Slovenija na drugem tiru

Stanko Štrajn

Civilna družba in stroka sta v preteklem letu slovenski javnosti dokazala, da Vlada z gradnjo drugega tira Divača – Koper na način, kot ga določa vladni predlog zakona, uzakonja netransparentno odločanje in omogoča sistemsko negospodarno trošenje proračunskega denarja. Vlada in Državni zbor se nista pustila zmesti in Državni zbor je mirno po sedem-urni predstavi za javnost sprejel Zakon o izgradnji, upravljanju in gospodarjenju z drugim tirom železniške proge Dvača – Koper (v nadaljevanju Zakon).

Glede na javno predstavljeno argumentirano kritiko stroke in civilne družbe in zlasti glede na dejstvo, da so člani Sveta za civilni nadzor nad gradnjo drugega tira v osebnih razgovorih s poslanskimi skupinami obrazložili razloge, zakaj ugotavljajo, da je dosedanje vodenje tega projekta nestrokovno in na način, kot ga zagovarja Vlada, za državo škodljivo ravnanje, ni mogoče misliti, da je bil Zakon sprejet zaradi zmote ali nerazumevanja njegove vsebine. Ne, Zakon je sprejet natančno v takšni vsebini, kot sta jo Vlada in Državni zbor želela in hotela sprejeti. Tu ne gre za psihoanalizo akterjev, temveč gre za presojo po kriterijih zdravega razuma, ki tehta zgolj dejstva, o katerih ne moremo dvomiti.

Zakon podeljuje družbi 2TDK koncesijo za gradnjo in za upravljanje drugega tira Divača-Koper in tej družbi zagotavlja:

  • do konca tega leta dokapitalizacijo iz proračuna v višini 200 milijonov evrov;
  • za ves čas gradnje in ves čas koncesije prilive iz nove pristaniške takse, iz novega nadomestila pri cestninah tovornih vozil na avtocestah in iz proračunskih virov v višini, ki bo omogočila odplačevanje dolgov, dobičkov Madžarski, skriti za pojmom zalednih držav, za njen predviden vložek, ki je dejansko drag kredit, in izplačevanje visokih plač zaposlenih v podjetju 2TDK;
  • nadaljevanje vodenja projekta s strani notranjega inženirja DRI, ki sicer v zakonu ni omenjen, a je jasno, da neposredno investitorstvo 2TDK nujno pomeni, da bo vse posle namesto dveh, vodenja takšnih projektov neveščih, mož dejansko izvajal DRI, ki že vse od leta 2010 dalje pripravlja vse predloge ključnih dokumentov in na njih temelječih odločitev, ki jih sprejemajo resorno ministrstvo, Vlada, potrdi pa Državni zbor;
  • možnost nadaljevanja gradnje v nasprotju s sistemskimi predpisi, ki urejajo vodenje javnih investicij, saj za pričetek del 2TDK ne potrebuje investicijskega načrta, pač pa le potrditev nedoločene višine nepovratnih sredstev iz evropskih skladov;
  • možnost drugim državam posegati v slovensko suverenost s prevzemom položaja družbenikov v 2 TDK kot upravljalca infrastrukture s statusom grajenega javnega dobra Republike Slovenije;
  • možnost 2TDK nadaljevati z naročanjem študij in financiranjem pripravljalnih dejanj, za kar lahko porabi vseh 200 milijonov proračunskega denarja, ne da bi moral progo dejansko začeti graditi, saj po zakonu celo ne sme pričeti z gradnjo, če ne bo željenih evropskih nepovratnih sredstev;
  • možnost povečanja slovenskega javnega dolga brez garancije začetka del (saj 2TDK nima nikakršnih lastnih investicijskih sredstev razen vladnega kapitalskega vložka), če nepovratnih sredstev EU ne bo ali pa bodo dodeljena v mnogo manjši višini od višine, ki jo napoveduje Vlada.

Vse navedeno pomeni, da bomo za drugi tir porabili poleg že porabljenih 55 milijonov še dodatnih 200 milijonov evrov. Kaj bomo za ta denar dobili, se zdi jasno. Poleg gradbenega dovoljenja, ki mu bo veljavnost nemara potekla prej, kot se bo začela gradnja, bomo imeli za več tovornjakov fasciklov študij in projektov. Mogoče bo zgrajena še kakšna dostopna pot, a drugi tir Divača – Koper, ne kot enojna in ne kot dvojna proga, gotovo ne. Če pa se vendar zgodi, da nam evropski skladi odobrijo 300 milijonov evrov in da Madžarska vloži 200 milijonov evrov in da nato 2 TDK z državno garancijo najame še za 300 milijonov evrov kreditov, bomo v naslednjih letih soočeni z dejstvom, da je potrebno vložek Slovenije na škodo logističnih podjetij in prevoznikov še podvojiti ali potrojiti, da bomo končno dobili tako željenih in potrebnih 27 km sodobne železnice za tovorni promet.

Uresničitev napovedanega ni le možnost, temveč gre prav za nujnost. Namreč, če zakon sistemsko uzakonja možnost razpolaganja z javnim denarjem brez nadzora, se nujno zgodi natančno to, kar se je zgodilo s TEŠ 6. Investitor, ki neomejeno in brez nadzora razpolaga z javnim denarjem je stimuliran porabiti čim več, saj ne zapravlja svojega denarja. Več kot javnega denarja porabi in večje kot so razlike med porabljenim in dejansko vrednostjo narejenega, slajši je kolač vodenja investicije, izpostavljene korupcijskemu tveganju. Koliko se iz tako vodenih investicij pretoči v nagrade za nestrokovno in intelektualno nepošteno delo inženirjev, koliko gre k političnim strankam in kakšne so te skrivnostne poti plačilnega prometa, ni mogoče izvedeti, ker so vse to strogo varovane državne skrivnosti. Vidimo le posledice izražene v obliki revnega življenja večine državljanov, ki s svojo revščino plačujejo razkošno potrato države, njenih organov in vseh organiziranih projektantov, inženirjev, pravnikov, ekonomistov, svetovalcev, managerjev, nadzornikov in še vseh ostalih brezvestnežev, ki veselo in lagodno uživajo življenje na račun javnega denarja. Če ob tej prijetnosti uspe komu še kaj pridobiti, na primer za usluge pri javnem naročanju gradbenih del, je to še razlog več, da se vsa srenja lobistov in svetovalcev prizadeva razlagati natančno to, kar si ministri na čelu z njihovim predsednikom in poslanci želijo.

In vendar je projekt drugega tira Divača-Koper v eni podrobnosti drugačen od primera TEŠ 6. Iz javno objavljenih poročil preiskovalne komisije, ki jo vodi poslanec Matjaž Hanžek je razvidno, da se vsi akterji TEŠ 6 od Boruta Pahorja do Petra Kotarja izmotavajo tako, da so se pač zanesli na strokovna poročila, da so zaupali ministru, da ni bilo mogoče predvideti gibanja cen elektrike, da niso vedeli da je ta investicija vodena nezakonito, ker naročila niso bila oddana po postopku javnega naročanja. Torej nihče ni nič kriv, ker pač ni vedel ali ni mogel vedeti, kako zelo narobe je zastavljen ves projekt TEŠ 6.

Obratno pa je pri drugem tiru Divača – Koper nihče, ne predsednik Vlade, ne njegov minister za infrastukturo, ne predsednik Državnega zbora, ne poslanci koalicije, ne poslanci opozicije, ki so glasovali za sprejem zakona, ne bodo mogli nikoli razlagati, da niso bili opozorjeni, da niso vedeli, da imata stroka in civilna družba, ki argumentirano dokazujeta, da se investicije ne vodi na tak način, razen če ne želimo škodovati javnim interesom, enostavno prav. Vsi odgovorni so sprejeli zakon in z njim omogočili sistemsko izčrpavanje proračuna v škodo države in njenih logističnih podjetij, ki bodo prek obstoječih in dodatnih dajatev in taks plačali to potratnost ter v škodo gospodarstva, ki bo ostalo brez potrebne infrastrukturne prometne povezave in bo trpelo škodo zaradi odtekanja prometnih tokov v Italijo in Avstrijo mimo Slovenije.

Že res, da so krivi strokovnjaki, ki so mirno pripravili tak zakon in ki mirno že vse od leta 2013 dalje vodijo ta projekt tako, da se porablja denar, čeprav se projekt ne premakne iz položaja možnega v stanje izvedenega, toda nedvomno so odgovorni predsednik Vlade, prometni minister in vsi ostali voljeni in imenovani funkcionarji zaslužni za sprejem tega zakona, ki so predlagane odločitve sprejeli in odločili. Vsi ti poimensko znani ne bodo mogli razlagati, da niso vedeli in da so bili v zmoti, kajti stališčem stroke in civilne družbe so celo priznali, da Vladni zakon res ni namenjen varovanju javnih interesov, a so kljub temu sprejeli zakon, čeprav vedo kakšno škodo bo ta zakon povzročil Sloveniji in vsem njenim državljanom.

Kako je vse to mogoče? Odgovor je zelo enostaven. Oblast ignorira stroko in proteste civilne družbe, ker v Sloveniji ne delujejo institucionalni organi nadzora. Predsednik računskega sodišča ve, da je ta zakon hudo sporen in kljub temu ne opravi revizije in ne razkrije dejstev o vodenju tega projekta, ki jih civilna družba ne more ugotoviti, ker ji pristojni organi skrivajo informacije javnega značaja. Predsednik protikorupcijske komisije razlaga da je sprejem zakona po nujnem postopku, dejansko brez javne obravnave, nedopusten, a ne uvede nikakršnega postopka proti akterjem ravnanja, ki pomeni korupcijsko tveganje, niti ne vloži nikakršne pobude pri pravosodnih organih v smeri preprečitve korupcijsko tveganih ravnanj. Tarča na javni TV prikaže vrsto dejstev, ki vzbujajo utemeljen sum, da je pri dosedanjem vodenju tega projekta prišlo do zlorab oblasti, a državno tožilstvo ne zahteva nikakršne preiskave, kaj šele da bi razmišljalo o vodenju kazenskih postopkov zoper vse, ki neodgovorno in negospodarno trošijo javni denar in zlorabljajo oblast. Ministrstvo za finance in proračunska inšpekcija ne preprečita trošenje proračunskega denarja v projektu, ki nima niti investicijskega programa, ki nima niti približno znanih virov financiranja, kaj šele da bi imel zagotovljena investicijska sredstva. Nadzorni svet 2TDK, v katerem pet eminentnih članov nadzoruje dva moža v 2TDK, ne opravlja svoje funkcije, saj dela 2TDK ne nadzoruje ne dosti in ne malo, ker ga sploh ne nadzoruje. Državni zbor, v katerem poslanci javno razlagajo, da ministri zavajajo (kar je le lepši sinonim za lažejo), pa zoper te lažnive kljukce ne ukrepa, kaj šele, da bi jih razrešil.

Vse navedeno slovenska javnost mirno spremlja in se ne razburja. Povprečen Slovenec bi bil pripravljen tatiča, ki mu na njegovi njivi izkoplje par krompirjev, obesiti na prve gavge, a zoper funkcionarje, ki brez sramu zlorabljajo oblast in nas tlačijo v revščino, ni pripravljen niti protestirati, kaj šele, da bi uporabil legalna sredstva in bi šel overit kakšno svojo izjavo o podpori zahtevam na preprečitev zlorab na upravno enoto.

%d bloggers like this: