Oligarhije in dolgoročna neučinkovitost

Kolega Stane Kovač v današnji kolumni v Financah Šrotova oligarhija odlično razgalja ne samo nastanek konkretne oligarhije iz Laškega, ampak hkrati tudi pokaže na njeno neučinkovitost. Oligarhija iz Laškega je lahko nastala in se razrasla kot rak v naši družbi samo zato, ker je:

  • sistematično kršila zakone: vsaj v dveh primerih (Union in Delo) je kršila Zakon o prevzemih, toda oba sodna postopka pred sodnikom za prekrške sta (po naključju, seveda) zastarala,
  • netransparentno in brez javnega razpisa od države kupovala deleže v glavnih konkurentih (Union, 2001) in prodajalcih (Mercator, 2005),
  • uspešno zlobirala javno mnenje in varuha konkurence, da ji je omogočil koncentracijo kljub več kot 90-odstotnemu tržnemu deležu.

Po skoraj identični, vendar manj ‘krvavi’ poti, so šle tudi druge slovenske oligarhije. Zgodba nastanka oligarhije iz Laškega pa je naravnost učbeniška zgodba, kako namerno nedelujoča pravna država, namerno pristranski varuh konkurence ter načrtno izigravanje zakonov ob hkratni odsotnosti avtonomnega in kritičnega novinarskega ceha vodi v nastanek držav v državi. Kajti danes te iste oligarhije kupujejo politične stranke, ki jim bodo jutri še bolj omogočale zapreti domači trg pred konkurenco od zunaj.

Toda to je tek na kratke proge. Učinkovitost oligarhij se namreč hitro krha, saj so zaradi manjše izpostavljenosti konkurenci manj stroškovno učinkovite, slabše menedžersko vodene, manj inovirajo in so vedno manj konkurenčne na tujih trgih. Kot lepo ilustrira kolega Kovač, se je izvoz Laškega po pridobitvi 90-odstotnega tržnega deleža doma zmanjšal kar za tretjino.

Daren Acemoglu v študiji The Form of Property Rights: Oligarchic vs. Democratic Societies (NBER, 2003) pravi:

An oligarchic’ society, where political power is in the hands of major producers, protects their property rights, but also tends to erect significant entry barriers, violating the property rights of future producers. Democracy, where political power is more widely diffuesed, imposes redistributive taxes on the producers, but tends to avoid entry barriers. When taxes in democracy are high and the distortions caused by entry barriers are low, an oligarchic society achieves greater efficiency. Nevertheless, because comparative advantage in entreprenuership shifts away from the incumbents, the inefficiency created by entry barriers in oligarchy deteriorates over time. The typical pattern is therefore one of the rise and decline of oligarchic societies: of two otherwise identical societies, the one with an oligarchic organization will first become richer, but later fall behind the democratic society. I also discuss how democratic societies may be better able to take advantage of new technologies, and how the unequal distribution of income in an oligarchic society supports the oligarchic institutions and may keep them in place even when they become significantly costly to society.

Koncentracija lastništva v rokah domačih oligarhov je torej nevarna ne samo z vidika zlorabe konkurence na škodo domačih potrošnikov, ampak tudi z vidika pomanjkanja spodbud za lasten razvoj ter omejevanja razvoja konkurentov. Toda nevarnost oligarhij je še hujša zaradi njihove potencialne dolgoživosti. Tudi ko oligarhije postanejo ekonomsko neučinkovite in slabe za razvoj celotnega gospodarstva, se jim namreč zaradi lastniške nadvlade uspe prek nadzora političnih strank obdržati dlje časa in dolgotrajno omejevati razvoj celotnega gospodarstva.

Zaradi tega je treba tako vztrajno delati na krepitvi demokratičnih institucij družbe, učinkovite pravne države, ki varuje pravice potrošnikov in majhnih delničarjev ter medijske in novinarske avtonomije, ki s kritično distanco ocenjuje in nadzira delovanje podjetij in politične nomenklature.

Kje so danes tisti, ki so pred leti tako nekritično zagovarjali zaprtost domačega trga pred tujo konkurenco in ekskluzivno domače lastništvo in ki so tako agresivno pljuvali po tistih, ki so se zavzemali za transparentnost in konkurenco?! Naj danes razmislijo o nevarnosti za »njihov« nacionalni interes, če bodo ti oligarhi na tako nelegitimen način skoncentrirano lastnino nekoč prodali tujcem. Ali je sploh kdo pomislil, kaj za Primorsko nacionalno substanco dolgoročno pomeni, če se Istrabenz, ki je skoncentriral precejšnji del primorskega gospodarstva, proda Italijanom?! Kaj pomeni za Štajersko, če se Laško proda Avstrijcem?!

Ne verjamem, da se bo kdo izmed tistih, ki so v preteklosti v medijih orkestrirano navijali za »nacionalni interes«, za svojo zmoto opravičil. Nasprotno, pričakujem, da bodo slovenski oligarhi v prihodnje s piarovskimi akcijami še bolj aktivno polirali svoj imidž prek medijev v njihovi lasti, kupljenih novinarjev in naročenih člankov ter kupljenih komentarjev t.i. uglednih strokovnjakov. Me prav zanima, kateri izmed mojih »uglednih« kolegov se bo tokrat prodal. No, saj že itak vem in mi ni treba ugibati …

3 responses

  1. Zelo dober članek Janez .P.Damjan vreden pohvale . Po mojem mišlenju v politiki ni nobenemu več za nacionalni interes temveč vsakdo vsebolj misli na svoj žep in na svoje lastniške deleže o.z. svoje premoženjsko stanje in naša mala država v veliki evropi polni kapitala izgublja.

  2. Zanimivo… Jaz sem na svojem blogu že takrat, ko je Bajuk ustavil privatizacijo NLB napisal, kam nas bo pripeljal slovenski nacionalni interes… Natanko tja, kamor je zdaj že zelo zelo očitno, da gremo – da bo peščica ljudi imela v rokah večina kapitala v Sloveniji…

  3. nacionalni interes nas bo pripeljal do tega da bomo spet postali služabniki tistih kateri so nas ropali stoletja ….borci za nacionalni interes pa bodo na kajmških otokih ali v Švici sončili svoje riti in s enam smejali v brk ……

%d bloggers like this: