Bine Kordež

Ko so se v začetku preteklega leta pričele zelo hitro povečevati cene hrane, je vlada septembra uvedla spremljanje cen košarice osnovnih živil. Od začetka leta 2022 do uvedbe spremljanja cen osnovnih živil, so se po statističnih podatkih cene hrane v povprečju dvignile za skoraj 13 %, posamezni artikli še precej več. Namen uvedbe te spremljave je bil verjetno v tem, da bi z razkrivanjem cen najbolj nujnih prehrambnih artiklov vršili nekakšen pritisk na trgovce pri oblikovanju prodajnih cen in s tem omilili naraščanje cen.

Trgovci so se seveda na ta ukrep pričakovano odzvali in v zadnjem letu kar tekmujejo, kdo bo bolj znižal cene tem petnajstim artiklom, ki so zajeti dvotedensko raziskavo. Po zadnji objavi je tako poprečna košarica osnovnih živil stala 25,20 eur, medtem ko je bilo že pred letom dni za enak nabor izdelkov potrebno v trgovinah plačati 43,16 eur. Cene teh artiklov so se v povprečju vseh trgovin tako v letu dni znižale za preko 40 %.

Vsekakor je imel ta ukrep pozitivne učinke na cene navedenih 15 najbolj nujnih artiklov in marsikdo lahko z nakupom teh živil zaradi tega tudi precej prihrani. Seveda pa to spremljanje na žalost ni imelo večjega vpliva na gibanje splošne rasti cen hrane, ki pa kaže popolnoma drugačno sliko.

V spodnji sliki je prikazano gibanje cen košarice osnovnih živil za zadnje leto, pri čemer je kot 100 označeno izhodiščno stanje cen 30.9.2022. Pri tem smo kot osnovo upoštevali rezultate drugega merjenja (27.9.2022), ko je bila vrednost košarice že precej nižja kot na prvem merjenju (13.9.2022), ko trgovci še niso vedeli kaj točno se bo spremljalo in je bila vrednost povprečne košarice celo 49,90 eur. Kasneje so trgovci pričeli ustrezno oblikovati cene teh 15 artiklov in njihova povprečna vrednost se od preteklega leta praktično vsak mesec zniža. Nabor izdelkov v običajni živilski trgovini presega nekaj tisoč izdelkov in trgovec lahko prodaja nekaj izdelkov praktično zastonj, pa to ne bo vplivalo na njegov končni rezultat. In kot lahko razumemo  iz gibanja cen te košarice osnovnih živil, trgovci določene artikle načrtno prodajajo po nizkih cenah in s tem prikazujejo njihovo osveščenost do ranljivih skupin prebivalstva.

Vir: SURS, Spletna stran vlade o spremljanju cen živil

Seveda pa ima splošno gibanje cen hrane in pijače precej drugačno gibanje, kar je prav tako prikazano v sliki z rdečo barvo. Tudi tu je kot izhodišče upoštevano stanje 30.9.2022, torej izpred enega leta. Po letu dni je povprečni indeks cen hrane in brezalkoholnih pijač po izračunu Statističnega urada 109,2, torej so cene hrane v povprečju za 9,2 % višje kot isti mesec preteklega leta. Ta indeks torej pove, koliko danes potrošniki v povprečju plačujemo za hrano več kot smo lani v tem času. Govorimo o povprečju, kar pomeni statistično izračunan povprečni nabor vseh artiklov, ki so zajeti v spremljanje cen, kot je pač edino možno. Seveda pa ima vsak posameznik svoj nabor (strukturo) kupljenih izdelkov, kjer je bila rast cen lahko tudi višja ali nižja. In če je kupoval samo osnovna živila, ki so vključena v omenjeno košarico, je plačal celo 40 % manj kot lani – a najbrž teh potrošnikov ni bilo veliko.

Za pretežni del  potrošnikov tako velja omenjeni indeks gibanj cen hrane in povprečne cene so bile letos septembra pač 9,2 % višje kot lani isti mesec. Pri tem ima razumljivo vsak kupec svoje videnje in bo hitro izpostavil, da pa se je ta ali drug izdelek v zadnjem letu podražil za 20, 30 ali tudi več odstotkov. Drži, tudi takšna gibanja so na trgu, a glede na povprečno strukturo potrošnje in gibanje cen teh artiklov, moramo  izračunan rezultat 9,2-odstotne letne rasti razumeti kot realen odraz gibanja cen hrane. Kot je razvidno iz slike, je le-ta naraščala letos do maja, nato pa so pričele cene hrane v povprečju nekoliko upadati. V sliki je s prekinjeno črto tudi gibanje vseh cen, ki so vključene v izračun življenjskih stroškov. Le-te so do marca letos kazale počasnejšo rast kot hrana, zadnje mesece pa ostale cene naraščajo hitreje in so v povprečju že  skoraj ujele rast cen hrane glede na september lani.

Uvedba spremljanja košarice osnovnih živil je imela vsekakor pozitiven vpliv na cene. Trgovce je prisilila k večji pozornosti ter predvsem oblikovanju res ugodne ponudbe nekaj najbolj nujnih artiklov, a na splošno gibanje cen hrane verjetno kakšnega vpliva ni imelo. Le-to je odvisno od dogajanja v celotni prehrambni verigi, kar so ocenili tudi na vladi in zato naročili analizo oblikovanja cen od proizvajalcev in uvoza, preko predelovalcev do trgovcev. Bojim se, da tudi ta analiza ne bo pokazala nič posebej odstopajočega in da je naraščanje cen pač rezultat splošnega gibanja cen na vhodu ter rasti stroškov, ne pa nekih izrednih dobičkov posameznih členov v dobavni verigi. Seveda vmes lahko kakšni proizvajalci ali trgovci na določenih artiklih ali blagovnih skupinah ustvarijo kakšne presežne profite, če jim to dopušča trg, a teh poslovnih priložnosti ne moremo (niti ne smemo) preprečevati, pri celotni verigi pa kakšnih večjih odstopanj ni zaznati.

Glede oblikovanja cen živilskih, pa tudi ostalih množičnih artiklov je potrebno upoštevati, da je trg zelo konkurenčen. Na področju prodaje živil imamo v Sloveniji sedem večjih trgovcev z razpršenimi prodajnimi mesti po celi državi in ti trgovci med samo zelo močno tekmujejo v privabljanju kupcev, tako s cenami kot celotno ponudbo. Trg jih dejansko sili v konkurenčno ponudbo, sicer bi bili hitro izločeni. Na drugi strani pa imajo tudi spodnjo omejitev in to je pozitivno  poslovanje vsake družbe.

Zaradi tega je vsako reguliranje cen tisočev živilskih ali širokopotrošnih artiklov nesmiselno, nemogoče in tudi nedovoljeno, če želimo zadržati svobodno podjetniško iniciativo. Trg živilskih proizvodov je popolnoma drugačen kot na primer trg naftnih derivatov ali elektrike, kjer imamo praktično monopolne (ali oligopolne) ponudnike in ozek nabor artiklov. Cene naftnih derivatov lahko dva trgovca na avtocestnem križu brez težav dvigneta za 20 centov (plus/minus kakšen cent pri posameznem trgovcu, da se dokazuje, da ne gre za usklajeno delovanje), pa bodo kupci na avtocesti še vedno kupovali, ker tam drugih možnosti nimajo. Še bolj to velja tudi za elektriko, kjer smo sedaj kot kupci tudi popolnoma prepuščeni pripravljenosti in sposobnosti prodajalcev elektrike ter k sreči določanju cen s strani vlade, sicer bi najbrž plačevali še bistveno več.

Na področju širokopotrošnih artiklov to ni možno in tu nam konkurenčen trg zagotavlja, da je nivo cen v okviru sprejemljivega. To nam potrjujejo tudi podatki o poslovanju živilskih trgovcev (ki so predmet obravnave glede na omenjeno košarico) ter tudi podjetij, ki delujejo v dejavnostih proizvodnje živil in pijač (predelovalne dejavnosti z oznako C10 in C11 po klasifikaciji NACE). V priloženi tabeli je nekaj osnovnih podatkov o poslovanju teh družb, ki zaposlujejo preko 15 tisoč ljudi v vsaki skupini. Za primerjavo so v tabeli podatki za leto 2019, ko še ni bilo inflacije in ko so bile poslovne razmere še “normalne”. Kasneje vemo, da je sledil zastoj zaradi covida, nato še energetska kriza in vojna v Ukrajini ter posledično visoka inflacija. Vse to je vplivalo na poslovanju družb v preteklem letu, ki pa je bilo vseeno že nekako primerljivo z letom 2019. Glede na visoko rast cen hrane (septembra letos je bila od začetka naraščanja, torej od novembra 2021 v povprečju višja kar za 25 %), nas zanima kako se je to odrazilo v finančnih rezultatih proizvodne in trgovske verige. Ali so proizvajalci ali trgovci to naraščanje cen izkoristili v svoje dobro (dobičke), ali pa so v prodajne cene samo prenašali rast nabavnih stroškov in plač.

Vir: AJPES, lastnik preračuni

Kot vidimo iz podatkov, je živilska trgovina lani prodala za 19 % več kot v letu 2019, a podobno so se povečali tudi stroški, vključno s stroški dela (povprečne plače so bile 19 % višje), tako da kakšne pomembnejše spremembe v dobičkih trgovcev ni bilo (za 30 milijonov eur ob 4,3 milijarde prihodkov). Donosnost trgovine se je sicer zato povečala iz 0,6 % dobička glede na prodajo na 1,3 % v preteklem letu, a ostaja relativno nizka. Trgovcem torej od prodajne vrednosti brez DDV ostane v povprečju 1,3 % dobička, pri čemer sta bila dva trgovca v izgubi, pri ostalih pa se dobiček giblje do okoli 3 % od prodajne vrednosti blaga. Spodaj je tudi slika o strukturi prodajne vrednosti tako za živilske trgovce kot tudi za dejavnost proizvodnja hrane in pijač.

Vir: AJPES, lastni preračuni

Živilski trgovci torej v povprečju realizirajo okoli 27 % razliko v ceni (trgovsko maržo), kar drugače povedano pomeni, da nabavne cene nadgradijo za 37 %. A od tega zaslužka namenjajo dobrih 12 odst. točk za plače, 8 do 9 odst. točk za ostale materialne stroške, po obračunu amortizacije in plačilu obresti ter davkov, pa jim je lani ostalo skupaj omenjenih 1,3 %. Kakih opaznih razlik v poslovanju živilskih trgovcev v  preteklem letu torej ni bilo, kot dobiček pa jim je ostalo 1,3 odstotke prodajne vrednosti blaga. Kot rečeno, to je rezultat za vse navedene trgovce skupaj, pri čemer so imeli nekateri izgubo, drugi pa nekje do 3 % ostanka.

Kaj te številke pomenijo? Vsekakor se trgovci zaradi skrbi za svoj finančni položaj trudijo, da pri dobaviteljih dosežejo čim nižje nabavne cene, kar  prispeva k temu, da ne prihaja do pretirane rasti cen. Na to nabavno vrednost pa morajo seveda dodati svoje stroške, torej stroške poslovanja trgovine, od plač trgovcev in drugega osebja, do stroškov vzdrževanja prostorov in transporta ter seveda zmanjševanja vrednosti objektov skozi čas (amortizacija). Nedvomno se verjetno tudi glede tega trudijo, da so ti stroški čim nižji in na koncu k temu dodajo še zaslužek, dobiček, ki pa predstavlja če izločimo poslovanje z izgubo, nekje med 2 do 3 odstotke prodajne vrednosti. In to je veljalo v času stabilnih cen kot tudi v času njihovega naraščanja. Podatki torej kažejo, da trgovci tega naraščanja cen niso izkoristili v smeri, da bi zato realizirali nekaj dodatnih odstotkov dobička. Marže dobička ostajajo več ali manj enake že vsa zadnja leta. Zaradi tega ni umestno kriviti trgovcev, da cene naraščajo zaradi njihovega zaslužkarstva.

Ob tem pa je potrebno poudariti tudi drugo plat. Ko vas trgovci prepričujejo, kako so breme rasti cen prevzeli nase in ga niso prenesli na kupce, pa seveda to tudi ne drži. Če gredo nabavne cene navzgor za 10 %, potem morajo (in tudi so) trgovci svoje prodajne cene dvigniti za enak odstotek. Glede na nizko dobičkonosnost panoge v primerjavi s prodajnimi cenami, preprosto druge poti nimajo. Če bi v svoje breme prevzeli samo odstotek ali dva od rasti na nabavni strani, bi hitro zašli v izgubo, česar pa si seveda ne morejo privoščiti. Vsi navedeni živilski trgovci so predvsem v svoje objekte vložili blizu 2 milijarde evrov in za ta vložek lastniki seveda pričakujejo nek donos (dobiček), sicer bi iz dejavnosti hitro izstopili. Ta donos (dobiček iz poslovanja glede na vsa vložena sredstva) je lani znašal 6,3 %, čistega dobička na kapital pa je bilo za 4 %, kar je kar spodnji nivo dobičkonosnosti in izpod tega na dolgi rok trgovina ne more, niti ne sme.

Podobna primerjava je v tabeli in v sliki tudi za poslovanje proizvodnje oz. podjetij s področja predelave hrane ter pijač. Tam je sicer delež dobička v prodajni vrednosti višji kot v trgovini (lani 5,6 %, enako kot leta 2019), ker so vložki v proizvodnjo glede na prodajno vrednost precej višji. Donos na vložena sredstva se kljub temu giblje nekaj višje, preko 10 %, kar je za takšno dejavnost tudi pričakovano. Ključen je torej podatek, da tudi da ta dejavnost kot člen v prehrambni verigi lani, v času rasti cen, ni realizirala kakšnih večjih dodatnih zaslužkov, da bi jih lahko okrivili za visoko rast cen. Tudi oni so pač prenesli naprej vso rast vhodnih cen ter stroškov dela in svojega poslovanja (kjer so nedvomno poskušali racionalizirati) in tudi oni nimajo kakšnega posebnega prostora, da bi rast vhodnih cen lahko pokrivali v svoje breme, saj bi bili potem hitro v izgubi in bili prisiljeni zapreti poslovanje.

Če torej povzamemo poslovanje tako živilskih trgovcev kot predelovalcev hrane za lani, lahko ugotovimo, da rasti cen niso izkoriščali v obliki dodatnega zaslužkarstva in ustvarjanja presežnih dobičkov. In da visoka rast cen ni bila posledica takšne prakse. Na drugi strani pa tudi velja, da morajo tako proizvajalci kot trgovci dvig stroškov na vhodni strani preprosto prenesti v prodajne cene, in prepričevanje, kako so deloma v svoje breme pokrivali rast vhodnih cen, preprosto ne drži. Posebno to velja za trgovino, kjer ni veliko prostora za kakšno večjo racionalizacijo poslovanja. Pri proizvodnji je s sodobno tehnologijo možno povečevati produktivnost (kar tudi delajo) in del stroškov tudi znižati na ta način, a to so dolgoročni procesi in vsekakor ne predmet enega leta ali dveh.