Bine Kordež

Bralci, ki me nekoliko bolje poznajo, vedo, da poleg analiziranja in pisanja kar nekaj časa namenjam tudi kolesarjenju. Pri tem sem si že pred več kot dvajsetimi leti zadal precej neobičajen cilj in sicer prekolesariti celo Slovenijo z okolico. Takšen cilj večina sicer razume kot neko kolesarjenje od ene do druge točke naše države ali pot po mejah s sosednjimi državami. A moj cilj je bil prekolesariti vse ceste, poti in steze v naši državi in okolici oziroma po celotnem slovenskim govornim področjem – od Furlanije do Porabja, od Avstrijske Koroške do Istre. Po oceni je takšnih poti verjetno preko 30 tisoč kilometrov.

Po dobrih 20 letih kolesarjenja in iskanja novih poti sem mogoče na kakih 90 % cilja, kar je lepo razvidno iz spodnje slike. Prevozil sem skoraj vse glavne in asfaltne poti, nekaj manj pokrito je edino območje Pohorja in Kozjaka ter Notranjske. Seveda pa tudi večino ostalih poti, kjer pa vseeno lahko vsakič najdem še kakšno novo gozdno pot ali stezo po travnikih in poljih. Pri tem večkrat dobim vprašanje, katero območje naše države je najbolj zanimivo za kolesarjenje, a vsako ima svoje lepote in značilnosti. Vseeno pa drži, da najraje kolesarim po primorskih koncih, najbrž tudi zaradi ugodnejše klime. Pri kolesarjenju namreč nimam neke sezone in tudi decembra ali januarja naredim po nekaj sto kilometrov, odvisno od vremena. Najljubša področja so tako Istra, Kras in Goriška Brda, pa tudi celotno področje pod Gorjanci in Goričko. Kot rečeno, pa je zelo zanimiva za kolesarjenje celotna Hrvaška Istra in seveda kvarnerski otoki (Krk, Cres, Lošinj), prav tako tudi odročna področja in ravnice v Furlaniji, celotna Celovška kotlina ter turistično razvita Avstrijska Štajerska. Glede na sliko prevoženih poti bi verjetno lahko postavil trditev, da najbrž ni nikogar, ki bi videl toliko naše države in vseh njenih skritih kotičkov.

A namen tega zapisa ni bil v predstavljanju kolesarskih izletov ali enkratnih kolesarskih tur, katerih imamo resnično na pretek. Verjetno se tega vse premalo zavedamo. Ko sem nedavno bral knjigo Tomaža Humarja (sina od preminulega alpinista Humarja) o njegovem kolesarjenju v 208 dneh okoli sveta, sem res videl razliko in prednosti, ki jih imamo v naši državi. Seveda potovanje po svetu odpre nova obzorja, neznane lepote narave – a po opisu takega potovanja šele vidimo, kakšne prednostni imamo v Sloveniji. Kaj vse lahko vidimo, kakšne lepote imamo, predvsem pa varnost in izjemno urejenost dobesedno na vsakem koraku. Tudi pregovorno manj razviti kraji kot Brkini, Haloze, Goričko… so urejeni in le redko najdeš kako zanemarjeno področje.

Pred prazniki sem delal eno lepo turo iz Divače po gozdnih poteh okoli Lipice vse do Kontovela nad Tržaškim zalivom, nato pa po slovenskih vaseh nazaj v našo državo do Komna in preko Dutovlje ter Sežane na izhodišče. Skupaj preko 100 km, kar je seveda s pomočjo elektrike izvedljivo tudi za amaterske kolesarje. Zadnji dve leti sem namreč pesedlal na električno kolo. Ne, da ne bi  šlo z navadnim – električno preprosto omogoča bistveno daljše poti in možnost ogleda večjega območja in bolj zahtevnih terenov.

Na Krasu, na poti od Dutovelj proti Sežani sem bil že velikokrat pozoren na veliko količino smeti ob cesti. Preprosto ne razumem, kako lahko nekdo, ki popije pločevinko piva ali vode, to potem odvrže skozi okno. A ravno na tej poti sem že večkrat štel, koliko pločevink, plastičnih steklenic, zavojčkov od cigaret in podobnih odpadkov je ob cesti. Tokrat pa sem načrtno preštel vse odvržene smeti od Krajne vasi (2 km pred Dutovljam), mimo Tomaja, Križa, Šmarij do semaforja pri Sežani in nato do Divače, na cesti kot je prikazana na spodnjem zemljevidu. Seveda samo na desni strani ceste v smeri vožnje (verjetno je število na drugi strani podobno – ali pa ne, še nisem preverjal).

Zaradi velikega števila smeti sem verjetno še marsikatero tudi zgrešil, a tudi s to napako, sem do Divače naštel kar 437 odpadnih steklenic in drugih smeti (!). Na priloženi tabeli je prikazano točno število posameznih odpadkov na teh 15 kilometrih, v povprečju med 20 in 30 na vsak kilometer z izrazitim povečanjem pred Šmarjem. Preprosto si ne znam razlagati, zakaj je ravno na tej relaciji takšno število odpadkov, ki ga na drugih predelih Slovenije ne opažam, vsaj ne tako izrazito, da bi odpadke še kje štel. Je to bližina meje z Italijo, manj pogosto čiščenje okolice cest ali kaj tretjega?

Kakorkoli, nekaj dni za tem sem kolesaril na Dolenjskem in ponovno sem bil pozoren na morebitne smeti ob cesti. Na zadnji sliki je prikazana ta tura, od Novega mesta preko Trške gore in Kostanjevice po vaseh blizu hrvaške meje do Brežic in nato nazaj po bolj prometni cesti mimo Šentjerneja. Ta slednja pot je približno podobno prometna kot omenjena cesta do Divače. A za razliko od Primorske, tu praktično nisem zasledil nobenega odpadka ob cesti. Podobno kot jih praviloma ne vidim na Gorenjskem, na domačem terenu med Bledom, Jesenicami in Brezjami.

Tokratno pisanje odstopa od aktualnih tem, kriz ter svetovnih in domačih problemov obravnavanih na tem blogu, a verjetno se je dobrodošlo ozreti na vsakodnevno, običajno življenje, ki prinaša veliko prijetnih stvari. Kolesarjenje po Sloveniji je vsekakor eno od njih in pri vožnji po naši domovini se res lahko sprostimo. Kaj pa je razlog za tako nasmetene ceste na omenjeni relaciji na Krasu (pa še kje?), pa mi ostaja uganka. Mogoče imajo bralci kakšne logično  razlago. Naslednjič moram preveriti še kake druge poti ob meji z Italijo, če najdem kakšne podobnosti in kako logično razlago.