Zakaj ni realno, da se Nemčija in Evropska unija povsem odrečeta ruskemu plinu in nafti

Drago Pavšelj

Ali je realno, da se Nemčija in seveda Evropska unija povsem odrečeta ruskemu plinu in nafti? Ni. Poglejmo ta problem še s strani prizadevanj EU za zeleni prehod na obnovljive vire energije (OVE) za proizvodnjo električne energije, katerega glavni motor je Nemčija.

Nemčija se je odločila, da bo zaprla vse termo elektrarne (TE) in tudi nuklearne elektrarne (NE). Prek evropskih birokratov pa izvaja pritisk tudi na vse ostale članice Unije, da storijo enako. Pri čemer pa ne vedo kako bodo nadomestili izpad proizvodnje iz teh virov. Poglejmo to problematiko, podkrepljeno s številkami.

Naredimo oceno z izračuni na konkretnih podatkih, da ugotovimo red velikosti tega problema. Po podatkih, ki jih lahko dobimo na spletu, je Nemčija v letu 2021 proizvedla v TE in NE za 231,6 TWh električne energije. Izpad dveh stabilnih virov električne energije z veliko razpoložljivostjo na letnem nivoju lahko nadomestimo le z drugim zanesljivim virom. Vzemimo za primer plinsko parno elektrarno (PPE), katere izkoristek primarnega goriva (plin) znaša približno 60%. Za proizvodnjo iste količine elektrike bi PPE na leto potrebovale približno 38,6 milijard m3 zemeljskega plina. Letna kapaciteta plinovoda Severni tok 2 (ST2) znaša 55 milijard m3, torej bi potrebovali 70% kapacitete ST2, ki pa se mu je Nemčija trenutno odrekla. Moč tipičnega bloka PPE znaša 400 MW, kar pomeni, da bi morali zgraditi ca 72 takih blokov, ki bi na leto obratovali 8000 ur.

Poglejmo še drug vidik problema dobave plina v primeru, da se odrečejo ST2 in skušajo nadomestiti izpad z dobavami utekočinjenega zemeljskega plina (UZP). Trenutno imajo povprečni tankerji za plin kapacitete ca. 140.000 m3 utekočinjenega plina, kar znese ca. 84 milijonov m3 plinske faze. Za prevoz te količine plina bi potrebovali 460 tankerjev na leto za transport plina v nemška pristanišča. Trenutno je svetovna kapaciteta tankerjev večinoma zasedena z dolgoročnimi pogodbami za prevoz na lokacije, kjer transport po plinovodih ni možen. Zgraditi bi morali torej veliko novih tankerjev in seveda terminalov za prevzem in transport plina v plinovodno omrežje.

Poglejmo še kolikšna bi bila cena MWh proizvedene iz plina. Do sedaj so veliki odjemalci na osnovi dolgoročnih pogodb kupovali plin po ceni 300 $ za 1.000 m3. Samo strošek plina bi znašal 50 $/MWh električne energije, poleg ostalih obratovalnih stroškov, investicijskih stroškov za postavitev elektrarn, plinskih terminalov in tankerjev za prevoz plina ter stroškov za CO2 kupone. Zaradi manjših izpustov na MWh elektrike bi bil ta strošek nekoliko manjši kot za TE, morda pa bi se politično odrekli tej »kazni«, ker bi šlo za »modro energijo« in zeleni prehod. Trenutno so cene plina eksplodirale zaradi špekulacij že pred vojno v Ukrajini, sedaj pa je ceno v prihodnje nemogoče napovedovati. Če vzamemo za primer okroglih 1.000 $ na 1.000 m3, bi znašal samo strošek plina v ceni el. energije 167 $/MWh (!).

Kot omenjeno, se izvaja pritisk tudi na ostale članice, da se odrečejo TE in NE. Vsaka od držav EU ima seveda drugačno porazdelitev proizvodnih virov glede na naravne danosti in preteklo energetsko politiko. Če pogledamo primer Francije, ki ca 70% el. energije proizvede iz NE in Poljske, ki proizvede približno enak procent el. energije iz TE, vidimo, da temelji zeleni prehod na nerealnih temeljih. Morda bo koga zanimalo, da razširi podoben izračun na celotno EU.

Nemčija že sedaj proizvede 40% električne energije iz vseh vrst obnovljivih virov. Njen elektroenergetski sistem je v določenih vremenskih pogojih, pogojih močno zmanjšane proizvodnje iz sonca in vetra, v velikih težavah in zelo blizu razpada, rešuje ga povezava v evropski elektroenergetski sistem (EES). Sedaj, ko je razmerje v ostalih članicah še močno v korist fosilnih goriv in jedrske energije, to ne predstavlja težav, lahko pa si predstavljamo, kaj bi se zgodilo, če bi tudi ostale članice sledile nemškemu zgledu in bi njihova proizvodnja električne energije postala enako volatilna zaradi vremenskih in sezonskih vplivov kot nemška.

Sončna energija in energija vetra sta zaenkrat praktično edina res trajna vira energije, ki je na Zemlji na razpolago praktično v neomejenih količinah. Toda gostota energijskega toka teh virov je nizka, poleg tega pa je razpoložljivost teh dveh virov časovno nestabilna. Instalaciji OVE virov bi morala slediti tudi instalacija hranilnikov električne energije. Tako rekoč bi moral biti vsak instaliran MW pokrit z ustrezno akumulacijo na minutnem nivoju, dnevnem nivoju (dan, noč) ter dolgoročnejšem, sezonskem nivoju. Politika subvencioniranja proizvodnje OVE je bila popolnoma napačna, ker je investitorje razbremenila vlaganj v zagotavljanje zanesljivosti OVE virov, ki so jim te naložbe predstavljale relativno visoke in zanesljive donose na račun potrošnikov, ki plačujejo dražjo energijo. Problem se je prenesel na »državo« oziroma na davkoplačevalce.

Problem z akumulacijo pa je seveda precej večji. Trenutno ne poznamo ustreznih tehničnih rešitev, za akumulacijo velikih količin električne energije. Neposredno hranjenje el. energije v akumulatorjih je za količine na nivoju nekaj 100 TWh popolna neumnost, še posebno, če računamo na električne akumulatorje tudi pri prehodu na električno mobilnost.

Druga možnost je izgradnja črpalnih hidro elektrarn. Vendar je to velik poseg v okolje, potrebovali bi ogromne zbiralnike na višini, ki bi jih polnili iz vodotokov v bližini. Samo predstavljajmo si lahko upor lokalnih skupnosti pri umeščanju teh objektov v okolje. V Sloveniji imamo HE Avče, ki ima nazivno moč 185 MW (dnevna konica v Sloveniji znaša približno 1.800 do 2.000 MW). Elektrarna pa ima akumulacije za približno 17 urno obratovanje na polni moči. V načrtu smo imeli še izgradnjo druge ČHE Kozjak z močjo 2 X 220 MW, ki pa je odložen za nedoločen čas. V relativno omejenem obsegu je zaenkrat to edina razpoložljiva tehnologija, ki pa ne more zagotavljati akumulacij v daljšem obdobju, še posebno ne za sezonska hranjenja.

Hranjenje v vodiku, proizvedenem z elektrolizo, je na videz privlačno, vendar je tehnično zahtevno, še posebno za velike količine vodika. Vendar je pretvorba nazaj v električno energijo zaenkrat še nerešen problem, zopet govorimo o proizvodnji velike količine EE. Pretvorba nazaj v elektriko z gorivnimi celicami se uporablja v vesoljski tehnologiji in je za ta primer zaenkrat neuporabna.

Porajajo se ideje za uporabo vodika za sintetizacijo metana s CO2, ki bi ga zajemali na dimniku. Obstajajo laboratorijski poskusi in pilotna postrojenja, vendar ni znano, koliko je tehničnih problemov. Je pa ideja privlačna.

Ostaja pa problem dolgoročnega izpada OVE virov predvsem na sezonskem nivoju. Če ugasnemo vse TE in NE, bomo v velikih težavah. Edina trenutno znana rešitev je izgradnja velikega števila PPE postrojenj na zemeljski plin, ki pa je v luči trenutnih dogajanj v EU zelo vprašljiva. Ni potrebno posebej poudarjati, da bi izgradnja takega števila nadomestnih objektov zahtevala velike količine fosilnih goriv in ogromne investicije. Verjetno je vsakomur z malo tehničnega znanja jasno, da se bo trenutna OVE evforija močno ohladila.

V mojem prejšnjem prispevku sem pripel povezavo na članek v Delu, ki osvetljuje problematiko še z druge strani. Eden je brez dvoma EROI (Energy Return On Investment), ki govori o tem, koliko energije moramo vložiti, da pridobimo energijo iz novega vira (podrobneje razloženo v članku). Za sistem neoliberalnega kapitalizma in nebrzdanega potrošništva, v katerem živimo, je ta faktor od 5 do 10. Česar pa nam ta strategija prehoda ne zagotavlja. Drug problem je kanibalistični efekt, ki govori o tem: »Za sočasno večanje proizvodnje energije in hkratno nadomeščanje proizvodnje obstoječih elektrarn mora katerakoli alternativna tehnologija naraščati počasneje, kot znaša doba vračanja energije, vložene v njeno gradnjo in obratovanje. V nasprotnem primeru pride do kanibalističnega učinka, ko se proizvodnja novih alternativnih elektrarn uporablja samo za proizvodnjo bodočih alternativnih elektrarn, namesto da bi nadomestila proizvodnjo že obstoječih elektrarn«.

Politična oligarhija, ki udobno živi v birokratskem aparatu, ki jo podpira in upravlja kapitalska oligarhija iz ozadja, je popolnoma odtujena od interesov državljanov v EU. Strokovne probleme bi morala reševati od kapitala neodvisna stroka (utopija?). Politične odločitve na strokovnih področjih bodo ob trenutni krizi povzročile v prihodnosti težave, ki si jih sedaj ne znamo predstavljati. Še posebej, ko bodo začeli naraščati še problemi zaradi podnebnih sprememb. Poleg tega ta oligarhija ni sposobna urejati niti področja, za katera so nastavljeni, to je urejanje odnosov v Evropi in v svetu. To pa je že druga zgodba, ki presega okvir tematike. Taka EU nima perspektive in je na poti, da razpade.

3 responses

  1. Odlično, Drago!

    Tale stavek je še posebej pomemben:

    “Politična oligarhija, ki udobno živi v birokratskem aparatu, ki jo podpira in upravlja kapitalska oligarhija iz ozadja, je popolnoma odtujena od interesov državljanov v EU.”

    Isto, ali še bolj velja za slovensko politično oligarhijo, pa naj bo leva ali desna. Brez samostojnega razmisleka, slepo sledeč usmeritvam Bruslja, v upanju da jih bo kdo potrepljal po rami ali zrihtal kako službico,…

    Ne poznam stratuma slovenske družbe, ki bi predstavljal tak poden kot ga predstavlja slovenska politična elita. Nekoč sem imel priliko to videti od znotraj. Hvalabogu, delavnost in sposobnost slovenskih ljudi, vztrajnost in podjetnost novega slovenskega managerskega in podjetniškega sloja za zdaj še rešujejo situacijo. Kako dolgo?

    Se pa vsa ta “zelena norost” počasi krha pod pritiskom ekonomske in politične nuje. Glej:

    Oaktree Capital Management founder Howard Marks …… is warning investors that countries are going to start a major push to return to localized sourcing.

    “Rather than the cheapest, easiest and greenest sources, there’ll probably be more of a premium on the safest and surest,” Marks said.

    Pa ni nič narobe z varovanjem okolja, tudi s fotovoltaiko ali vertnicami (kjer je pač to potrebno in smiselno). Problem je, da se do problema tako varovanja okolja kot energije pristopa ekstremno ideološko in politično, ob brutalni faksifikaciji zlorabi znanosti in brezskrupulozni propagandi.

    Za tiste, ki jih zanima še kaj več od vsakodnevnega “zelenega brainwashing-a”, zelo kompetenten in prominenten vir alternativnih pogledov (Global Warming Policy Foundation):

    https://www.thegwpf.org

  2. Strategija Nemčije je jasna. Mogoče ni avtorju. Povečanje zmogljivosti vetra in sonca do te mere, da zadovoljijo potrebe v novembru in februarju. Dnevno nočna regulacija z baterijami na lokalni ravni in hidroelektrarnami na širši.
    Uporaba biogoriv, bioplina od vsih odpadkov. Geotermalna energija. O tem se bil v priložnosti osebno prepričati v Nemčiji v organizaciji nemške gospodarske zbornice.
    Če imaš solarne in vetrne dovolj za november, potem imaš v marcu, aprilu, maju, juniju, juliju, avgustu, septembru in oktobru presežke.
    Ti presežki gredo v vodik in sintetični metan. In na tem največ delajo in investirajo zadnja leta. Recimo Audi g-tron projekt z vozili na zemljski plin in proizvodnjo le tega iz električne energije.

    Fosilni metan ostane kot rezerva za skrajne primere in je dovolj manjše število elektrarn, ki so večinoma na topli rezervi.

    Seveda, vse to ob močnem razvoju na strani porabe. Deregulacija prodaje energije, dinamične cene na 2 sekundi in drugi ukrepi, ki usmerjajo uporabnike v porabo, ko je energije preveč in v investicije v lokalno proizvodnjo in baterije.

  3. V četrtek sem na poti v Portorož poslušal radio in kaj sem slišal? EU bo nabavljala plin in nafto iz Zduženih držav in delno Kanade. Do leta 2030 ali pa še dlje. Ker pravijo, da je treba slediti denarju se sprašujem kdo je tisti, ki bo najbolj profitiral iz te nesmiselne vojne v Ukrajini? Kdo prodaja največ orožja in ga bo še več prodal članicam NATA v Evropi? Kdo izvaja največji pritisk glede sankcij proti Rusiji? Odgovor je enak. Je mogoče resnica, ki nam jo ponujajo zahodni in tudi z njimi naši mediji popačena? EU se ne obnaša racionalno in ceno vse te tragedije bo plačala Ukrajina in EU. Ne Američani ne Britanci jo ne bojo. Koliko milionov beguncev bojo sprejel ZDA? Nobenega. Vse vojne, ki so jih ZDA začele so se končale s problemom emigrantov v Evropi, ne v ZDA. Popolnoma se strinjam s trditvijo, da zunanjo politiko EU kreirajo ZDA. So največji okupator Evrope. Poglejte si število njihovih baz po Evropi, število letal in ostalega orožja in končno število vojakov, ki naj bi jih bilo okoli 90.000. To je več kot jih ima Nemčija danes. EU bi se morala osamosvojiti in se v naslednjem desetletju zahvaliti ZDA za pomoč in zahtevati, da se v celoti umaknejo iz Evrope.
    Analize kažejo, da EU ne bo tako enostavno prešla na obnovljive vire energije. Mislim, da je to s sedajimi tehnologijami skoraj nemogoče. Zamenjavo sedanjega dobavitelja z novim, ki je tisoče kilometrov oddaljen, zahteva gradnjo velikih skladišč in sprejemnih točk, plinskih terminalov. Je to res racionalna in edina možna rešitev? Cena te spremembe bo šla v stotine milijard evrov. Ob tem, da imao vso infrastrukturo s sedanjim dobaviteljem že zgrajeno. Bolj modro bi bilo usmeriti energijo v reševanje spora, ki je pripeljal do invazije Rusije na Ukrajino. Je Rusija to naredila brez vzroka in povoda? Kdo je v tej nesrečni igri sodeloval?
    Rusija zagotovo ni država z enakimi standardi kot EU. Ima svoje značilnosti in ena od njih je, da imajo zadnja stoletja na oblasti različne diktatorje. Ampak enako je tudi v mnogih drugih državah s katerimi EU trguje. Ne verjamem, da ima Rusija kakršne koli načrte z EU. To z Ukrajino je posledica mnogih napak na strani EU, VB in ZDA, ki so na Rusijo pritiskale in niso želele slišati opozoril.
    EU bi morala usmeriti energijo v umiritev razmer, brez ZDA, in Ukrajini pomagati na poti v svobodno in demokratično družbo. Ukrajina je ena najbolj revnih držav v Evropi z velikimi zalogami surovin in predvsem je velika pridelovalka hrane. Vojna, ki poteka sedaj bo revščino še poglobila, nabava energentov v ZDA in Kanadi ne bo v ničemer rešila problema Ukrajincev. Rusi pa lahko poiščejo trge za plin, nafto in ostale surovine v Aziji, Afriki. Ceno smo jim tako in tako zvišali mi in bomo tudi po tej visoki ceni kupovali od ZDA in Kanade.
    Kdo je zmagovalec in kdo je poraženec, poleg Ukrajine, ki je največja žrtev te nesmislne igre Zahoda?

%d bloggers like this: