Kot je sporočil Statistični urad, je BDP v drugem četrtletju letos glede na isto četrtletje lani upadel za okroglo 13%.

Končna potrošnja gospodinjstev (ki je poleg investicij v osnovna sredstva najpomembnejša komponenta domačega trošenja) je bila v drugem četrtletju 2020 nižja za 16,6 %, bruto investicije v osnovna sredstva pa za 16,7 %. […] Celoten izvoz je bil v drugem četrtletju leta 2020 za 24,5 % manjši od izvoza v istem četrtletju 2019, od tega izvoz blaga za 21,9 %, izvoz storitev pa kar za 35,0 %. 

Dinamika dodane vrednosti po panogah (v spodnji sliki) pri tem kaže, da je v skladu s podatki, ki jih tedensko prikazujem tukaj na podlagi dinamike porabe električne energije, aktivnost v predelovalnih dejavnostih upadla za 16.7% (moja ocena je bila upad industrijske proizvodnje v Q2 za okrog 17%). Ob tem pa velja omeniti, da je bil upad dinamike v storitvenih panogah bistveno manjši od ocen, ki sledijo iz podatkov SURS o obsegu prodaje v storitvenem sektorju (do konca maja), kar je ublažilo upad BDP. Predvsem velja tukaj pozornost usmeriti na javno financirane dejavnosti uprave, obrambe, izobraževanja, zdravstva in socialnega varstva (te dejavnosti predstavljajo 16% skupne dodane vrednosti), kjer je bil upad aktivnosti minimalen (-1.1). Večji pa je bil v finančnem sektorju in poslovanju z nepremičninami.

Slika 1: Dinamika dodane vrednosti v Q2 2020 po dejavnostih (%)

Fokus lahko še nekoliko zaostrimo in pogledamo, kaj bi se zgodilo, če bi se ta javno financirana potrošnja zmanjšala enako kot denimo zasebna poraba gospodinjstev. Torej če bi država (po željah nekaterih fundamentalistov) v času krize podobno zategnila pas v javnem sektorju ter odpuščala ali zmanjšala plače. Kot kaže spodnja slika, bi v primeru upada državne porabe za enak odstotek, kot se je zmanjšala poraba gospodinjstev (za 16.6%), BDP upadel še za dobre 3 odstotne točke bolj kot je sicer (za 16.2% namesto samo za 13%).

Slika 2: Upad BDP v primeru zmanjšanja državne porabe v enaki meri kot porabe gospodinjstev (%)

Če bi se državna potrošnja zmanjšala enako kot zasebna (zaradi odpuščanja ali zmanjšanja plač v državni upravi in javnem sektorju), bi to vplivalo tudi na zmanjšano trošenje gospodinjstev, kar bi posledično seveda prizadelo tudi gospodarstvo, ki bi prodalo manj izdelkov in storitev. S čimer bi se BDP (= agregatno povpraševanje) zmanjšal še bolj. Gospodarstvo in posamezniki se morajo zavedati, da je izdatek države (za denimo plače v javnem sektorju in nabavo materiala, če zanemarimo še javne investicije) prihodek zaposlenih in podjetij, ki izdelke in storitve proizvajajo in prodajajo. Gospodarstvo je zaključen krogotok dohodkov in dobrin.

Iz tega seveda sledi, da javna poraba deluje kot nekakšen amortizer v času krize – torej da omili šoke, ki nastanejo v zasebnem sektorju. In to velja seveda tako glede dinamike agregatnega povpraševanja (= BDP) kot predvsem in tudi glede zaposlenosti in splošne socialne slike v državi.