Glede na konfuzno situacijo znotraj največje vladne stranke in posledično znotraj vlade in koalicije ter glede na neučinkovitost delovanja te vlade se mnogi sprašujejo, kako naprej. Na levosredinskem polu se krepijo samospraševanja, ali je ob notranjem razpadanju največje vladne stranke in okrepljenem medijskem “vrtanju v njen karies” oportuno pritrjevanje videnemu (avtokratsko vodenje stranke in vlade na eni strani, na drugi pa boleča programska izgubljenost in kadrovska revščina ter posledična neučinkovitost vlade) ali pa je treba zavzeti bolj previdno stališče. Kajti kaj je alternativa, če vladajoča stranka razpade, z njo pa tudi koalicija? Je boljše ostati nekritičen do videnega, če sta alternativa Janez Janša in njegova stranka, in počakati, da mandat mine?

V to diskusijo se ne bom spuščal, sem pa pogledal, kaj kaže zgodovina glede alternativ. Eno je gotovo: po vseh treh vladah, ki jih je vodil Janez Janša, je na naslednjih volitvah zmagal ne-Janša. In to premočno (velja tudi za prehodno vlado Andreja Bajuka leta 2020). Vladanje Janše je najboljši recept, da na naslednjih volitvah zmaga levosredinska koalicija. Druga značilnost je, da je po političnih turbulencah v zadnjih dveh desetletjih levica bila (skoraj) vedno sposobna generirati “nov obraz”, ki je nato na volitvah zmagal. Kot kaže spodnja slika, je na zadnjih petih volitvah novim obrazom (skoraj) vedno uspelo na volitvah svoji stranki zagotoviti več kot 300,000 glasov (leta 2008 je kot nov obraz klasificiran Borut Pahor), kar je bilo dovolj za zmago pred SDS (katere zgornji domet je 304,000 glasov). Izjema je le leto 2018, ko na levi sredini ni uspelo zagotoviti dovolj kredibilnega novega obraza in so se glasovi razdelili med štiri stranke.

Pomembna je še tretja značilnost. Slovensko volilno telo je pretežno levosredinsko usmerjeno (v razmerju približno 60-40%). Samo enkrat doslej se je v zgodovini samostojne države izkazalo, da je desnosredinska koalicija na volitvah dobila večino (leta 2004, ko je največ glasov dobila SDS), vendar je bila tudi takrat (kot v kasnejših dveh Janševih vladah, ki so nastale zaradi politične neizkušenosti novih obrazov) jeziček na tehtnici stranka DeSUS (ki je danes de facto ni več).

Iz navedenega torej sledi dvoje:

(1) da bodo na prihodnjih volitvah (rednih ali predčasnih) slovenski volilci alternativo Golobu oziroma nasploh primarno iskali na levi sredini,

(2) da bodo volilci zaradi nezadovoljstva z obstoječo ponudbo na levi sredini alternativo spet iskali v novem obrazu (ki se bodo bodisi sami izoblikovali ali pa jim bodo servirani).

Seveda pa, kot kažejo izkušnje zadnjih 15 let, nov obraz ni dovolj. Še več, doslej se je še vedno izkazalo, da je bila vlada, ki jo je vodil nov obraz, neučinkovita (Pahorjeva, Cerarjeva, Šarčeva in Golobova vlada). Predvsem zaradi kombinacije politične in menedžerske neizkušenosti ter programske in kadrovske šibkosti. In zaradi ad hoc sestavljenih novih strank, grupiranih okrog ene vodilne osebe, vendar brez tradicije in skupnih vrednot kot veziva, so te stranke vse po vrsti implodirale.

Na levi sredini bodo torej morali delati na tem, da se oblikuje alternativa (novi obraz), ki bo združevala politično izkušenost, programsko vizijo, kadrovsko širino in globino ob učinkovitem menedžiranju stranke, koalicije in vlade. Jaz bi k temu dodal še izpričano delovanje v korist slovenskih strateških in nacionalnih interesov.

To se glede na zgodovinske izkušnje zaenkrat zdi wishful thinking.