Težko bi rekli, da nas je odločitev (še) aktualnega predsednika države Boruta Pahorja o predlogu kandidata za viceguvernerja Banke Slovenije presenetila. Presenečenje bi bilo, če bi ravnal drugače in predlog podal na podlagi strokovne presoje. Ampak to je pač Pahor, ki bo šel v zgodovino s slovesom najslabšega predsednika vlade in najslabšega predsednika države in povrhu še kot oseba, ki je odigral vlogo slovenskega von Hindenburga. Slednji je kot presednik države omogočil prevzem oblasti Adolfu Hitlerju, podpisal suspenz demokratičnih pravic in s podpisom zakona moč odločanja od parlamenta predal predsedniku vlade (Hitlerju). Ključni problem von Hindenburga je bil v tem, da je želel biti apolitičen, kar je bilo ob vzponu zla, kot je nacizem, ne samo naivno, pač pa iz moralnega in zgodovinskega stališča absolutno napačno.

No, in v tem je razlika med “von Hindenburgom” in dejanskim Predsednikom države (z veliko začetnico). Predsednik države ima in mora opravljati funkcijo moralne avtoritete in vrhovnega vodje države. Mora imeti moralni in politični kompas. Mora se zavedati, kaj je prav in kaj ne. Poglejmo to na primeru italijanskih predsednikov, kar je v odlični analizi v Foreign Policy prejšnji teden opisal zgodovinar Adam Tooze. Italijanski predsedniki v vsej povojni zgodovini predstavljajo edini pravi vir politične stabilnosti, saj so v času političnih kriz vedno znali odigrati vlogo kriznega menedžmenta.

Od zadnjih petih predsednikov vlad, so bili kar štirje namesto v parlamentu imenovani s strani predsednika države. Denimo Giorgio Napolitano je leta 2011 pomagal k odstopu kontroverznega Silvia Berlusconija in nato namesto razpisa volitev po posvetovanju s strankami za predsednika vlade imenoval tehničnega mandatarja Maria Montija. Sedanji predsednik Sergio Mattarella je denimo leta 2018 zavrnil Paola Savono kot finančnega ministra, nato je preprečil akcijo nacionalista Mattea Salvinija, s katero je želel izzvati predčasne volitve. Mattarella je namesto tega iniciral nov koalicijski dogovor o novi vladi pod vodstvom Giuseppeja Conteja. Ko je slednji izgubil politično podporo, pa je Mattarella lani z novimi političnimi dogovarjanji dosegel, da so vse stranke kot novega tehničnega predsednika vlade sprejela Maria Draghija.

Morda si italijanski predsedniki, podobno kot monarhi, jemljejo preveč politične moči in prispevajo k slabitvi moči strankarske demokracije. Vendar pa je to v luči potencialnih negativnih posledic nevtralne drže oziroma amoralnega in kvazi apolitičnega ravnanja ne samo absolutno opravičljivo, pač pa tudi nujno. Predsednik države kot vrhovni voditelj, kot poveljnik vojske in kot moralna avtoriteta ob izraženih tendencah, ki bi lahko vodile k vzponu oziroma prevzemu oblasti s strani fašističnih sil ali veliki destabilizaciji države, preprosto mora prevzeti odgovornost. Mora napeti vse sile, da doseže politične dogovore, ki bodo lahko učinkovito preprečile politično destabilizacijo, ali še huje – vzpon fašističnih sil.

In to je problem našega (še) aktualnega predsednika države. Ni želel ravnati in ne ravna kot moralna avtoriteta in ne želi prevzemati odgovornosti. Pač pa želi uživati svojo patetično sinekuro na Instagramu. Zgodovina mu ne bo naklonjena. Tako kot ni von Hindenburgu.