Akcijski načrt za reševanje gospodarstva v sedmih točkah

Dogodki na svetovnih trgih se vrstijo izjemno hitro. Kriza avtomobilske industrije v Nemčiji bo že decembra zajela tudi slovenske dobavitelje. Tekstilna podjetja napovedujejo odpuščanja. Nova vlada ne bo imela niti dneva miru, kajti ukrepati mora bliskovito hitro in sistemsko, sicer se bo nanjo zgrnil plaz posamičnih tekstilnih, usnjarskih, avtomobilskih itd. podjetij s prošnjo za državno pomoč. Plaz, ki bo vlado pokopal. Podjetij v tako splošni krizi ni mogoče reševati posamično, ker preprosto ni niti dovolj denarja niti časa na voljo, ampak jih je treba reševati sistemsko. Akcijski načrt za reševanje gospodarske krize mora hkrati in usklajeno ciljati tri stvari:

  • prvič, povečanje likvidnosti v finančnem sektorju in povečanje kreditne aktivnosti bank,
  • drugič, ohranjanje likvidnosti v gospodarstvu z zniževanjem davčnega bremena podjetij,
  • in tretjič, klestenje kratkoročno nebistvenih javnih izdatkov.

Dvomim, da bo 12-milijardni bančni sveženj, namenjen reševanju likvidnosti v finančnem sektorju, imel kakšne bistvene učinke na kreditno aktivnost bank. Ker je nezaupanje na finančnem trgu preveliko in domače banke kljub državni garanciji na trgu preprosto ne morejo dobiti dovolj sredstev, iz katerih bi lahko odobravale kredite gospodarstvu. Morda bo ta sveženj koristen kdaj kasneje, zdaj je mrtev. V tem trenutku je treba narediti predvsem dvoje:

Prvič, prek izdaje državnih obveznic povečati depozite v domačih bankah, iz katerih bo mogoče generirati primerno rast kreditne aktivnosti bank vsaj na ravni okrog 25% rasti v naslednjih nekaj mesecih ter ne manj kot 15% rasti v naslednjem letu,

In drugič, omogočiti pritok svežega kapitala v domače banke. Predvsem je treba dokapitalizirati največjo banko NLB, kjer je naravna rešitev takojšen dogovor z belgijsko KBC o povečanju kapitalskega deleža na 49% ter o vzpostavitvi odprte kreditne linije za NLB.

Oboje bi skupaj s povečanjem domačih depozitov nebančnega sektorja utegnilo ublažiti trendno zmanjševanje kreditne aktivnosti naših bank oziroma to vzdrževalo na ustrezno visoki ravni, da bo gospodarstvo lahko primerno premoščalo likvidnostne težave pri financiranju proizvodnje. S tem bo manj odpuščanja zaposlenih.

Pomoč realnemu gospodarstvu mora ciljati ohranjanje likvidnosti v gospodarstvu s takojšnjim znižanjem davčnega bremena podjetij. Nujno je takoj narediti dvoje:

Prvič, takojšnje znižanje stopnje socialnih prispevkov delodajalcev za 3 do 5 odstotnih točk, kar bi znižalo stroške dela za podjetja skupaj za 325 do 550 milijonov evrov (med 0,9% in 1,5% BDP) in s tem močno ublažilo likvidnostne težave podjetij,

Drugič, takojšnje znižanje stopnje davka od dohodka pravnih oseb na 15%, kar bi – zaradi lanskih še visokih dobičkov – znižalo akontacije podjetij iz tega naslova za skupaj 380 milijonov evrov (1% BDP) in tako spet pozitivno vplivalo na ohranjanje likvidnosti podjetij.

Skupaj bi takšno znižanje davkov na delo in dobičke podjetij podjetja razbremenilo za 700 do 930 milijonov evrov oziroma med 1,9% in 2,5% BDP. Oboje, tako socialne prispevke delodajalcev kot stopnje davka na dobiček, je kasneje skladno z umirjanjem gospodarske krize mogoče spet postopno povečevati na prejšnjo raven.

Z namenom pridobitve manevrskega prostora v proračunu za tovrstno financiranje znižanj davkov in prispevkov podjetjem kot tudi za morebitno financiranje povečanih socialnih izdatkov zaradi odpuščanj v gospodarstvu je potrebno takoj prevetriti vse proračunske postavke za leto 2009. Največje prihranke je kratkoročno mogoče doseči:

Prvič, z odpovedjo Virantovemu sistemu plač javnih uslužbencev ter z zamaknitvijo januarskega usklajevanja plač v javnem sektorju zaradi inflacije ter januarskega in julijskega usklajevanja plač zaradi odprave plačnih nesorazmerij (oboje skupaj bi po oceni Umarja v letu 2009 pomenilo dvig bruto plač v javnem sektorju za 11,3%) vsaj za eno leto, s čimer bi bilo mogoče prihraniti vsaj približno 450 miljonov evrov, kar pomeni 1,2 % BDP oziroma blizu polovice dovoljenega proračunskega primanjkljaja iz Pakta o stabilnosti in rasti,

Drugič, z začasno odložitvijo nekaterih javnih nakupov in naložb, predvsem naložb v oborožitveno opremo ter v zgradbe v skupni vrednosti vsaj okrog 185 milijonov evrov (0,5% BDP).

In tretjič, s prevetriitvijo vseh proračunskih postavk po posameznih ministrstvih in javnih zavodih ter zahtevo po linearnem znižanju vseh odhodkov za 5%.

S tem zmanjšanjem javnofinančnih odhodkov bi nevtralizirali izpad prihodkov zaradi znižanja davkov podjetjem. Potrebno pa bo zagotoviti še sredstva za prispevanje v skupni Evropski konjunkturni program v višini 1% BDP.

Ta reševalni paket za gospodarstvo v višini med 1,9% in 2,5% BDP mora biti usklajen med glavnimi gospodarskimi resorji (finance, gospodarstvo, delo), predvsem pa mora priti zelo hitro, preden se usuje plaz odpuščanj in stečajev.

* Vsi zneski so preračunani na podlagi javnofinančnih tokov za prvih 8 mesecev letos na podlagi Konsolidirane bilance javnih financ MF ter Biltena javnih financ, oktober 2008.

15 responses

  1. Da se je nekdo to spomnil na glas povedati, je pravi čudež. Sicer pa vsak podjetnik to ve že ves čas. Samo mi ni jasno, zakaj se v javnosti o tem nič ne govori, kot da se vsi bojijo. Se mi zdi pomembna pa še ena stvar, takoj bi morali tudi znižati odpravnine, ker si zaradi previsokih odpravnin (tudi v svetovnem merilu) marsikatero podjetje ne more privoščiti odpuščanja delavcev in namesto, da bi lahko odpustilo določeno število delavcev, se postavilo na noge in v dobrih časih zopet zaposlovala, samo umira na obroke brez možnosti izplavanja iz krize. In tako od takega podjetja delavci nič nimajo, plače so prenizke, pa še te zamujajo. Poleg tega pa bi se morali spremeniti tudi pogoji za odpustitev, kajti pri nas delavca praktično iz nobenega razloga ni možno odpustiti, zato delavci vedno težje dobivajo zaposlitev za nedoločen čas. Problem so tudi starejši delavci, nekaj let pred upokojitvijo, ker so zaradi dodatkov na delovno dobo predragi in če že zgubijo zaposlitev, nimajo možnosti za novo. Treba je priznati, da so taki delavci zelo pogosto manj učinkoviti, zaradi dolgega delovnega staža so utrujeni in nezainteresirani, težje se seznanjajo z novimi tehnologijami, z njimi je pogost problem tudi ta, da težje priznavajo avtoriteto mlajših bolj izobraženih ljudi, za povrh pa so najdražji. Zato odhajajo v predčasni pokoj in s tem obremenjujejo državno blagajno. Problem s temi ni samo v času krize ampak ves čas. Te delavce bi bilo potrebno “poceniti”, se pravi, da bi bilo potrebno za stalno ukiniti prispevke na njihove plače v celoti. Delodajalci bi bili bolj zainteresirani za njihovo zaposlovanje, plačo bi jim dajal delodajalec in ne bi obremenjevali državne blagajne, se pravi davkoplačevalcev.

  2. @mina
    Nikar ne silite starejših delavcev, da delajo skupaj z mlajšimi. Najdite jim ustreznejše delovno mesto, kjer bodo s svojimi dolgoletnimi izkušnjami reševali nepredvidene zaplete v proizvodnji. Znan je primer iz Nemčije, kjer so take delavce množično odpuščali, potem pa jih je zaradi njihovih izkušenj in znanja z odprtimi rokami sprejela Danska! Primer takšnega dobrega sodelovanja je tudi v Kočevskem tisku iz Kočevja, kjer so jih starejši mojstri že ničkolikokrat rešili iz zagate pri velikih nakladah, da niso šle v nič. Kako pa ravnate z inženirji? Ali so še vedno ovirani, ko predlagajo tehnične izboljšave in reorganizacijo dela …? Ali pa je to prepuščeno lojalnim kadrom? Ali so dovolj nagrajevani in upoštevani?

  3. Se strinjam z vami, vendar za tako rešitev, o kateri govorite, bi potrebovali vlado, ki bi delala zaradi rezultatov, ne pa zaradi dela. Drugače povedano, vlada bi morala nehati biti lena. Kako pa to doseči? To je vendar čista utopija. Sicer pa se vlada zgleduje po sebi in je posledično tudi zakonodaja prilagojena temu, da je cilj ljudi zaposlitev in ne delo ter rezultati. Preskok v miselnosti pa se mi zdi čista utopija.
    Kaj želite povedati z nemškim primerom, mi ni čisto jasno. Tudi pri nas take delavce odpuščajo, ravno zato pa sem napisala, da bi bilo treba starejše delavce narediti bolj konkurenčne, da ne bi prihajalo do odpuščanj in pa predčasnih upokojitev. Sicer pa je za Dansko znano, da lahko delavca zelo hitro odpustijo, zato ga tudi z veseljem zaposlijo, pri nas pa je delavec zaščiten kot kočevski medved in delodajalec nesposobnega delavca ne more odpustiti sploh, navkljub večinskemu mnenju, da lahko delodajalec z delavcem počne kar ga je volja. Tudi sama sem delodajalec in vam zagotavljam, da bi brez problema in takoj zaposlovala za nedoločen čas, v kolikor bi imela možnost tudi odpustiti. In vam zagotavljam tudi, da bi ostali delodajalci razmišljali enako. Tako pa je celotno breme rizika na ramenih delodajalca, kar je smešno, glede na to, da je Slovenija deklarirana socialna država.

  4. Jaz bi sistem pokojnin ter plač v javnem sektorju nastavil tako, da so linearno (ali pa s kako drugačno funkcijo) povezani s prihodki državnega proračuna. Torej, če gre gospodarstvu slabo in so proračunski prihodki manjši se plače in pokojnine ustrezno znižajo in obratno. Seveda bi tiste z malimi pokojninami zaščitili (podobno kot delavce) s socialnimi transferji.

  5. Mina in Anika po svoje konstruktivno razmišljata. Mislim, da bi J.P. Damjan znal te ideje vključiti v svoj koncept. Slej ko prej bo moral priti zraven, tudi če se bo moral vsiliti.
    Boris pa je zgrešil. Ni mu jasno, da je pokojnina upokojenčeva dosmrtna lastninska pravica in izhaja iz pogodbe med njim in državo. Tega se mora zavedati tudi ta država. Že ob nastanku bi se morala, in vzpostaviti bi morala primeren sistem za servisiranje tudi tega svojega dolga. Ko je razbijala družbeno imetje in ga “vračala” vsevprek, ni hotela vedeti, da so to imetje ustvarili pretžno sedanji upokojenci.
    Treba je razmišljati celovito!

  6. Mina & Ana,
    obe imata prav – starejši zaposleni so izjemno koristni v podjetjih, vendar ne nujno na prejšnjih delovnih mestih ali kot kreativci, ampak bolj kot svetovalci, ki uvajajo mlajše zaposlene. Naš izziv je ohraniti starejše čim dlje časa v aktivni zaposlitvi, tako kot to počnejo v Skandinavskih državah, kjer je stopnja zaposlenosti med generacijo po 55. letu za okrog 10 odstotnih točk višja kot pri nas.

    Ja, danski model fleksibilne varnosti je evropski ideal ureditve trga dela. Je zelo drag, ker je treba – ob popolni fleksibilnosti najemanja in odpuščanja zaposlenih – dosledno poskrbeti za tiste, ki izgubijo službo, hkrati pa zahteva določeno etiko, da nezaposleni želijo najti novo zaposlitev.
    Ampak vse to smo predlagali in preigrali že leta 2005, saj vesta, pa so sindikati prignali na ulice nekaj deset tisoč delavcev v protest proti temu. Torej še nismo zreli za ta model, čeprav se strinjamo, da bi bil idealen…

  7. O.K. sam sem zaposleni traktorist na ostanku nekdaj velikega državnega (družbenega) kmetijskega podjetja s triletno srednjo kmetijsko šolo in več kot tridesetletno delovno dobo na poljih. O kakršnihkoli življenskih iluzijah si ne pustim soliti pamet od nobenega, čeprav jim dopuščam da mi jo poskušajo soliti. Moj prvi vtis, ki ga dobim, ko berem, v mojih očeh fanatizme tistih, ki še nikoli niso dvigovali do 70 kg težke vreče, v gaučo pesticid namočenih, semen žitaric je, da se z neskončno lahkostjo pogovarjamo o posamezniku in klatimo zlahka “lažje bi ga bilo treba pognati na cesto” in naj sam išče (a ima kdo od naštetih osebno izkušnjo z birokracijo “češnjevo rdečih umetnih nohotov” boginj na zavodih za zaposlvoanje, npr.) saj, če ne najde?
    Ma, nastojte mi take nakladat okrog! Dokler se takole pogovarjamo – z zavedanjem svetovne družbene realnosti – je zgoraj omenjeno samo žgečkanje lastnih prenapihnjenih malomeščanskih snobizmov (nekaj iz kategorije iskanje “pomena” na jadrnici ob Kornatih).
    Svet z miselnostjo “vse je profit, vse je kapital, vse mora rasti” je doživel pričakovano krizo, plačal je ne bo evropski monarh (mislim npr. na vse tiste zgodovinsko samooklicvane kralje in prince in grofe in.. , ki poberejo velik del evropskega kmetijskega proračuna v svoj žep) ali slovenski denacionalizacijski tajkun (še pomnite tovariši, vračali smo zemljo in naredili največje – daleč večje od tranzicijskih – tajkune na najbolj nepošteni način – izjemno pravilno je to ugotovil AZ). Z eksistenčnimi vprašanji plačuje “preprosti in neviden”.
    Še naprej mora vse rasti in se razmnoževati fanatizem je za milijone na družbenem dnu slabši od tistega Bin Ladnovega.
    zato, če obstajajo varovalke, je očitno da morajo obstajati; še slabše bi bilo brez njih, saj bi trije ekonomisti vsak po svoje starejšega človeka odpustili, ker so prevelik strošek: no way, človek ni strošek je, kako že ekonomisti, kapital vendarle. Eden na Danski, drugi na Burkina faso in tretji na Izrael način.
    Pogled na blatne gumi škornje pravi, da stojim na nogah in da vi obrnite stvari iz glave nazaj na noge, ker če je podjetje šlo v maloro je to odgovornost vodstva (ja, zato pa je plačano z nemarno velikimi vsotami) in šele ko bo odletel tajkun, ki je menjal že nekaj vodstvenih položajev v upravah (nadzorni sveti, upravni odbori, predsedništva uprav.. kdo bi vsa ta imena vedel?) zinite prvo o usodah množic. Pa še na ustavo ne pozabite ob tem: Slovenija je socialna (vem, da ni vedel kaj dela ta, ki jo je spisal) država, moja ravno tako, kot od gospoda predsednika že šeste zaporedne uprave v prav vseh šestih podjetjih, ki so pod njeg9ovim vodstvom bankrotirale.
    Okvir je dan spoštovani “pametnejši” sedaj ej potrebno pogledati mimo manikiranih noghtov za pljunkom (tako se sledi gravitaciji) in pogledati ali je tam dol rdeča frizura ali čeveljčki iz mehkega biousnja. Če potem še komu kaj ni jasno pa mu dam naslov, da mu realna tla, s svojim od najrazličnejših gaučotov (živčnih bojnih strupov za zamenjanima kemijskima elementoma žveplo in fosfor) artritičnimi, negibljivimi in odebeljenimi prsti, pokažem sam (pa še svojega traktorskega velikana z veseljem zapeljem čez tisto Q7, M, X5 ali Lexus SUV mušico). V krizah so nonoti bili nervozni in so, prosto po Mlakarju, kakšnega grofa nataknili na kol, danes berem filozofske (modrovanje) miselne preskoke nazaj na krizo republike pred “Dolfetom in Dutlejem”, fajn naj bo v poduk, ko bo danski scenarij pripravljen na balkanski način – neprebavljivo.
    Letos smo delali po 14 ur na dan, tudi ob nedeljah. Fraj bo, kot zmeraj nekaj dni v decembru (ure se ne plačajo). Hočete plačo v staroslovenskih tolarjih? Sto tisoč. Ali vas spomnim na menjalno razmerje (239,64), da ne napišem sramote v €?
    Ali novodobni malomeščanski salonarji Proustovega tipa razumejo planet zemlja leta 2008?
    james – v življenju na delovnem mestu traktorist

  8. “Prvič, prek izdaje državnih obveznic povečati depozite v domačih bankah, iz katerih bo mogoče generirati primerno rast kreditne aktivnosti bank vsaj na ravni okrog 25% rasti v naslednjih nekaj mesecih ter ne manj kot 15% rasti v naslednjem letu,”

    Ta ukrep bi bil slab. Prvic, je nedorecen. Nase banke nimajo problemov s kratkorocno likvidnostjo, temvec z dolgorocnimi viri. Torej bi moral niti depozit dolgorocen. Vendar koliko? Leto, dve, tri, …? Kaj narediti, ko potece. Kaj pa huda distorzija, ki bi jo tak ukrep povzrocil. Banka mora biti sposobna pritegniti depozite z ugodno ponudbo. Ce dobi darilo od drzave, tega ne bo naredila, tako kot tega ni naredila v preteklosti. Zakaj, ko pa ji lahko drzava napumba depozit, ko ga rabi. Skratka, a ni nevarnosti, da bi tak depozit moral postati stalen? Ce je neka moznost, da bo temu tako, kaj dobimo davkoplacevalci? Samo depozitno obrestno mero? Ni dovolj. Zato, ce se ze izdajo obveznice, naj bodo dane v zameno za lastniske deleze oz. prednostne delnice, po ustrezno nizki ceni in minimalni zahtevani donosnosti (primer Buffetovega deala z Goldmanom). Na ta nacin naj tudi zasebni lastniki NLB in NKBM nosijo ustrezno breme, ne pa da bi bili davkoplacevalci se enkrat dezurni suckerji.

    Drugo je glede zahtevane minimalne stopnje rasti kreditov? Kje pa smo? Ponovno v centralno-planskem sistemu. Krediti so tudi demand determined. Postavljanje nekim ciljev minimalne rasti v casu recesije vodi v akumulacijo albih kreditov. Skratka, tak ukrep bi lahko unicil banke.

  9. Igor,
    glede prvega se strinjam – to je jasno samo po sebi, glede na to, kar sem pisal zadnjic o tem financnem paketu. No free money for banks!
    Glede drugega: ne, gre za to, kaksna bi bila potrebna stopnja rasti kreditne aktivnosti, da bi gospodarstvo lahko normalno funkcioniralo. Ne gre za nikakrsno plansko dolocanje ali zahtevano minimalno rast. To bi bil absurd.
    V tekstu sem navedel samo punch lines, osnovne ideje, nisem pa sel v detaljno elaboracijo, jasno, ker ta medij ni namenjen temu.

  10. Zakaj bi se šli državni intervencionizem na socialistični način. Naj država v obliki državnih olajšav ali pa preprosto s čekom vsakemu od 1,7 mio volilnih upravičencev da 500 EUR in določi, kam lahko posamezniki teh 500 EUR naložijo. Govorimo o 850 mio EUR (2,3 % BDP).

    Potem pa naj se ljudje sami odločajo za dajanje posojil, dokapitalizacijo podjetij ipd. Ali pa naj ta denar dajo bankam v obliki kratko oziroma dolgoročnih depozitov.

    Tako bodo odgovornost prevzeli ljudje sami.

  11. Še manjša obrazložitev tegale “določi, kam lahko posamezniki”. Gre za pripravo informativnega gradiva v obliki, ki bo razumljiva širšim množicam (morda tudi koncesije za posvetovalnice), IN pripravo seznama v kakšne oblike oziroma organizacije je mogoče ta denar vložiti. In seveda roka. V nasprotnem primeru se državljan odpoveduje lastni iniciativi in prelaga svojo pravico nazaj na državo.

  12. Kot dopolnitev navedenih (predvsem) fiskalnih ukrepov predlagam še:

    – I.Program večjih infrastrukturnih projektov kot so npr. gradnja drugega tira Divača-Koper, tretja cestna os, obnova najbolj obremenjenih državnih in lokalnih cest, hitra cesta Postojna-Rupa ipd. z začetki pripravljalnih in glavnih del že v letu 2009/10, obnova regionalnih cest preko projekta javnih del ( zaposlovanje brezposelnih, ne pa z uvozom tuje delovne sile), Projekt 10.000 najemniških ( neprofitnih in profitnih) stanovanj v okviru predvidenih projektov Stanovanjskega sklada RS in občinskih stanovanjskih skladov ter z vključitvijo v program stanovanj in hiš, za katere kreditojemalci ne bi mogli več odplačevati kreditnih obvez ( brez deložacije, z začasnim ali trajnim najemom sedanjih stanovalcev).

    – II. Program hitrega razvoja obnovljivih virov energije s podprogrami:
    a) Priprava projekta geotermalne elektrarne (elektrarn?) 300-400 MW v Prlekiji ali Prekmurju, na že odkritih vrtinah;
    b) Priprava projekta hibridne ( vetrne in fotovoltaične) elektrarne do 200 MW na Blokah, projekti manjših solarnih elektrarn ( fotovoltaika) v Sloveniji, skupaj do 100 MW;
    c) Projekt 10.000 ( alternativno 20.000)streh pod fotovoltaiko ali s hibridi
    ( termosolarne in fotovoltaične instalacije), skupaj do največ 100 MW s podprogrami: razširitev kapacitet ( 300 %) edinega slovenskega proizvajalca sončnih modulov, program usposabljanja montažerjev solarnih inštalacij z možno preusmeritvijo oz. došolanjem proste delovne sile, subvencioniranje solarnih inštalacij na različnih novogradnjah in renovacijah, priprava projekta oskrbe hibridnih in vozil na sončno energijo na črpalkah, v parkirnih hišah, na javnih parkiriščih ipd;
    d) Projekt zamenjave dotrajanih in neustreznih uličnih svetilk ( ob cestah, na parkiriščih, trgih, dvoriščih, ploščadih, v parkih ipd.) z LED svetilkami in fotovoltaično energetsko oskrbo, projekt zamenjave klasične osvetlitve reklamnih panojev in prometnih znakov z LED/fotovoltaiko;
    e) Projekt 1.000 manjših kogeneracij ( ogrevanje/proizvodnja električne energije) na biomaso na podeželju: obvezno sprejeti subvencioniranje zbiranja in priprave surovine-biomase;
    f) Prestrukturiranje dela prozvodnje klasičnih vozil ter dela grozda dobaviteljev te proizvodnje v proizvodnjo električnih vozil ali delov zanje, subvencioniranje nakupa vozil na električni pogon ob obvezni izločitvi obstoječega vozila iz uporabe, subvencije predvsem za novonastale rent-a-solcar družbe, v dveh letih omejitev vožnje v centrih na izključno hibridna vozila ( tekoči vodik/elektrika ali samo električna)
    g) Postopno preusmerjanje civilnega in obrambnega sektorja- velikih potrošnikov klasičnih goriv na tekoči vodik
    h) Pospešen razvoj projekta malih hidroelektrarn
    i) Pospešitev projekta novih velikih hidrocentral
    j) Skrajšati rok za uvedbo Pravilnika o učinkoviti rabi energije z obvezo zagotovitve 25 % energetske oskrbe novogradenj z alternativnimi viri, razširiti Pravilnik na večje obnove obstoječih objektov, zamenjavo salonitnih streh: razširiti obvezo zagotovitve dodatne energije iz obnovljivih virov na večje porabnike električne energije kot so skladišča, hladilnice ipd.
    k) Izgradnja 1.000 objektov ( individualne hiše, dvojčki, večstanovanjske zgradbe) izključno po načelu pasivne gradnje z energetsko izkaznico in s subvencioniranjem fotovoltaičnih instalacij;
    l) Takojšnja študija vpliva dodatnih večjih virov električne energije iz obnovljivih virov na obstoječi sistem prenosa ter posledično potrebne dodatne investicije v prenosno omrežje
    Na vseh omenjenih projektih je možno vključiti že obstoječe državne subvencije in regrese (pri proizvodnji električne enrgije), še posebej pa sredstva iz evropskih strukturnih in drugih skladov
    …… se lahko nadaljuje v Ljubljani, 23.11.08

  13. podprem gornji predlog s popravki, ki se slišijo na:
    – izgradnja alternatigvnega javnega prevoza po tirih, ki zaradi mene lahko potekajo, ali po polovici obstoječih avtocest, ali večinoma podzemljo oz. v galerijah. Učinkoviti, hitri in sodobni vlaki z internet priključkom za laptop in dovolj prostora za noge ter po širini v udobnih anatomskih sedežih. ob trasi pa ozelenitev, ozelenitev in ozelenitev (drevoredi)
    – prestrukturiranje kmetijstva v sonaravno, podobno izraelskim eksperimentalnim poljem z gojenjem žitaric med odpornimi vrstami dreves, vrnitev sadjarstva v senožetno pridelavo in živinoreje v obliko, kjer se vse živali lahko gibljejo in imajo zagotovljeno minimalno življensko dobo. prepoved ubijanja še nerojenih ali neodraslih živali.
    -izgradnja moderne podzemne mestne železnice v Ljubljani, Mariboru, Kopru in najsodobnejših tramvajev v ostalih slovenskih mestih ter povezava mestnih tirnim transportov s tistimi medmestnimi (omenjeni v začetku).
    -zakonodaja, ena družina največ en osebni avto dolžine največ 4 m.
    -izobraževanje, ki se od prvega razreda osnovne šole prične z učenjem osnovne formule fotosinteze in spoštovanja življenja, že v vrtcu pa privzgaja estetika v službi uporabe, občutek lepega in zmernega odnosa do hrane
    -spoštovanje že sprejete zakonodaje na področju varovanja okolja
    – oelenitev po balkansko popolnom uničenih slvoenskih mest od lendave, M. Sobote, preko Ljubljane (za uničenje Galjevice naj se župan namoči v katran, posuje s perjem in namaka na tromostovju v ledeno mrzlo ljubljanico, dokler ne bo sam pričel razmišljatio o javnem transportu, gradnji parkirišč v senci visokih starih in vzdrževanih gabrov, platan), do Pirana..
    Predhodnik je bil v vizijah v pravi smeri – s spoštovanjem že sprejete zakonodaje (npr. hrup, ne spoštuje nihče na Balkanu pa tudi v SFR Sloveniji nihče, svetloba ponoči, ne spoštuej nihče na Balkanu, pa tudi v SFR Sloveniji nihče, še najmanj velecenjeni predsedniki uprav, čeprav v obeh primerih govorimo o onesnažilih, ki dokazano povzročata raka, depresije,..), s soncem in le minimalistično uporabo biomase, ki mora biti namenjena predvsem nadomestni izgradnji stanovanjskih objektov, nobenega novega betoniranja predvsem pa ne asfaltiranja, zapoved prostora ob stanovanjskih objektih, da se zasadi drevo, postavi fontana ali bazen, uredi sprehajališče po mestnih pločnikih v senci parkovnih dreves, in ima misel prostor da odpotuej v širjave,… spoštovanje divjega življenja,.. razum in srce. a sem povedal, da to podrazumeva razumeti dogajanje na planetu, ki je določeno z eksplozivno namnoženim prebivalstvom, ki so ga podpirali kleriki, fanatiki zagovarjanja rasti številk, ki so v človeškem bitju in živem organizmu videli kapital (vrednost, ki se po Leninu mora oplajati, ker drugače ni kapital?) in so pozabili na kvaliteto.
    Predhodnikove pravilne teze se lahko izrodijo na še eno parodijo v smislu desetkratnih premazov opečne kritine v črno barvo z najbolj strupenimi spojinami, ki jih je človek sploh kadarkoli iznašel (med njimi arzenove soli in tributil kositer, ki sta topna v vosi, ljudje pa, ekološko ozaveščeni zbirajo kapnico v plastične kontejnerje prepojene z dibutil kositrom, bakrom, ..) in bi jo morali samo pustiti tako, kot je bila uporabljena tišočletja: žgano glino, ki drži dež sedemdeset let, potem jo prerastejo noro lepi lišaji in prekrasen mah: taka kritina se samo še zmelje in na njej življenje uspeva prekrasno, v sedanji pa nikoli več: čleška neumnost ne pozna meja, zato je treba izjemne vizije uresničiti na zdravorazumski način z uporabo vsega znanja, ki ga imamo in pogumno.

%d bloggers like this: