Požrešna država ali Kaj dobimo za plačane davke

Bine Kordež

Nedavno sem potreboval servisno storitev in preko spleta sem poiskal nekega ne preveč oddaljenega izvajalca. Prišel je dokaj hitro, korektno opravil storitev in v nekaj dneh poslal račun z vsemi potrebnimi davki (9,5 % DDV). Za dobro uro izgubljenega časa in praktično brez porabe materiala, je bil račun sicer dokaj visok, 100 evrov, a tudi v to v skladu s cenikom za tovrstne storitve. Formalno torej nobenih razlogov za kako pripombo. Pa vendar.

Med opravljanjem storitve je kar nekaj časa namenil pritoževanju nad požrešno državo, ki naj bi mu pobrala kar dve tretjini zaslužka. Takšno pritoževanje seveda ni nič izjemnega, nihče ne plačuje rad davkov, vedno so previsoki, denar pa porabi nekdo tretji, neupravičeno, seveda.

Ker pa to pretakanje denarja med državo in državljani redno spremljam, me je seveda zanimalo kakšno je pravzaprav poslovanje tega podjetnika. Ob obisku se je namreč tudi pohvalil, da ima kar dosti dela in tisti dan je imel na urniku še nekaj podobnih obiskov.

No, iz oddanih bilanc na AJPES je bilo razvidno, da je podjetnik v zadnjih dveh letih prijavil blizu 200 tisoč evrov prihodkov letno, a tudi precej materialnih in drugih stroškov. Po pokritju vseh obračunanih stroškov mu je tako lani ostalo okoli 20 tisoč evrov prejemkov iz naslova zaposlitve ter ostanka dohodka, od česar je plačal mogoče kakih 6 tisoč evrov davkov in prispevkov (ter še DDV od opravljenih storitev, pri čemer je seveda odštel tudi ves DDV, ki ga je plačal za nabavljen material). Podjetnik je torej od svojih zaslužkov mesečno namenil okoli 500 evrov »državi«, kar mu je seveda preveč.

Ima pa taista oseba štiri otroke (kar je seveda pohvalno za nataliteto naroda), ki nedvomno koristijo vse ugodnosti, ki jih nudi država v vrtcih in šolah ter vsakovrstne druge pomoči. V primeru bolezni tudi sam koristi storitve našega zdravstvenega sistema (zaradi čakalnih vrst sicer najbrž tudi kako samoplačniško ambulanto), le bolniško ima zaradi nizke osnove bolj slabo. Verjetno pa je tudi že kdo od njegovih staršev prejemnik pokojnine, ki se seveda prav tako financira samo iz tekočih vplačil trenutnih zavarovancev. Starši so resda plačevali prispevke za pokojninsko zavarovanje, a ta sredstva so šla za pokojnine njihovih staršev, njihovi pa zopet za svoje starše (gre za sistem po katerem so vedno otroci skrbeli za onemogle starše, le da se to danes izvaja preko državne blagajne, preko vplačil prispevkov ter izplačil pokojnin). Celotna podjetnikova družinska bilanca je v razmerju z državo zato zanj seveda močno pozitivna, a vsakdo gleda samo vplačila, nikoli pa prejemke iz tega naslova.

Državna blagajna pa ima vedno dve strani, s prilivi in odlivi in na spodnji tabeli poglejmo, kaj naredi požrešna država z »našim« denarjem. Vsi tri državne blagajne, ki zbirajo davke in prispevke od plač ter tudi drugih prejemkov (državni proračun, Zavod za zdravstveno in Zavod za pokojninsko zavarovanje) so tako v lanskem letu zbrale skupaj 7,2 milijarde evrov denarnih sredstev. In kako so ga porabile?

Na levi strani tabele so vsi izdatki, ki jih lahko povezujemo z vplačanimi davščinami od prejemkov. Torej vsa upravičenja, ki jih država Slovenija zagotavlja svojim državljanom na osnovi vplačila zavarovanj in plačevanja dohodnine od vseh prejemkov. Največ, 4,3 milijarde evrov je seveda šlo za pokojnine, dobri dve milijardi so bili stroški javnega zdravstva, približno enak znesek pa še za vse drugi socialne namene, od bolniških, porodniških, otroškega dodatka, razlike za vrtce, nezaposlenim, pomoči upokojencem, regresiranja prehrane in prevoza v vrtce ter šole, študentske prehrane in štipendij, denarne pomoči, nadomestila žrtvam vojn… Mogoče je sicer kak naveden izdatek izplačan tudi neupravičeno, a skupaj so ljudje prejeli kar 8,4 milijarde evrov za vse navedene namene.

Skoraj 1,2 milijardi evrov več kot pa je država pobrala.

In koliko smo za koriščenje teh ugodnosti plačali v državno blagajno davkov in prispevkov, katerih osnova so naši prejemki? Kot vidimo na desni strani tabele, je država uspela zbrati 7,2 milijardi. Ta denar zajema vsa tista vplačila za katera vsak dan poslušamo, da so previsoka, da so naše plače preveč obdavčene in da je to nujno znižati. Vso razliko v višini skoraj 1,2 milijarde evrov je morala pokriti iz drugih prilivov (npr. DDV) ali če hočete, predvsem zaradi te razlike so bile lanske javne finance države Slovenije v minusu (skupaj 1,26 milijarde) in zato smo se tudi morali dodatno zadolžiti.

Vir: Konsolidirana bilanca javnega financiranja, Bilten Ministrstva za finance RS

Seveda veliko posameznikov v proračune vplača več sredstev kot pa jih v tistem trenutku koristi, a iz skupnih številk se vidi, da je še več tistih, ki prejemajo (v vsej življenjski dobi ali celotna njihova družina) precej več, kot pa znašajo njihova vplačila. To je posledica sprejete solidarnosti v državi, progresivnih davčnih lestvic in odločitve za socialno državo ter seveda tudi dejstva, da so v življenju obdobja, ko delamo in vplačujemo ter še daljša obdobja (otroštvo, pokojninska doba) ko predvsem prejemamo. Obseg pretakanja teh sredstev preko državnih blagajn je odvisen od dogovorjenega nivoja socialne in solidarne družbe in v Sloveniji je to relativno visoko, čeprav pravzaprav na povprečju Evrope. Večina razvitejših evropskih držav zbere z davki in prispevki na plače celo večji delež BDP kot to velja za Slovenijo in torej na ta način prerazporeja še višji delež dodane vrednosti (tehtano povprečje EU vseh davkov na plače znaša 20,1 % BDP (leto 2012), podatek za Slovenijo pa je 19,7 %) . Nižje davščine na delo (ter vzporedno tudi manj socialne varnosti) pa imajo praviloma nove države Evropske Unije. Seveda pa ima v svetu večina držav precej nižji nivo obdavčevanja prejemkov ljudi– a te države potem tudi nimajo izdatkov z druge strani bilance in to najbrž ni naša pot ali usmeritev.

Ob vsakodnevnem pritoževanju čez pogoltno državo ni odveč pomislek na številke iz zgornje tabele ter tudi kak družinski seštevek, kaj vse koristimo na osnovi vplačevanja davščin na prejemke. Primerjava z drugimi državami kaže, da je nivo obdavčitev plač močno povezan s socialno varnostjo državljanov ter družbeno solidarnostjo. In ta je v razvitejših državah EU dejansko višja kot v Sloveniji. Drži pa, da je obdavčitev v novih članicah EU praviloma nižja, a nižja je tudi njihova socialna varnost. Vendar tega nikoli ne primerjamo, vsa omenjena plačila in ugodnosti, ki nam jih nudi država so nam seveda logične, pričakovane ter praviloma tudi prenizke – vsako plačilo davka pa previsoko. A državne blagajne se pač drugače ne da zapreti.

2 responses

  1. Zelo argumentirano razmišljanje g. Kordeša vsiljuje s podatki njegove tabele še dimenzijo, ki je g. Kordeš ne vidi. Prispevki in davki zaposlenih in delodajalcev znašajo skupaj 4,835 milijarde EUR, prispevki in davki samozaposlenih pa več kot desetkrat manj , to je 0,438 milijarde EUR, čeprav je samozaposlenih menda že nekako četrtina vseh aktivnih državljanov Slovenije. Glede na reformo trga dela lahko ugotovimo, da država vzpodbuja samozaposlovanje in priporoča odpuščanje delavcev. Tako se število velikih davkoplačevalcev, kot so bili SCT, Primorje, Mura in številna druga večja in srednja podjetja, ki so končala v stečajih konstantno krči, narašča pa število samozaposlenih in število brezposelnih. Če upoštevamo še Kordešev primer značilnega obrtnika na storitvenem področju, ki seveda s težkim srcem plačuje davke, čeprav od države več dobi, kot ji plača, lahko zaključimo, da ima država velike težave od nepregledne množice majhnih s.p. in d.o.o. ter od množice samostojnih kulturnih delavcev, svobodnih prevajalcev, majhnih kmetov in zaposlenih študentov iztisniti toliko davkov, kot ima potreb za financiranje pokojnin in vseh ostalih socialnih transferjev. Osnovni problem torej ni v tem, da plačujemo previsoke davke in da preveč zapravimo. Problem je v tem, da država mirno gleda, kako propadajo velika podjetja in da izpada davkov velikih davkoplačevalcev ne more nadomestiti s izterjavo množice revežev, ki lahko preživi le tako, da davke plačuje, kolikor mogoče malo, ali celo sploh ne, ker raje dela na črno, ker ji drugega ne preostane.

    Interes kapitala je velika brezposelnost, da je cena dela nizka in da so dobički čim večji. Ob socialni državi to pomeni, da ljudje živijo na račun sociale in tolčejo revščino, ter da razliko, ki jo krije državni proračun z zadolževanjem davkoplačevalcev v obliki dobičkov pobere kapital, ki se potem odlije neproduktivno verjetno v davčne oaze. Absurdnost te državne politike se mi je pokazala, ko sem od davčne uprave prejel na štirih straneh napisano odločbo, da moram plačati 10 centov( 0, 1 EUR) davka na promet zemljišč, ker sem zaradi ureditve meje kupil 5 m2 kmetijskega neplodnega sveta. Potem sem za provizijo nakazila plačal 1,15 EUR in za davek 0,1 EUR. Dražava je za pošiljko s povratnico plačala 1,5 EUR poštnine, koliko jo je stal davčni uradnik, ki je napisal 4 strani dolgo odločbo pa ne vem, a gotovo je država s to izterjavo utrpela mnogo višje stroške, kot je znašal priliv v proračun.

    Skratka. Ne potrebujemo nekih velikih reform, pač pa potrebujemo predvsem razsodnost izvršne oblasti, ki bi morala prenehati s svojimi norostmi sodelovati pri uničevanju velikih davkoplačevalcev. Davčna politika bi morala siliti delodajalce k rednemu zaposlovanju, ne pa stimulirati povečevanje samozaposlenih in brezposelnih, saj te množice ne bo mogoče preživeti iz socialnih transferjev, ker se ob sprejetem zakonu o fiskalnem pravilu, država ne bo mogla več zadolževati in porabiti več, kot pobere davkov. Te razlike tudi ne bo mogoče pokriti s prodajo premoženja, kolikor ga je državi še preostalo. Nemara bi nekoliko zmanjšal primanjkljaj v proračunu davek na nepremičnine, a nič ne kaže, da bi ga bila država sposobna uvesti na pošten in racionalen način. Tudi ukinitev dodatnega zdravstvenega zavarovanja, ki zdravstvu odtegne menda 70.000.000 EUR, ki se prelije v stroške in dobičke zavarovalnic, bi nekoliko popravilo sliko, a tudi iz te moke ne bo kruha, saj ta vlada svojih predvolilnih obljub očitno noče uresničiti. Povedano drugače, dokler izvršna oblast ne bo začela ravnati skrbno v javnem interesu, toliko časa bo slovenski proračun v deficitu, ne glede na to, kako malo bomo socialna država in ne glede na to, koliko davkov bo davkarija uspela iztisniti iz socialno ogroženega prebivalstva, saj kapitala ne želi obremeniti, velike davkoplačevalce pa mirno prepušča njihovemu propadu.

    Za konec naj povem, da je deset let nazaj 20 največjih davkoplačevalcev, ki jih je obravnaval posebni davčni urad prispevalo 80% vseh davkov, vsi ostali davkoplačevalci skupaj pa komaj 20% vseh pobranih davkov. Kljub temu, pa naša izvršna oblast trdovratno nadaljuje s izvajanjem gospodarske politike reform zgolj v smeri krčenja proračuna z uničevanjem sociale in nenehnim nižanjem pokojnin in nič ne stori, da bi prekinila poslovni model špekuliranja, izčrpavanja, goljufanja in korupcije, ki je v 21. stoletju Slovenijo iz zgodbe o uspehu spremenil v primer razkroja gospodarstva in s tem tudi moralnega razkroja družbe, ki ima zgolj videz socialne in pravne države, kot si je to napisala v svoji ustavi. Prispevek g. Kordeša je vreden pohvale, ker daje iztočnico razmišljanju, ki ga g. Kordeš, kljub svoji doslednosti ne izpelje in ostaja le na polovici poti presoje dejstev, ki jih jasno navaja.

    Stanko Štrajn

  2. Vsak tekst je seveda možno razširiti še z dodatnimi razmišljanji in vidiki obravnavane tematike, a moj namen je bil samo opozoriti na pogosto neupravičeno pritoževanje in vsesplošno nezadovoljstvo. Se pa seveda strinjam, da je vse večji problem segment zaposlenih, ki plačuje še bistveno nižje davke, čeprav ne nujno samo zaradi tega, ker so takšni reveži in težko preživijo, temveč pogosto tudi zaradi možnosti izogibanja davkom, ki jih omogočajo druge oblike zaposlitve. O tem sem nekaj več pisal v podobnem tekstu pred letom dni na svojem blogu (http://kordez.blog.drugisvet.com/2014/07/21/zmote-glede-obdavcitve-plac-iii-del-kam-gre-denar-iz-vplacanih-davkov/), kot del treh člankov na temo obdavčitev plač. Seveda pa tudi ti teksti niso zajemali vsega (in tudi ne morejo).

%d bloggers like this: