Prejšnji petek je ameriški predsednik Joe Biden v javnem nagovoru iz Bele hiše uporabil zelo pretenciozen stavek – »Ameriško vodstvo je tisto, kar drži svet skupaj« – s katerim je opredelil videnje, kot ga ima o svoji globalni vlogi politični establishment v Washingtonu. Toda ali ZDA svet res držijo skupaj ali pa ga s svojimi politikami fragmentirajo?

Državni sekretar Antony Blinken je v seriji govorov in intervjujev plastično opredelil to Bidenovo videnje, rekoč: »Svet se ne organizira sam. Ko nismo angažirani, ko ne vodimo, se zgodi ena od dveh stvari: bodisi neka druga država poskuša prevzeti naše mesto, vendar verjetno ne na način, ki bi podpiral naše interese in vrednote, ali pa tega ne stori nihče in potem dobiš kaos.«

Torej brez ameriškega vodstva bi svet zapadel v kaos ali pa bi neka druga sila po svoje organizirala drugi pol sveta, kar bi prizadelo ameriške interese. In v tem duhu je Bidenov svetovalec za nacionalno varnost Jake Sullivan v včerajšnjem zapisu v Foreign Affairs opredelil vizijo ameriške zunanje politike. Njeno bistvo naj bi bilo »postaviti nove temelje ameriške moči, tako da je država v najboljšem položaju za oblikovanje nove dobe na način, ki ščiti njene interese in vrednote ter širi skupno dobro«. Prihodnost ZDA naj bi bila določena z dvema stvarema: »ali lahko obdržijo svoje temeljne prednosti v geopolitični konkurenci in ali lahko vodijo svet, da se sooči z nadnacionalnimi izzivi od podnebnih sprememb in globalnega zdravja do prehranske varnosti in vključujoče gospodarske rasti.«

V ameriški viziji lastnega geopolitičnega položaja gre torej za primat ohranitve ameriške globalne nadmoči, pri čemer pa bi se, sekundarno, ZDA morale izkazati tudi pri vodenju reševanja ključnih globalnih problemov. Prav slednje pa je lakmusov papir ameriške resnične želje po prosvetljenem globalnem vodenju. Adam Tooze, profesor ekonomske zgodovine na University of Columbia, je pred dnevi brilijantno seciral to ameriško proklamirano voditeljstvo. Pokazal je, da to, kar uradni Washington imenuje voditeljstvo, ni združevanje, pač pa strategija gradnje zavezništev in oblikovanja blokov. Torej ZDA resda želijo organizirati svet, vendar namesto da bi ga držale skupaj, ga ves čas delijo na nasprotujoče si bloke.

Poglejmo nekaj primerov kontrasta med proklamiranimi cilji in dejanskimi politikami ZDA. Denimo, Kitajska je v zadnjih desetih letih v okviru Belt & Road Iniciative vložila tisoč milijard dolarjev v gradnjo infrastrukture v tujini, s katero želi gospodarsko integrirati Evropo, Azijo in Afriko, medtem ko so ZDA v istem času dale nekaj tisoč milijard dolarjev za oboroževanje. Prejšnji teden je ob deseti obletnici Belt & Road Iniciative, ki so se je v Pekingu udeležili predstavniki več kot 140 držav, Kitajska napovedala za sto milijard dolarjev novih naložb v razvoj infrastrukture v drugih državah, medtem ko je Biden od Kongresa zahteval več kot sto milijard dolarjev za vojaško pomoč Ukrajini in Izraelu. ZDA so v poskusu, da bi nevtralizirale širjenje kitajskega vpliva, financiranje gradnje infrastrukture na Bližnjem vzhodu raje prevalile na program Svetovne banke. Torej ni čudno, da politiki držav v razvoju bolj verodostojno alternativo glede razvojne pomoči vidijo v Kitajski kot pa ZDA.

Naprej, enako velja za trgovinsko politiko, kjer ZDA zadnje desetletje vodijo izrazito protekcionistično politiko. Denimo, ZDA so ena izmed glavnih ovir, da se trgovinska pogajanja glede Razvojne agende v Dohi v okviru Svetovne trgovinske organizacije že petnajst let ne premaknejo z mrtve točke, ker ne pristanejo na prost dostop na svoj trg za proizvode iz držav razvoju. Hkrati so začele enostransko trgovinsko vojno proti Kitajski in delno proti EU, pri čemer pa že pet let blokirajo delovanje prizivnega sodišča WTO, ki zato ne more sankcionirati ravnanja ZDA.

Potem je tu boj proti podnebnim spremembam. Bidenova administracija je formalno sicer odstopila od Trumpovega nasprotovanja podpori Pariškim podnebnim ciljem, toda želje po vodenju boja proti podnebnim spremembam ni izpričala. Nasprotno, ZDA so na nedavni pripravljalni konferenci glede globalnega sklada za zmanjševanje posledic podnebnih sprememb, ko je bilo potrebno zagotoviti finančne vložke držav, stopile povsem nazaj, kar je vodilo do propada iniciative.

Torej, je nenavadno, da glavnina držav »globalnega Juga« danes prosvetljeno alternativo ZDA vidi v Kitajski? V njihovih očeh Kitajska povezuje svet z gradnjo infrastrukture in prosto trgovino ter prispeva k blaženju podnebnih sprememb z ogromnimi vlaganji v brezogljične vire energije in izvozom tehnologij zanje, ZDA pa netijo požare po svetu, oborožujejo sebe in skrajneže širom sveta, omejujejo prost dostop na svoj trg in izvažajo fosilne vire energije iz skrilavcev.

Vsakomur na »globalnem Jugu« je jasno, da pri zavzemanju ameriške politične elite za ameriško globalno vodstvo gre predvsem in samo za krčevit poskus ohranitve ameriške globalne politične prevlade. Z orožjem in dolarskim sistemom. Vse ostalo je kozmetika. ZDA se zdijo globalni nasilnež, preoblečen v manekena.

Glede prihodnjega globalnega razvoja sta ključni dve vprašanji. Prvič, se je ob naraščajoči ameriški agresiji pešajočega alfa samca, ki je trčil na ekonomsko, tehnološko in vojaško bolj potentnega nasprotnika v Kitajski, v navezi z Rusijo in BRICS+, mogoče izogniti svetovni vojni in jedrski eskalaciji?

In drugič, kje v tem konfliktu smo mi, Evropa? Na katero stran se bomo postavili? Na stran miru in sodelovanja z vsemi ali ostali v vazalni vlogi v ameriškem bloku in še naprej trpeli gospodarske in socialne posledice ameriških eskapad?

__________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku