Drago Pavšelj

Ali je realno, da se Nemčija in seveda Evropska unija povsem odrečeta ruskemu plinu in nafti? Ni. Poglejmo ta problem še s strani prizadevanj EU za zeleni prehod na obnovljive vire energije (OVE) za proizvodnjo električne energije, katerega glavni motor je Nemčija.

Nemčija se je odločila, da bo zaprla vse termo elektrarne (TE) in tudi nuklearne elektrarne (NE). Prek evropskih birokratov pa izvaja pritisk tudi na vse ostale članice Unije, da storijo enako. Pri čemer pa ne vedo kako bodo nadomestili izpad proizvodnje iz teh virov. Poglejmo to problematiko, podkrepljeno s številkami.

Naredimo oceno z izračuni na konkretnih podatkih, da ugotovimo red velikosti tega problema. Po podatkih, ki jih lahko dobimo na spletu, je Nemčija v letu 2021 proizvedla v TE in NE za 231,6 TWh električne energije. Izpad dveh stabilnih virov električne energije z veliko razpoložljivostjo na letnem nivoju lahko nadomestimo le z drugim zanesljivim virom. Vzemimo za primer plinsko parno elektrarno (PPE), katere izkoristek primarnega goriva (plin) znaša približno 60%. Za proizvodnjo iste količine elektrike bi PPE na leto potrebovale približno 38,6 milijard m3 zemeljskega plina. Letna kapaciteta plinovoda Severni tok 2 (ST2) znaša 55 milijard m3, torej bi potrebovali 70% kapacitete ST2, ki pa se mu je Nemčija trenutno odrekla. Moč tipičnega bloka PPE znaša 400 MW, kar pomeni, da bi morali zgraditi ca 72 takih blokov, ki bi na leto obratovali 8000 ur.

Poglejmo še drug vidik problema dobave plina v primeru, da se odrečejo ST2 in skušajo nadomestiti izpad z dobavami utekočinjenega zemeljskega plina (UZP). Trenutno imajo povprečni tankerji za plin kapacitete ca. 140.000 m3 utekočinjenega plina, kar znese ca. 84 milijonov m3 plinske faze. Za prevoz te količine plina bi potrebovali 460 tankerjev na leto za transport plina v nemška pristanišča. Trenutno je svetovna kapaciteta tankerjev večinoma zasedena z dolgoročnimi pogodbami za prevoz na lokacije, kjer transport po plinovodih ni možen. Zgraditi bi morali torej veliko novih tankerjev in seveda terminalov za prevzem in transport plina v plinovodno omrežje.

Poglejmo še kolikšna bi bila cena MWh proizvedene iz plina. Do sedaj so veliki odjemalci na osnovi dolgoročnih pogodb kupovali plin po ceni 300 $ za 1.000 m3. Samo strošek plina bi znašal 50 $/MWh električne energije, poleg ostalih obratovalnih stroškov, investicijskih stroškov za postavitev elektrarn, plinskih terminalov in tankerjev za prevoz plina ter stroškov za CO2 kupone. Zaradi manjših izpustov na MWh elektrike bi bil ta strošek nekoliko manjši kot za TE, morda pa bi se politično odrekli tej »kazni«, ker bi šlo za »modro energijo« in zeleni prehod. Trenutno so cene plina eksplodirale zaradi špekulacij že pred vojno v Ukrajini, sedaj pa je ceno v prihodnje nemogoče napovedovati. Če vzamemo za primer okroglih 1.000 $ na 1.000 m3, bi znašal samo strošek plina v ceni el. energije 167 $/MWh (!).

Kot omenjeno, se izvaja pritisk tudi na ostale članice, da se odrečejo TE in NE. Vsaka od držav EU ima seveda drugačno porazdelitev proizvodnih virov glede na naravne danosti in preteklo energetsko politiko. Če pogledamo primer Francije, ki ca 70% el. energije proizvede iz NE in Poljske, ki proizvede približno enak procent el. energije iz TE, vidimo, da temelji zeleni prehod na nerealnih temeljih. Morda bo koga zanimalo, da razširi podoben izračun na celotno EU.

Nemčija že sedaj proizvede 40% električne energije iz vseh vrst obnovljivih virov. Njen elektroenergetski sistem je v določenih vremenskih pogojih, pogojih močno zmanjšane proizvodnje iz sonca in vetra, v velikih težavah in zelo blizu razpada, rešuje ga povezava v evropski elektroenergetski sistem (EES). Sedaj, ko je razmerje v ostalih članicah še močno v korist fosilnih goriv in jedrske energije, to ne predstavlja težav, lahko pa si predstavljamo, kaj bi se zgodilo, če bi tudi ostale članice sledile nemškemu zgledu in bi njihova proizvodnja električne energije postala enako volatilna zaradi vremenskih in sezonskih vplivov kot nemška.

Sončna energija in energija vetra sta zaenkrat praktično edina res trajna vira energije, ki je na Zemlji na razpolago praktično v neomejenih količinah. Toda gostota energijskega toka teh virov je nizka, poleg tega pa je razpoložljivost teh dveh virov časovno nestabilna. Instalaciji OVE virov bi morala slediti tudi instalacija hranilnikov električne energije. Tako rekoč bi moral biti vsak instaliran MW pokrit z ustrezno akumulacijo na minutnem nivoju, dnevnem nivoju (dan, noč) ter dolgoročnejšem, sezonskem nivoju. Politika subvencioniranja proizvodnje OVE je bila popolnoma napačna, ker je investitorje razbremenila vlaganj v zagotavljanje zanesljivosti OVE virov, ki so jim te naložbe predstavljale relativno visoke in zanesljive donose na račun potrošnikov, ki plačujejo dražjo energijo. Problem se je prenesel na »državo« oziroma na davkoplačevalce.

Problem z akumulacijo pa je seveda precej večji. Trenutno ne poznamo ustreznih tehničnih rešitev, za akumulacijo velikih količin električne energije. Neposredno hranjenje el. energije v akumulatorjih je za količine na nivoju nekaj 100 TWh popolna neumnost, še posebno, če računamo na električne akumulatorje tudi pri prehodu na električno mobilnost.

Druga možnost je izgradnja črpalnih hidro elektrarn. Vendar je to velik poseg v okolje, potrebovali bi ogromne zbiralnike na višini, ki bi jih polnili iz vodotokov v bližini. Samo predstavljajmo si lahko upor lokalnih skupnosti pri umeščanju teh objektov v okolje. V Sloveniji imamo HE Avče, ki ima nazivno moč 185 MW (dnevna konica v Sloveniji znaša približno 1.800 do 2.000 MW). Elektrarna pa ima akumulacije za približno 17 urno obratovanje na polni moči. V načrtu smo imeli še izgradnjo druge ČHE Kozjak z močjo 2 X 220 MW, ki pa je odložen za nedoločen čas. V relativno omejenem obsegu je zaenkrat to edina razpoložljiva tehnologija, ki pa ne more zagotavljati akumulacij v daljšem obdobju, še posebno ne za sezonska hranjenja.

Hranjenje v vodiku, proizvedenem z elektrolizo, je na videz privlačno, vendar je tehnično zahtevno, še posebno za velike količine vodika. Vendar je pretvorba nazaj v električno energijo zaenkrat še nerešen problem, zopet govorimo o proizvodnji velike količine EE. Pretvorba nazaj v elektriko z gorivnimi celicami se uporablja v vesoljski tehnologiji in je za ta primer zaenkrat neuporabna.

Porajajo se ideje za uporabo vodika za sintetizacijo metana s CO2, ki bi ga zajemali na dimniku. Obstajajo laboratorijski poskusi in pilotna postrojenja, vendar ni znano, koliko je tehničnih problemov. Je pa ideja privlačna.

Ostaja pa problem dolgoročnega izpada OVE virov predvsem na sezonskem nivoju. Če ugasnemo vse TE in NE, bomo v velikih težavah. Edina trenutno znana rešitev je izgradnja velikega števila PPE postrojenj na zemeljski plin, ki pa je v luči trenutnih dogajanj v EU zelo vprašljiva. Ni potrebno posebej poudarjati, da bi izgradnja takega števila nadomestnih objektov zahtevala velike količine fosilnih goriv in ogromne investicije. Verjetno je vsakomur z malo tehničnega znanja jasno, da se bo trenutna OVE evforija močno ohladila.

V mojem prejšnjem prispevku sem pripel povezavo na članek v Delu, ki osvetljuje problematiko še z druge strani. Eden je brez dvoma EROI (Energy Return On Investment), ki govori o tem, koliko energije moramo vložiti, da pridobimo energijo iz novega vira (podrobneje razloženo v članku). Za sistem neoliberalnega kapitalizma in nebrzdanega potrošništva, v katerem živimo, je ta faktor od 5 do 10. Česar pa nam ta strategija prehoda ne zagotavlja. Drug problem je kanibalistični efekt, ki govori o tem: »Za sočasno večanje proizvodnje energije in hkratno nadomeščanje proizvodnje obstoječih elektrarn mora katerakoli alternativna tehnologija naraščati počasneje, kot znaša doba vračanja energije, vložene v njeno gradnjo in obratovanje. V nasprotnem primeru pride do kanibalističnega učinka, ko se proizvodnja novih alternativnih elektrarn uporablja samo za proizvodnjo bodočih alternativnih elektrarn, namesto da bi nadomestila proizvodnjo že obstoječih elektrarn«.

Politična oligarhija, ki udobno živi v birokratskem aparatu, ki jo podpira in upravlja kapitalska oligarhija iz ozadja, je popolnoma odtujena od interesov državljanov v EU. Strokovne probleme bi morala reševati od kapitala neodvisna stroka (utopija?). Politične odločitve na strokovnih področjih bodo ob trenutni krizi povzročile v prihodnosti težave, ki si jih sedaj ne znamo predstavljati. Še posebej, ko bodo začeli naraščati še problemi zaradi podnebnih sprememb. Poleg tega ta oligarhija ni sposobna urejati niti področja, za katera so nastavljeni, to je urejanje odnosov v Evropi in v svetu. To pa je že druga zgodba, ki presega okvir tematike. Taka EU nima perspektive in je na poti, da razpade.