11.5% letna rast potrebna, da v 4 letih zaostanek za Avstrijo zmanjšamo na polovico

Bine Kordež je v dveh nadaljevanjih že predstavil svoj pogled na “Akcijski načrt za višjo rast produktivnosti“, v katerem so kolegi iz Ekonomske fakultete predstavili predlog aktivnosti, s katerimi naj bi v štirih letih nadomestili polovico zaostanka produktivnosti za Avstrijo. Kordež, ki je odličen analitik, je seveda takoj opazil, da je tak program prepolovitve zaostanka za Avstrijo v zgolj 4 letih povsem nerealističen (čeprav je program aktivnosti sam po sebi večinoma dober).

Sam bom k temu na hitro dodal samo dva vidika. Prvi je, da je seveda v 4 letih prepoloviti zaostanek v produktivnosti za Avstrijo na ravni znanstvene fantastike. Avstrija je v zadnjem desetletju svojo produktivnost (BDP na prebivalca) v povprečju povečevala po 1% letno. Kot kaže spodnja slika, če Slovenija želi zaostanek v produktivnosti za Avstrijo prepoloviti (lani je dosegala 51% produktivnosti Avstrije) v 4 letih, potrebuje povprečno letno rast BDP na prebivalca v višini 11.5%! Oziroma slovensko gospodarstvo mora rasti za dobrih 10 odstotnih točk hitreje od Avstrije! Ni realistično, če se milo izrazimo.

Slo-Aut_Rast BDPpc

Drugi vidik, ki je enako ali še bolj pomemben, pa je, da tovrstne drastično pospešene rasti produktivnosti slovenskega gospodarstva ni mogoče doseči s strukturnimi reformami, kot jih predlagajo (na področju inovativnosti, izobraževanja, večji učinkovitosti upravljanja podjetij in delovanja javne uprave, urejenimi javnimi financami in vlaganji v infrastrukturo, do boljšega delovanja pravne države in tudi političnega sistema). Strukturne reforme so sicer standardno priporočilo iz arzenala besednjakov vseh mednarodnih inštitucij. Tovrstne strukturne reforme so seveda večinoma koristne (čeprav ne vse in ne vedno). Vendar pa je problem, da njihov učinek vsi nekajstokratno precenjujejo in da na samo kratkoročno in srednjeročno pospešitev rasti nimajo nekega bistvenega vpliva

Kot sta pokazala že oba trenutno vodilna razvojna ekonomista Dani Rodrik iz Harvarda in Dietz Vollrath iz univerze v Houstonu, je mit strukturnih reform absolutno precenjen. Strukturne reforme malenkostno spreminjajo spodbude in ravnanje ljudi in podjetij, tako da ti postanejo na daljši rok bolj učinkoviti, s tem pa tudi celotno gospodarstvo (vplivajo na dvig trajektorije potencialnega BDP). Toda strukturne reforme pomenijo marginalne spremembe v obnašanju / ravnanju ljudi in podjetij, ki nato čez zelo dolgo časa marginalno spremenijo trajektorijo potencialnega BDP. Če denimo danes neko podjetje podvoji svoja vlaganja v raziskave in razvoj, bo denimo čez nekaj let imelo neko inovacijo, ta inovacija pa – če bo komercialno uspešna – bo pospešila rast prodaje tega podjetja čez deset let. Tako nekako. Pri izobraževanju imajo učinki še večje časovne zamike.

Iz razvojne ekonomike je splošno znano (glejte mojo razlago tukaj), da povečanje potencialnega outputa, ki ga prinesejo strukturne reforme, pospeši konvergenco (dejanskega outputa potencialnemu), vendar po stopnji 0.02%. Če bi uspeli z reformami potencialni BDP povečati za 5% (kar je ogromno), bi se letna gospodarska rast pospešila samo za dodatnih 0.1 odstotne točke.

Kar resnično in zelo robustno pospeši gospodarsko rast, je to, da nekdo ZDAJ poveča svoje trošenje, denimo, da podjetja povečajo svoje bruto investicije za 20%, gospodinjstva in država (infrastrukura) pa svoje trošenje za tudi denimo 20% ter podobno izvoz. To bo takoj povečalo BDP (najmanj) za petino (brez upoštevanja multiplikatorskih učinkov).

Drugače povedano, domet strukturnih reform je, da milimeter za milimetrom vsako leto izboljšajo potencial za rast. Toda rast po definiciji pride zaradi povečanega agregatnega povpraševanja – od povečane osebne in državne potrošnje, povečanih podjetniških naložb in neto izvoza. Strukturne izboljšave v gospodarskem mehanizmu pa lahko – kot bolje naoljen ali pravkar servisiran motor – pomagajo, da gospodarstvo iz povečanega povpraševanja potegne čim več.

Ključen moment, na katerega vsi pozabljamo, je kapitalska podhranjenost slovenskega gospodarstva. Če želimo, da slovensko gospodarstvo razvojno dohiti Avstrijo, mora izničiti svoj zaostanek v kapitalski opremljenosti za Avstrijo. Kot kaže spodnja slika: čeprav je Avstrija le 4.5-krat večja od Slovenije po številu prebivalcev, je njen kapitalski stog 6-krat večji. To razmerje se ohranja že 30 let, absolutna razlika (ki pa ni nepomembna) pa se veča.

Capital stock SI-AT

Torej če kdo želi razvojno pospešiti slovensko gospodarstvo, mora razmisliti o tem, kako bo denimo podvojil kapitalske kapacitete Slovenije. Se pravi, v Slovenijo mora za začetek spraviti za nekaj deset milijard evrov dodatnih produktivnih investicij, po možnosti v srednje in visoko tehnološko zahevne proizvodne programe. To bo povečalo dodano vrednost na zaposlenega oziroma nadomestilo slabo produktivna delovna mesta v nekaterih panogah.

Strukturne reforme so koristne, toda za konkretni razvojni pospešek potrebujemo predvsem za nekaj deset milijard evrov več investicij.

%d bloggers like this: