je bil spretnejši od ostalih.

    Dokler se boste spraševali o Bošku Šrotu in o njegovem bogastvu, ne boste nikamor prišli. Načnite raje diskusijo o pravičnejšem in o bolj uravnoteženim družbenem sistemu v katerem bi želeli živeti.

  8. Pingback: Boško, ti kar prodaj Merkator : Jinov svet

  9. Zadnja v seriji prodaj blagovnih znamk Droge – Kolinske:

    avstrijski Hipp je kupil znamko Čokolešnik. Še dobro, da imamo Avstrijce, da bo moj sin lahko še naprej jedel svojo priljubljeno jed. Sicer bi morali začeti kupovati Podravkin Čokolino.

    Čuden je ta svet, Avstrijcem se splača proizvajati Čokolešnik in ga izvažati v Slovenijo, Bavčarju pa ne niti ob slovenskih cenah delovne sile. Ali pa mu ni mar.

    Kot je zadnjič čudovito napisala Darja:
    “Ob bavčarjih in šrotih je strah pred tujimi lastniki odveč”

  10. Brez potrebe se tako močno razburjaš “…med denarnico na eni in svobodo na drugi strani…”, smo na volitvah izbrali svobodo, in sedaj smo samo dobili – račun za svobodo.

    Res pa je, da bodo spet volitve. Ampak šele čez štiri leta…

  11. Pingback: Pljuvanje po nacionalnem interesu | Drugi dom

  12. @Rado – ali je luknje res že izkoristil, ali pa je še vedno v fazi, ko dejanje izkoriščanja še ni končano (ker se očitno nečesa boji)?

    Če bi bil ziher, da je na varnem, ne bi takih klamfal naokoli. Saj vendar ni šolan dramski igralec …

    Mimogrede, a lahko mi tega bavčarja, šrota in rupla vpišemo v Guinnessovo knjigo za kakšen rekord?

  13. Domači lastnik z močnimi političnimi povezavami je najslabši možni lastnik, neglede na uporabljen kriterij ocenjevanja.

%d bloggers like this: