Vesela vest o tretji razvojni osi oziroma skok na glavo v prazen bazen

Stanko Štrajn

Javna RTV je pri poročilih 26.8.2020 obelodanila veselo vest, da bo po napovedih ministra za infrastrukturo DARS d. d. sredi oktobra letos zagnal izgradnjo prvega odseka med Slovenj Gradcem in Velenjem. Po besedah ministra za infrastrukturo sicer DARS še ni izbral izvajalca del po javnem razpisu, vendar ni razlogov, da se dela ne bi ob napovedanem času pričela, ker se pričakuje, da ponudniki v predmetnem naročilu ne bodo vlagali revizij in ne bodo uporabili pravnih sredstev za zaščito njihovih interesov. Takšno upanje je realno le v primeru, če je DARS s vsemi ponudniki že neuradno dogovoril, kdo bo izbran in je izbranec iz hvaležnosti za odpoved revizijam neizbranih ponudnikov že dogovoril, kako bodo ostali neizbrani ponudniki deležni hvaležnosti za kooperativnost in svojo odpoved uporabi pravnih sredstev.

Čas bo pokazal, kaj se bo zgodilo. Se bo napoved ministra uresničila in revizij ne bo in se bo sredi oktobra gradnja zares začela, ali pa se bo ponovila komedija, ki smo jo opazovali pri oddaji del za izgradnjo mosta čez Glinščico. V kateri sta kot glavna igralca nastopala 2TDK in DKOM, ki sta povsem brez potrebe več kot pol leta razmišljala o kaznivih dejanjih ponarejanja dokumentov in raziskovala koliko je globok podporni zid, namesto da bi na podlagi procesnih določb ZJN-3 v nekaj dnevih zakonito odločila in omogočila oddajo naročila najugodnejšemu ponudniku.

Če je že vse bratsko dogovorjeno, kar nam nakazuje ministrova vehemenca pri napovedi začetka gradnje, bo to zelo slabo za javni interes, saj bo gradnja za javni denar gotovo mnogo dražja, kot bi lahko bila, če bi bil najugodnejši ponudnik izbran transparentno ob upoštevanju vseh določb zakona o javnem naročanju. Če ni še nič dogovorjeno, pač pa DARS ve le to, koga mora izbrati kot najugodnejšega ponudnika, čeprav nemara to ni, potem lahko z gotovostjo pričakujem hude zaplete v revizijah in se bo gradnja mogoče res pričela oktobra, a ne leta 2020.

Pa zanemarimo malenkosti javnega naročanja in raje pretehtajmo pomembna vprašanja, ki se nam vsiljujejo glede na javno objavljene informacije o gradnji tretje razvojne osi.

DARS je po Zakonu o DARS koncesionar za tretjo razvojno os, vendar javnost ni seznanjena z koncesijsko pogodbo za gradnjo, po kateri naj bi bila urejena razmerja med Republiko Slovenijo kot koencedentom in DARS d. d. kot koncesionarjem.

2TDK koncesijsko pogodbo in koncesijsko uredbo ima, vendar gre za nebulozno razmerje, ker po vsebini ta koncesija sploh ni koncesija, temveč naročilo (mandat) naj 2TDK za Republiko Slovenijo oziroma za upravljalca železni SŽ z javnim denarjem financira in zgradi drugi tir Divača – Koper. Koncesija za drugi tir je dejansko dovoljenje za mnogo pretirano črpanje investicijskih virov iz proračuna RS, bančnih kreditov in evropskih skladov, kar vse je dejansko javni denar, ki ga 2 TDK lahko neodgovorno troši, ker za uspeh gradnje in vračilo kreditov jamči Republika Slovenija. Seveda s proračunskim denarjem, ki ga iztisne iz zajamčenih plač polovice zaposlenih, iz branjevk na tržnicah in množice samozaposlenih SP–jev, iz prekarno zaposlenih samostojnih kulturnih delavcev, samozaposlenih doktorjev znanosti, ki svojo znanost prodajajo kot natakarji ali trgovci in iz plač javnih uslužbencev, ki tako kot na primer vojaki in policisti nenehno zahtevajo boljše pogoje dela in višje plače da ne padejo v skupino socialnih podpirancev.

Ne pozabimo da v proračun prispeva tudi kapital, a ta isti kapital iz proračuna tako kot socialni podpiranci pomoč, terja subvencije za investicije in nadomestila za zaposlovanje, za kritje stroškov ukrepov zaradi COVID 19 in kar je temu podobnega. Če k tej množici davkoplačevalcev prištejemo še obubožane majhne kmete in upokojence, ki jim zmanjka pokojnine že po tem, ko poravnajo mesečne položnice vidimo, da je edini realni priliv v proračun, ki je razpoložljiv za infrastrukturne investicije ali nakupe orožja le presežek prilivov nad odlivi v evropski proračun in posojila na mednarodnem trgu kapitala, kar pa pomeni zadolževanje države, ki ima za posledico odvisnost Slovenije od tujega kapitala, ki nikoli ne zamudi priložnosti, da bi ne iztisnil in izsilil od Slovenije zanjo škodljive in za tuj kapital koristne odločitve.

Kakor koli Slovenija se iz zmedenega statusa 2TDK očitno ni naučila , da se infrastrukture tako ne da graditi , saj sicer ne bi natančno enake zmede ponavljala pri 3. razvojni osi.

Drugi tir Divača- Koper ima sprejet investicijski program, ki ga je za milijonski honorar izdelalo svetovalno podjetje Deloitte in ga je kot velik uspeh ipejevske stroke veselo sprejela Vlada, ki se je razveselila možnosti trošenja javnega denarja ne glede na to, koliko in kaj, če sploh kaj je s tem denarjem v naravi narejeno ali bo narejeno. Za tretjo razvojno os investicijski program še ni narejen in tako ni znano, koliko bo ta investicija stala. Minister za infrastrukturo nas je potolažil le z informacijo, da je denarja za gradnjo dovolj, saj je že za pričetek gradnje zagotovljenih 400 milijonov evrov iz evropskih virov, proračuna in iz kreditov, za katere jamči Slovenija. Če po logiki 2TDK lahko sklepamo, da bo tretja razvojna os preplačana vsaj toliko, kot drugi tir, lahko ugotovimo, da bo tretja razvojna os stala verjetno več, kot je Slovenija plačala za avtocestni križ, ki je po vseh kriterijih bila neprimerno večja in zahtevnejša investicija.

Toda gradnja tretje razvojne osi ni le finančno in statusno pravno zmedena glede na dejstvo, da DARS nima koncesije, ki bi jo moral imeti. Tudi če bo DARS kot 2TDK nekoč pridobil koncesijo za gradnjo bo ta koncesija gotovo zmeda, ker ni nikakršnih vsebinskih pogojev, da bi DARS v 100% lasti Slovenije lahko bil koncesionar v pravem pomenu koncesijskega razmerja.

Razen dopadljivih računalniških animacij, ki kažejo potek hitre ceste čez drn in strn, in zares na nekaj miniaturnih odsekov izdanih gradbenih dovoljenj, tretja razvojna os še ni umeščena v prostor. Nimamo še veljavnih uredb o lokacijskih načrtih za celoten potek tretje razvojne osi temelječih na celovitih presojah vpliva na prostor. In tako sploh ne vemo, kako bo ta cesta nekoč zares izgledala, zaradi česar je tudi povsem nemogoče domnevati, koliko bo stala. Tudi pri umeščanju te ceste v prostor in projektiranju smo priča popolni improvizaciji, ki se kaže kot permanenten prepir prizadetih občanov, arogantne stroke in neuke politike, kar vse se konča v postopkih presoje ustavnega sodišča, ki kljub prioritetni obravnavi potrebuje dolge mesece, če ne leta, da pretehta ali je bila neka uredba o lokacijskem načrtu sprejeta v skladu z materialnim pravom urejanja prostora in v skladu s predpisanimi postopki umeščanja v prostor.

Dokler ni tretja razvojna os umeščena v prostor, ni mogoče vedeti, kaj vse bo umestitev v prostor naložila investitorju, ki tako kot pri avtocestnem križu verjetno ne bo gradil le ceste, temveč bo moral izvajati še prestavitve komunalnih vodov, zgraditi priključne ceste, plačati arheološke preiskave, financirati razvoj gradbene znanosti, zgraditi vodne zadrževalnike in namakalne sisteme, plačati nadomestila za prekvalifikacijo kmetijskih zemljišč, nadomestiti lastnikom nepremičnin v trasi ceste, ki jih bo potrebno odstraniti porušene domove, zgraditi še kakšno šolo ali kaj prispevati za infrastrukturo občin, po katerih bo tretja razvojna os potekala. Vse to se seveda nalaga na izbor najdražjih možnih tras, saj Vlada do sedaj še ni zamudila priložnosti, da bi ne izbrala najdražje možne variante umestitve v prostor.

Nič nepričakovanega ni, če se gradnja na tak način zavleče v nedogled in če stroški narastejo čez vse razumne meje. Ko nek delček projekta dozori za razpis sledijo še zapleti z javnimi naročili, ki so še posebej pereči odkar je Slovenija pred leti učinkovito uničila sposobno lastno gradbeništvo. Ki sedaj ni več v stanju konkurirati turškim in kitajskim ponudnikom, pač pa se lahko v različnih kombinacijah udinja velikim tujim korporacijam, ki na račun slovenskih podizvajalcev poberejo lepe provizije po zaslugi nerazsodnosti slovenske gospodarske politike. Če se vendar najde kakšen strokovnjak, ki opozori da je po pravu Evropske unije možno izločiti turške in kitajske ponudnike, ker Kitajska in Turčija ne zadoščata evropskim predpisom in ne omogočata ponudnikom iz EU enakovredno konkurirati na njihovih razpisih, to ni razlog za upoštevanje evropskega prava v slovenskih javnih naročilih, pač pa je to razlog za neskončno pravno prerekanje, kako izločiti turške in kitajske ponudnike, ki so jih pred nekaj meseci naši resorni ministri vabili k oddaji ponudb in jim razlagali, da so njihove ponudbe v Sloveniji nadvse dobrodošle. Tej zmedi smo bili priče pri oddaji naročila za drugo cev predora Karavanke, zaradi katere je DARS s podpisom pogodbe zamudil glede na pričetek del na avstrijski strani za več kot dve leti. Seveda se je ponudba uspešnega turškega ponudnika podražila za 10 milijonov, koliko bo podražitev po pogojih FIDIC glede na vse zamude pa bomo videli, ko bo ta gradnja nekoč končana in ko bo DARS z javnim denarjem poplačal vse stroške neumnosti slovenskega vodenja infrastrukturnih investicij.

Avtoceste smo zgradili z javnim denarjem, vir za odplačilo kreditov so cestnine, ki krijejo ne le odplačilo kreditov, temveč tudi upravljanje in vzdrževanje avtocest in še nekaj ostane za dobiček, ki se steka v proračun Republike Slovenije. Kako bo DARS odplačal še kredite za tretjo razvojno os, od kod bo vir za vzdrževanje in upravljanje tretje razvojne osi in koliko bo za vse to primaknila država danes še nihče ne ve. Če bi to vedel minister za infrastrukturo, bi javnosti verodostojno razložil kako bo Slovenija organizirala in financirala to gradnjo, ne pa da napoveduje kaj vse bo postoril in plačal DARS, ne da bi nam povedal od kod in na podlagi česa bo vse to financiranje DARS izvedel.

Kakor koli, seveda gre na prvi pogled za veselo vest, ki so se je razveselili zlasti Korošci na čelu z njihovimi župani, ki sedaj po tako vehementnih napovedih živijo v prepričanju, da bo vse, kar govorijo naši ministri in Vlada, res in tako kot junaki Bekettove slavne tragikomične komedije, ki čakajo Godota, potrpežljivo čakajo tretjo razvojno os.

Dokler minister za infrastrukturo ne bo odgovoril na vse dvome o verodostojnosti njegove vesele vesti, toliko časa se te vesti ne moremo veseliti, pač pa se moramo namazati s potrpljenjem, med tem ko bomo čakajoči na tretjo razvojno os.

Razmišljajoča in dvomeča javnost je prisiljena ob upoštevanju izkušenj z našo izvršno oblastjo veselo vest o tretji razvojni osi razumeti prej kot zloveščo napoved, da bomo za dolgo čakanje na tretjo razvojno os državljani Slovenije plačali račun s slabšim življenjem, kot si ga zaslužimo s svojim delom in znanjem.

%d bloggers like this: