Moj dan upora (proti okupatorjem duha)

Kot običajno v tem letnem času, so ti prazniki spet zanetili prastari ideološki spor med branilci predvojnega režima (“kolaboranti“) in “komunističnimi uporniki” oziroma glede tega ali je “dan upora proti okupatorju” sploh legitimno na simbolni ravni praznovati v spomin upora, saj naj bi dejansko šlo za komunistični prevrat. In tako naprej.

Moram priznati, da me te teme zanimajo še manj kot vprašanje, ali sem pri treh letih še sesal dudo ali ne. Popolnoma vseeno mi je za debato glede teh ideoloških vprašanj … čeprav je seveda sama srž problema dokaj pomembna. Zato morda nekaj o slednjem na koncu. Pred tem hočem povedati, da mi je malo mar za komuniste in domobrance, za rdeče in črne in da sem s temi zadevami razčistil že zelo zgodaj v osnovni šoli.

Mojo mladost je nehote zaznamovala prav ta klinčeva komunistična revolucija in kasnejši komunistični režim. Odraščal sem v veliki, navzven zelo “črni” družini. Mojemu dedku in babici je namreč agrarna reforma pobrala večino zemlje. Ko sem bil majhen, sem poslušal, kako so v letih po vojni prihajali komunistični biriči in plenili svinje in krave ter pridelek in kako so morali skrivati živino in pridelek pred njimi. Kalvarija se je nadaljevala, ker sta se dva najstarejša sinova izmed dvanajstih otrok odločila, da gresta za duhovnika. Preostalih deset otrok naj bi zaradi tega še dodatno šikanirali v šoli. Pri nas doma se ob večerih nikoli ni govorilo na glas, ves čas se je pogledovalo k oknom in poslušalo ali se slišijo pritajeni koraki špicljev okrog hiše.

Komunizem in socializem nista bila priljubljena pri nas doma. Spomnim se, ko sem v prvem razredu osnovne šole prišel domov, ves ponosno okrašen z rdečo rutico in modro kapico, me je najmlajši stric, ki je sicer odraščal ob Beatlih in bil nasploh največji upornik v družini, dokaj grdo pogledal in rekel, da me noče več videti v tem. In res se mi je ta oprava zagabila. Do šestega razreda osnovne šole, preden je mama zgradila lastno hišo, smo živeli pri dedku in lahko vam zagotovim, da pri nas doma nismo gledali niti enega partizanskega filma. Poznal sem vse filme o Winetouju ali Budu Spencerju in Terrencu Hillu, toda če mi je kdo omenil Bitko na Neretvi, Sutjesko, Valter brani Sarajevo itd., sem samo debelo gledal. In še do danes teh filmov nisem videl. Tudi ko je umrl Tito, sem prišel naslednji dan v šolo in se čudil, zakaj so nekatere sošolke prišle s črnim žalnim trakom. Morda na avstrijski televiziji, ki smo jo običajno gledali, niso poročali o tem. Ali pa se nikomur ni zdelo vredno, da bi to omenil. Kaj pa vem.

V srednji šoli se mi zato ni bilo težko priklopiti na kritični trend, ki ga je takrat vodila Mladina. V šoli sem pisal družbeno kritične spise. In po protestnem spisu proti načrtovani vojaški paradi (1984?) je učiteljica za slovenščino naslednjič prišla v razred in me vprašala: “Jože, naju bodo zaradi tega zaprli?“.

Toda antikomunistični refleks, ki mi je bil takorekoč položen v zibelko, me ni odnesel na drugo stran. Ni me odnesel v naročje Cerkve. Kakšno leto ali dve sem sicer bil ministrant, v drugem in tretjem razredu osnovne šole, se mi zdi. In stric (duhovnik pri frančiškanih) me je redno vsako poletje zvabil na “duhovne vaje”, ki so bile sicer zelo kul zaradi dobre družbe. Toda prav te duhovne vaje so bile usodne za moj odnos do Cerkve. V četrtem razredu osnovne šole so nam namreč pokazali film o Frančišku Asiškem “Brat sonce, sestra luna“, ki me je zelo prevzel. Celotna zgodba o Frančiškovem uporu proti srednjeveški cerkveni dogmatiki in enormnemu razkoraku med materialnim statusom pridigajočih in množic ponižnih vernikov me je presunila. Še vedno imam pred očmi prizor, ko Frančišek, upornik znotraj sistema, ki kritizira pohlep po zemeljskem bogastvu cerkvene oligarhije in se zavzema za duhovnost in nematerialnost, gre na sprejem v Vatikan. Prizor, ko bos in razcapan vstopi v bleščečo dvorano, polno zlatih ornamentov in kelihov ter kardinalov, opravljenih v drage oprave, ki ga gledajo z izrazom v očeh, ki je natančen odsev njegovega zunanjega videza. Prezir do razcapanega reveža.

Ta drastična podoba vesoljne razlike v konceptih obeh cerkvenih struj me je dovrnila od Cerkve. Pa frančiškani, kamor sem hodil na duhovne vaje, niso bili čisto nič krivi, saj sami poskušajo živeti čim bolj po Frančiškovem zgledu. Krivi so le toliko, da so mi pomagali odpreti oči. Tedaj sem sklenil, da ko bo vatikanska oblast prodala vso to zlatnino in umetnine ter dvorce in denar namenila za lačne v Afriki, se bom spet vrnil nazaj v Cerkev.

To se seveda ni zgodilo, zato sem jaz ostal distanciran od Cerkve. Začel sem špricati verouk in le mami na ljubo sem se potrudil narediti zakrament birme (spomnim pa se, da je bilo kar precej težav glede tega, najbrž je na koncu prevagal “pedigre” naše družine). In prvič sem se cerkveno poročil, ker se je to pač spodobilo zaradi družine (prav tako, da sta naju poročila oba strica duhovnika). Ko smo krstili najstarejšega sina, sem na prvem sestanku zabredel v debato z lokalnim župnikom, ker sem “napačno” odgovoril na njegovo vprašanje, zakaj želimo krstiti otroka (zaradi tradicije ali zaradi vere?). Debata je šla globoko v Sveto pismo, vendar z župnikom nisva ujela skupne frekvence. Krst smo raje prestavili za nedoločen čas. Čez nekaj mesecev so župnika zamenjali, novi župnik pa ni več kompliciral in tako je najstarejši sin prišel do krsta, do verouka, obhajila ali birme pa nikoli. Ker ni želel, mi pa ga nismo silili.

Nič osebnega nimam proti Cerkvi ali njenim duhovnim pastirjem, nasprotno, vendar pa čakam, da se Cerkev odpove svojemu premoženju in ga razdeli revnim. Zdajšnji papež Frančišek je sicer še najbližje temu, vendar se za mojega življenja moja interna zahteva do Cerkve seveda ne bo uresničila. In nikoli kasneje.

V glavnem, na konceptualni ravni sem z “rdečimi” in “črnimi” opravil že zelo zgodaj v osnovni šoli. Ne spadam v noben ideološki kamp in svoj odpor do obeh jasno kažem. Najbrž me tudi zaradi tega nikjer ne vabijo zraven (v kakšne skrivnostne združbe za posvečene), nimam “stricev”, nihče me ne poriva naprej, nimam privilegijev in nihče mi ne ponuja nadzorniških ali drugih pozicij, ko je na oblasti bodisi bolj rdeča bodisi bolj črna linija. Za obe ideološki liniji sem kužen. Ker sem neideološki in ker mislim s svojo glavo. In vsi se imamo zaradi tega zelo fino. Nihče od nikogar nič ne pričakuje. 

In tudi zaradi tega nisem imel nobenih težav sam s seboj, ko sta na moji drugi poroki bili obe najini priči bolj leve usmeritve in ko je po zaključeni civilni ceremoniji pod stolpičem viškega ribiškega muzeja Klaudijo skozi mestece na harmoniko nažigal Bilečanko (ob gromozanskem zadovoljstvu ostarelih ribičev na klopcah ob cesti). V bistvu še opazil nisem te “leve ideološke komponente”.

No, ko spet gledam in poslušam te ideološke razprave, ki se obudijo v tem letnem času, jih ne razumem. Ne štekam, kaj koga moti oziroma kako se lahko okrog tega sploh prerekajo. Komu kaj mar?! Koga briga ali so začeli eni, drugi se uprli terorju prvih in tako naprej?!

No, ampak v resnici, na vsebinski ravni, to morda niti ni nepomembno. Če sem v srednji šoli dvomil v zveličavnost zmage partizanov nad okupatorji in zagovarjal stališče, da bi bilo za nas bolje, če bi v vojni zmagali Nemci, tako kot je koroškim Slovencem bolje, ker so se na plebiscitu odločili, da ostanejo v Avstriji, pa danes nisem več stoprocentno prepričan v to. Nisem prepričan, da je vseeno, zaradi katerih razlogov, so se mladi slovenski fantje in njihove družine pred izbruhom druge svetovne vojne in takoj za tem priključili “belim” ali “rdečim”. In nisem prepričan, da je vseeno, kdo je zmagal v drugi svetovni vojni ali da bi morali zmagati Nemci. Nisem več tako prepričan, da bi nam šlo res bolje, če bi na teh tleh govorili nemško namesto slovensko.

Razvojna ekonomika nas uči, da sta nacionalna suverenost in institucionalni sistem zelo pomembni za uspešen razvoj. Če ne bi, bi bile kolonialne države enako uspešne kot njihove “gospodarice” in Severna Koreja bi bila enako uspešna kot Južna Koreja. Imeti suverenost pri odločanju o ključnih razvojnih politikah ni nepomembno, tako kot ni nepomembno, kateri institucionalni sistem si država izbere kot podstat svojim razvojnim politikam.

Legendarni Hans Rosling je tudi za ljudi, ki ne razumejo vse te konceptualne in terminološke navlake, lepo in plastično razložil, zakaj je nacionalna suverenost dobra za razvoj in zakaj slednja ob izbiri “napačnega” ali “pravega” institucionalnega sistema lahko daje zelo različne rezultate. Tudi kolonialna predzgodovina ni nujno slaba, če je bil kolonialist prosvetljen vladar. Stvari niso črno bele in ogromno je “če-jev” in kontekstov, zaradi katerih določenih konceptov ni mogoče posploševati.

One response

  1. “Tedaj sem sklenil, da ko bo vatikanska oblast prodala vso to zlatnino in umetnine ter dvorce in denar namenila za lačne v Afriki, se bom spet vrnil nazaj v Cerkev.” svašta…

%d bloggers like this: