Svobodna volja in izbor demagogije

Stanko Štrajn

V času svojega vladanja je naš predsednik vlade Miro Cerar pogosto potožil, kako ga lastno ljudstvo napada in žali. Ne vem, koliko je naš predsednik vlade deležen napadov, vsaj meni ni znano, da bi ga kdo tako, kot nekoč režiser Anžlovar kulturnega ministra, oklofutal. Kritike in upravičena opozorila na norosti, ki jih počne naša Vlada, pa ne štejem za napade. Tudi žalitve ni, če je zatrjevano nekaj, kar človek lahko z gotovostjo šteje za resnico, čeprav te resnice ne more dokazati.

Skromne pokojnine so v Sloveniji realno nižje, kot so bile pred štirimi leti, čeprav naj bi Cerarjeva vlada z zadnjimi povečanji upokojencem olajšala životarjenje. Spomnimo se, da je bivši minister za finance trdil leta 2016, da valorizacija pokojnin za 0,4% ogroža javne finance, zaradi česar valorizacije ni bilo. Tudi trditve ljudstva, ki vidi, da tekoči meter panelne ograje v Bauhausu stane cc. 20 EUR in ki ob upoštevanju vrednosti stebrov, transportov in montaže vse pomnoženo s faktorjem zlorabe oblasti ugotovi, da tekoči meter lahko stane tudi več-100 EUR, kar preračunano na kilometre in kilometre norosti pomeni vsoto mnogokratnika 0,4 % valorizacije pokojnin, niso nič žaljivega.

Kdor opozarja, da bi Slovenija brez madžarskega kapitalskega deleža in po vzoru gradnje avtocest lahko zgradila drugi tir Divača-Koper in s tem pomembno povečala BDP in zagotovila kar nekaj delovnih mest v logistiki, nikogar ne žali, še manj kogar koli napada. Gotovo bi bile čakalne vrste v zdravstvu krajše, ali pa jih sploh ne bi bilo, če bi bilo zdravstvo organizirano in vodeno po zdravi pameti. Gotovo bi bilo mnogo stisk državljanov manj, če bi bila manjša brezposelnost in če bi bilo manj prekarnih zaposlitev in manj fiktivno zaposlenih. Bolje bi živeli, če ne bi preganjali mladih doktorjev znanosti v tujino s trebuhom za kruhom in če ne bi kupovali orožja, ki ga ne potrebujemo za lastno obrambo.

Vsa navedena prepričanja bo predvolilna kampanja gotovo dopolnila z množico dodatnih resnic o spletu nesposobnosti in nerazsodnosti gospodarske in družbene politike Cerarjeve vlade. Navedenega ni mogoče preveriti in dokazati, saj vladna birokracija trdovratno pred lastnim ljudstvom skriva podatke o trošenju javnega denarja kot državno skrivnost. Toda, kdor molči, takrat ko bi moral govoriti, po stari rimski modrosti pravzaprav pritrjuje. Če predsednik vlade ne pove, koliko stane ograja, dejansko pritrjuje prepričanju, da gre dejansko za krajo javnega denarja. Namesto, da bi stresal užaljenost, bi Miro Cerar gotovo mnogo verodostojneje zaščitil svoj ugled, če bi dokazal, koliko nas ograja stane, kakšno korist imamo od nje in bi tako dokazal, da ni bilo kraje javnega denarja, ki naj bi služil med drugim tudi financiranju njegove stranke, o čemer si je enotno javno mnenje, ki bi ga na primer NINAMEDIA z lahkoto ugotovila in preverila, če bi ji za to preveritev kdo plačal.

Ja, državna skrivnost je tako vse, razen prepričanja ljudstva, da so po osamosvojitvi slovenski politiki še mnogo huje zlorabljali oblast, kot so to počeli stari komunisti, ki so vsake toliko časa naredili čistko v lastnih vrstah. Današnji politiki tega samoočiščevalnega nagona ne premorejo več, premorejo pa zato dovolj užaljenosti in ogorčenja nad lastnim ljudstvom, ki vedno glasneje oznanja resnico o slovenski oblasti, skriti za paneli njene neumnosti in izprevrženosti.

To oblast smo državljani izbrali na volitvah in jo imamo, ker smo uveljavili svojo svobodno voljo. O svobodni volji krščanska tradicija razpravlja že 2000 let, ker ljudje očitno po lastni volji grešimo . Torej smo sami krivi, če smo si takšno oblast izvolili.

Volja je svobodna, če človek lahko stori kar hoče in je neomejen. Toda hkrati je človek po svetem pismu determiniran z božjo voljo in je svoboda pojmovana heglovsko kot spoznanje nujnosti, ki jo moraš upoštevati, če ravnaš razumno. Torej je volja, če je svobodna, pravzaprav določena s spoštovanjem razuma, ki presoja življenje z upoštevanjem resnice. Kdor se namerno, ali zaradi malomarnosti, odloči ignorirati nujnost spoštovanja razuma, ravna v nasprotju s svobodno voljo, ne ker bi bil nemoralen, temveč, ker je neumen. Poudarjam, da razumno ravnanje ni dogma, ni nekaj v kar bi morali verjeti, temveč je nekaj, kar je določeno v pravilih stroke, če govorimo o pravu pa v pravnih normah. Ni nenavadno, da je deset božjih zapovedi izrečenih v jeziku pravnih norm »moraš« in »ne smeš«, ker se prav moraš in ne smeš ne more izraziti drugače kot v formah voljnega ravnanja. Zato se nam zdi, da je vprašanja svobodne volje v družbi možno obravnavati kot etična vprašanja, kar nas spravlja v zmoto moralne teologije, ki jo zlasti goji naš predsednik vlade Miro Cerar, da je mogoče na etičnih postavkah kot so poštenje, resnicoljubnost, blagohotnost, dobronamernost in dobra vera utemeljiti možnost sistemske ureditve, ki omogoča vsem enakovredne možnosti dostojnega življenja.

Prav zato je prijetno govoriti o morali, saj nam morala diktira moraš in ne smeš le navidezno. Resničen diktat svobode je razum, ki temelji na sistemu naravnih in pravnih norm, ki ga sprejmemo, ne ker bi vanj verjeli, ampak ga moramo sprejeti, če želimo dostojno živeti. Jan Jak Ruso zato govori o obči volji in družbeni pogodbi, ki je izraz obče volje, to je odločenosti uveljaviti svobodno voljo. Vsaj jaz ne poznam nikogar, ki bi svobodno želel živeti v revščini. Poznam pa mnogo ljudi, ki hrepenijo po bogastvu in so za zadostitev svojega pohlepa po lastnini pripravljeni krasti, lagati, nečistovati in skratka radikalno kršiti vseh deset božjih zapovedi.

Umna država kreira sistem, ki producira svobodo kot spoznanje nujnosti, kot spoštovanje pravic drugih in ne le svojih. To pomeni, da pravni sistem dosledno prisili ljudi k pameti, in to ne z pridigo, temveč z ukrepi, z gospodarsko politiko, ki ljudem zagotavlja večji dobiček, če spoštujejo umen pravni red in da pridejo v izgubo, če kršijo ne le moralo in običaje ampak predvsem veljavno pravo. Bolj ko je pravni red dosleden in bolj ko enakomerno ureja družbena razmerja, pravičnejši in umnejši je in večja je svoboda in blagostanje prebivalstva. In obratno, manj, ko država s svojim ravnanjem ne preprečuje zlorabe, korupcijo in kršitve vseh desetih božjih zapovedi, večja je revščina in nesreča prebivalstva.

Osebno menim, da v Sloveniji še vedno prevladuje prepričanje, da je naš sitem dober, ker omogoča ropanje in ne sankcionira malomarnosti in tudi ne namerne škodljivosti, ker si večina Slovencev predstavlja da bo prej ali slej prišla priložnost obogateti, kar niti ni moralno sporno, je pa v nasprotju z zakoni fizike, ker mora za enega zares bogatega tolči revščino velika množica izkoriščanih. Tako menim, da se bo v Sloveniji obrnilo na bolje, ko bo oblast, ne glede na to, kdo to dejansko je, ugotovila, da mora spoštovati pamet, če želi uživati v svobodi plodov dela naroda. Če se bodo sedanji trendi nadaljevali, bomo čedalje revnejši, čedalje manj svobodni in oblast bo čedalje bližje lastnemu samouničenju. Žal se ta pojav periodično v zgodovini ponavlja kot krvavo obračunavanje med ljudmi v boju za oblast in z njo čast, ki po Prešernu, »ko pred spet bode naša last.» Ja, le cena je velika in predstavlja vedno veliko trpljenja.

Bivši predsednik Milan Kučan je v slavnostnem govoru ob razglasitvi samostojne Slovenije nedvomno pravilno napovedal bodočnost. Resnično, nič več ni tako, kot je bilo. V novem dnevu – samostojni Sloveniji – smo vedno bolj okradeni in vedno slabše bomo živeli in vedno jasneje se zavedamo prevare, katere žrtve smo. To je vsa resnica in vesel bom, če mi bo kdor koli dokazal, da je ljudsko prepričanje o kvalitetah naših politikov zmota, zaradi česar je naš predsednik vlade upravičeno užaljen zaradi ocene o njegovem vladanju kot sistemu zlorab, kar mu jo po različnih maketah pripisuje ljudstvo, ki res ni hvaležno za vse tegobe, ki jih mora pod njegovo vlado trpeti. Cerar in njegova vlada bi bila deležna manj kritike, če bi na primer privoščila upokojencem nekaj višje pokojnine, na drugi strani pa ne bi zgradila kilometre rezilne in panelne ograje in bi zlorabe proračuna vsaj malo omejila, če je že preprečiti, kljub razglašani moralni teologiji ne moreta.

Svobodna volja je v slovenski realnosti ujetnik nemožnosti svoje uveljavitve, ker je vedno znova ujeta v izigrana pričakovanja volivcev, ki v svoji naivnosti ne spoznajo nujnosti, da bodo živeli v revščini, če svobodno volijo že 25 let demagogijo slovenske oblasti.

%d bloggers like this: