Ne davki, pač pa nizke marže (nizka konkurenčnost) tiščijo navzdol slovenska podjetja

Jasmina Držanič

V decembrski poslanici 2017 sem omenila, da davki niso glavna težava slovenskega gospodarstva (stopnje obdavčitve so nižje od povprečja v EU, tako pravi statistika OECD), pač pa je glavna težava slovenskega gospodarstva njegova slabša investicijska sposobnost v primerjavi z gospodarskim povprečjem v EU. To smo/ste verjetno že slišali, čeprav se je o tem govorilo z drugačnim kategorialnim aparatom. Makroekonomija namreč govori o nižji dodani vrednosti in ko se uporabi ta beseda, pri poslušalcih ni kakšnega hudega odziva.

Zakaj slovenska podjetja dolgoročno zaostajajo za enakovrednimi tekmeci?

Za to, da bo stvar v celoti razumljiva, najprej zelo enostaven prikaz na nivoju dveh podjetij. Predstavljajte si, da imamo dve podjetji: eno je bazirano v Sloveniji, drugo nekje drugje v EU v državah, kjer so ekonomski pokazatelji  blizu ali malo nad povprečjem. Obe podjetji imata enako dejavnost (recimo, da spadata v predelovalno industrijo) – kar pomeni, da sta si konkurenčni in sta tehnološko čisto spodobno opremljeni. Tudi sta obe podjetji bonitetno čisto spodobni, recimo da sta v nižji A boniteti skupini ali pa višji B bonitetni skupini. Gre torej za podjetji, ki imata relativno enostaven dostop do financiranja.

In nadalje predpostavimo, da sta obe podjetji v istem obdobju šli v novo investicijo. Predračunska vrednost investicije je 1000 enot. Obe podjetji sta zbrali 500 enot svojega denarja za investicijo, drugih 500 enot sta si sposodili. Kreditni pogoji pri obeh podjetjih sta enaki in sicer bo treba 500 enot vrniti v petih letih, obrestna mera je fiksna 2%.

Zdaj pa predpostavimo, da sta obe podjetji končali z investicijo in da se sedaj kažejo tržni učinki. Podjetje iz Slovenije ima svoje tržišče malo v EU in malo na balkanskem koncu (evfemizem za to je: jadranska regija), podobno tržišče ima tudi podjetje, podjetje z EU povprečjem pa ima več EU tržišča.

Obe podjetji sta naredili enako količino konkurenčno primerljivih produktov in sta vse prodali.

Podjetje iz Slovenije bo svoje cene oblikovalo tako, da bo lahko kaj prodalo na »jadranskem« koncu, kjer je plačilna sposobnost manjša, če bo pa izvažalo na druga področja EU, bo pa konkurenčno z malo nižjo ceno od podjetja z EU povprečjem. Predpostavimo, da bo podjetje z EU povprečjem dobilo zaradi tega 5% višjo ceno. Ne sliši se lepo, ampak to so dejstva. Slovenski proizvod komunikacijo/marketinško ne sporoča, da gre za nekaj, kar je kvalitetno (za razliko od tega, kako se komunikacijsko/marketinško doživlja nemški, avstrijski, francoski proizvod….). Potem nadalje predpostavimo, da je vsota stroškov materiala, energije in storitev pri obeh podjetjih enaka (ker je po navadi tako, da če je material cenejši, je pa dražja energija ali pa transport, ampak tu je relativno malo razlik tudi v resničnem življenju). In nastane tole:

Bruto marža v odstotkih spada med osnovne kazalnike, ko srednje sposoben analitik začne analizirati podjetje ali panogo in tu se začne tudi naložbeni razmislek za vse potencialne deležnike (kupce, investitorje ipd).

Gremo naprej. Zdaj pride na vrsto strošek dela. V tej postavki so vsi stroški dela: od najnižje plače pa vse do plače v upravi (včasih kakšen svež menedžer razlaga o previsokih stroških dela za vse, razen za njega samega in zavrača misel na to, da je računovodsko v isti postavki), vključno z vsemi davki in prispevki. Slovensko podjetje je dalo za plače v letu 100 enot, povprečno EU podjetje je svoje zaposlene plačalo za 10% višje. In če gremo na OECD statistiko, obremenitev slovenske plače z davki in prispevki je tudi pod povprečjem v EU.

Potem dodamo še amortizacijo. Predpostavimo, da je stalnih sredstev za 1000 enot in da se to amortizira v petih letih, kar pomeni 200 enot letno. In pridemo do denarja iz poslovanja (EBITDA) in operativnega profita (EBIT)

Zdaj pa je treba plačati kreditorja. Obe podjetji bosta iz EBITDA pokrili odplačili glavnice, ki znaša 200 enot letno (1000 enot na pet let pomeni 200 enot na leto). V tem delu torej nobena ne bo zaradi odplačila glavnice zažirala svojega rezultata (kar nastane, če je amortizacija nižja od obveznosti glavnic). Ker  EU povprečno podjetje  nima silnih težav s plačili in prejema plačila ob rokih, mu ni treba financirati izterjave skozi faktoring aranžmaje. Po drugi strani pa slovensko podjetje to mora početi. Stroški faktoringa se gibljejo okoli 6% in predpostavimo, da je slovensko podjetje plačalo kake 3 enote za to (ker čisto vsi kupci ne zaostajajo pri plačilih), da je dobilo plačanih 1000 enot. In obe podjetji sta morali plačati tudi obresti, to je pa 2%. Ne komplicirajmo si amortizacijskih načrtov in ocenimo, da je šlo za obresti v prvem letu 10 enot. In predpostavimo, da finančnih prihodkov ni bilo pri nobenem podjetju

In pridemo do davčne osnove. Ki je pri slovenskem podjetju nižja, kot je pri povprečnem EU podjetju

Predpostavimo, da ni bilo izrednih prihodkov in izrednih odhodkov in gremo pogledati, kako se zmanjša davčna osnova. Predpostavimo, da sta obe podjetji sklenili uveljavljati davčno olajšavo zaradi investicije in da to osnovo razmejujeta na pet let. In predpostavimo, da velja v obeh primerih, da se lahko letno uveljavi 40% od razmejene investicije, kar pomeni 40% od 200 enot, to je 80 enot.

Davčna stopnja na davek od dobička je v Sloveniji 19%, v državah nad povprečjem EU pa je praviloma nad 20%. Za izračun bomo pri Sloveniji uporabili 19%, za podjetje EU povprečja pa 20%.

Slovensko podjetje poslovno leto konča z rezultatom, 85,67, povprečno EU podjetje pa z rezultatom 120 enot. Državna blagajna je dobila v Sloveniji 1,33 enote iz davka na dobiček, v drugi EU državi pa 10 enot. Razmerje med zadolženostjo in generiranim denarjem pa je bilo po koncu prvega leta po novi investiciji naslednje:

Obe razmerjji sta v rastru vzdržne zadolženosti.

Nauk

Kaj to pomeni: Konkurenčni podjetji iz različnih držav EU sta začeli poslovno leto enako, proizvedli in prodali sta enako količino primerljivih produktov, na koncu leta pa je podjetje iz Slovenije že zaostajalo.  To, da je slovensko podjetje zaostalo, ni posledica tega, kako jo je država davčno prijela na davku na dobičke, pač pa zaradi razlike, ki je nastala že v realizirani prodaji. Seveda je finančna služba slovenskega podjetja vmes celo leto bentila, ko je bilo treba prodajati terjatve faktoringu (in to plačati) in ko je zbirala denar za plačilo DDV – s čemer se je finančna služba povprečnega EU podjetja bistveno manj mučili. Tudi ne bo bistveno boljši rezultat, če bo šlo slovensko podjetje izčrpavati delovno silo in bo zniževalo stroške plač – tako varčevanje se bumeranško vrne v dveh-treh letih v manjši motiviranosti vseh zaposlenih in se potem prodaja še bolj zmanjša. 

Osnovni problem je v prodaji in tu je izhodišče, kjer je treba začeti popravljati – in ne na davčnih olajšavah. Prodaja pa se začne popravljati ob drugačnem poslovnem modelu slovenskega podjetja. Ne gre samo kopirati tistega, kar počne povprečno EU podjetje (a ni dolgočasno ves čas biti samo sledilec?), temveč je treba najti poslovni model, ki prehiteva EU povprečno podjetje. In tu potrebujemo znanje in kreativnost.

Sedaj pa predpostavimo, da bosta imeli ti podjetji pet let takšne rezulatate, kot je bilo prvo leto (kar je znosni približek ideje, da bo prodaj naraščala 2,3 leta, potem bo stagnirala, peto leto pa bo potrebna nova investicija). Slovensko podjetje bo v tem času akumuliralo 5 krat 87 denarnih enot kapitala, kar skupaj znaša 435 enot kapitala, medtem ko bo primerljivo EU povprečno podjetje akumuliralo 600 enot kapitala in bo zaradi tega in bo v investicijski sposobnosti zaostajalo za 28% za povprečnim EU podjetjem. Bo pa slovensko podjetje še vedno potencialno zanimivo zaradi znanja, produktov itd in bo verjetno predmet prevzema – morda celo od povprečnega EU podjetja.

To, kar je opisano na najbolj enostavnem modelu, se v bistveno bolj kompleksni različici dogaja v našem gospodarstvu že precej časa (glej UMAR, poročilo o razvoju). Dodana vrednost se zmanjšuje in postavljam hipotezo, da se posledično (ne tvegam s trditvijo, da je to v direktni korelaciji, ker nimam dovolj podatkov, da bi to dokazala) zaradi tega zmanjšuje tako konkurenčnost kot tudi investicije v zasebnem in javnem sektorju.

Kaj narediti?

Ni druge, kot pa da se trend obrne – in to ni stvar ene politične opcije. Čeprav bi bilo dobro, da bi imeli politično opcijo, ki bi ta problem sploh zaznala in na tem delala program.

Trend se bo obrnil samo ob realizaciji naslednjih predpostavk:

  • Da se poveča zavedanje, da slovenska podjetja potrebujejo poslovne modele, ki bodo omogočali prehitevanje EU konkurence,
  • Da se na državnem nivoju osmisli razvojni model Slovenije, ki bo začela prehitevati (ne slepimo se, da se z gospodarsko rastjo dogaja kakšno prehitevanje, povečana gospodarska rast v zadnjih letih je omogočila, da je slovenska ekonomija prišla nazaj na leto 2007),
  • Da se nov razvojni model ponotranji tudi v gospodarstvu in finančnem sektorju,
  • Da se povečajo operativni ukrepi za vse to.

Od operativnih ukrepov so v Sloveniji trenutno na voljo precej zanimivi produkti pri SID banki. V mislih imam produkte za krepitev kapitala. Ampak to ni zadosti.

Kapital pa se mora plasirati v razvoj/širitev produktov in prodaje oziroma krepitev lastne prodajne mreže in šele potem bomo lahko utemeljeno pričakovali, da bodo slovenska podjetja začela dohitevati in prehitevati. Potem tudi davki ne bodo več primarna tema.

One response

  1. Ja, žal Value selling ni nekaj, kar bi bilo v veliko menedžerskih slovarjih. Vse dokler bomo kupca prepričali s tem, da dobro opravičimo svoje stroške (pa makar malce večje od realnih) ne bomo splavali na drugo stran deroče reke.

%d bloggers like this: